arslitera

karel h reče svoji mami mama zlata mama zdaj sem na nekakšni sledi na poti k slavi mama pogrkne že v redu milan a kako bo to vplivalo na naše obročno odplačevanje avtomobila

Zdi se, da ti na koncu ne ostane kaj drugega kot da sprejmeš in se sprijazniš.

Pisateljica Tanja Tuma je vsaj dvakrat začela iz nič, v drugo celo iz pepela. Ko je zagorelo v stari kmečki hiši, kjer je živela, so se vse dotlej zbrane knjige, spremenile v prah. Toda iz tega pepela se je dvignila nova hiša, v njej pa tudi nova osebna knjižnica.

Šola za delikatne ljubimce, najnovejši roman Svetlane Slapšak je po svojem bistvu zelo dialoški – kar niti ni nenavadno, saj se med drugim zgleduje po Platonovem Fajdrosu.

Vsi smo se vsedli na toti kurčev ringlšpil, ker bo kao zabavno, zdaj se pa suka, stari moj, hitreje in hitreje in nič kaj ne kaže, da ga bo v kratkem kdo zabremzo.

Notranjost vsakega udarca / skriva srd bolečino / /mogoče strah/ / a vedno bolj ruvam / zasajene sledi

Pogovor s Kristino Hočevar o njeni pesniški zbirki Rujenje / Half of a C / C 的一半 ter istoimenski razstavi v galeriji ŠKUC.

Tokrat o raznoraznih pritiskih: najsigre za junakove, fotrove, Majkove in (žalibog) črevesne.

pod zemljo zakopana skrinja / v njej je človek brez obraza / korenine mu rastejo iz nohtov

Zbirka Robovi nas znova prepriča, da je poezija Petra Semoliča zmeraj izpeljana s premišljenim jezikom. Tudi ob temah, ki jih je težko upovedati prepričljivo in brez zdrsov.

Debata o tem kako zelo beden je film Ne meč'te se stran. Še posebej, če ga primerjamo z Resevoir Dogs. In so še malo pili in kramljali. En tak lep večer je to bil.

Ob knjigi Lenarta Zajca si postavimo vprašanje: je bil znameniti pirat Bartholomew Roberts velik sanjač, ki je hrepenel po nebeškem kraljestvu na Zemlji ali navaden kriminalec?

Avtomobili so skozi leta prebili okvir razglednice

Naš junak v Ljubljani zabluzi nekje v Rožni dolini, ki je kot Slovenija v malem. In ja, kasneje gredo tudi v legendarni Bunker. A nekaj ga še vedno veže tudi na Maribor, nekaj precej dramatičnega.

v daljavi luči škatel / in avti brez ljudi / ki vozijo po širokih cestah / ko hitiš na pojedino

Zakaj je gora od nekdaj tako burila ljudsko domišljijo? Ali zato, ker človek z vsakim korakom, ki ga naredi na poti proti njenemu vrhu, stopa tudi proti samemu sebi? Ali zato, ker ve, da se je po vzponu na vrh treba tudi spustiti? Se vrniti in živeti spodaj, v dolini?

Tokrat se naš junak odpravi v mariborski mestni park, da bi predebatiral z Vesno, gre pa tudi v Ljubljano, da bi pustil vse za seboj, a se, kolikor je videti, tudi tam zaenkrat predvsem zadeva.

Druga polovica celovečerne drame Hotelska soba (Mitja Lovše). Ali se naposled vendarle razkrije, da Jaka poseduje informacije, ki bi lahko ogrozile Gospoda Vidmarja?