Ime mi je Lana
In to je v glavnem vse, kar sem o sebi sposobna povedati.
Mogoče lahko povem tudi, koliko sem visoka. O teži ne bi. Mislim, lahko, ampak še nikoli nisem bila čisto iskrena. Da se razumemo, pametno se zlažem, samo za kakšnih pet kilogramov v minus.
Lahko povem še to, da ne vem, kakšne naravne barve so moji lasje, ker se v ta odtenek rdeče barvam od dvajsetega leta, enkrat na tri tedne. Mogoče so moji naravni lasje sivi? Ne vem. Ne dam si priložnosti, da bi ugotovila, tako kot ne poznam odtenkov svoje duše.
Nikoli mi ni nihče napisal pesmi.
Moja sestra Nina je svojega moža, Nedima, spoznala med študijem, takoj po vojni, jeseni 1996. Ona je diplomirala, on pa je ugotovil, da to ni zanj, in odprl prvo gostilno. To je bila, kot bomo kasneje ugotovili, odlična poteza. Zdaj ima tri, vsem gre dobro. Poročila sta se in v štirih letih dobila dva otroka. Dve deklici.
Hana, starejša, je že gimnazijka. Mlajša, Asja, pa hodi v osnovno šolo in je popolnoma enaka kot njena mati. Najina, moja in Ninina mati tega nikoli ne pove na glas. Kot da jo skrbi, da bi s tem užalila zeta. Hana me spominja name, vsa je mimo sveta, in zato se mi včasih tudi smili.
Ko sem v Sarajevu, spim pri Nini; Hana meni ali nama z Markom odstopi svojo sobo. Obe deklici sta prijazni, lepo vzgojeni. Nina je sproščena, čeprav ogromno dela v službi in doma. Nedim jo gleda, kot da je najlepša ženska na svetu, verjetno je njena teža prav zato ne moti in se šali, da ima 85 kil. Po eni strani sem navdušena nad Nininim možem, po drugi hvaležna svojemu bodočemu bivšemu, da je opazil vsak moj odvečni gram in me, nesamozavestno in negotovo, kot sem, na ta način silil skrbeti za postavo. Zdaj, pri teh letih, ko nimam ničesar, imam vsaj to občudovanje, za katero pravzaprav ne vem, kaj mi bo.
Ker nekako me niti hranjenje mojega krhkega ega ne zadovoljuje več. Razen za hip.
Sarajevo, marec 1993
Nikoli prej se nisem zavedala zime. Ne na ta način. Zame je bila zima drsanje na Zetri. Čas, ko nosimo lepe jakne in škornje in se sankamo. En mesec počitnic. Doma je bilo vedno enako: toplo, svetlo, prijetno …
Sarma, mamina popolna sarma.
Ta zima, zima leta ’92/’93, je bila trpljenje.
Na oknih seveda že od samega začetka nismo imeli šip. Nekaj so jih uničile detonacije, druge delčki granat. Oče je na okna namestil folijo, ki so nam jo dali v humanitarni pomoči. Bila je motna, svetlobo je sicer prepuščala, nisi pa mogel videti skoznjo. Na vsakem kosu je bil velik moder logotip UNHCR. Čez noč smo na okna obešali stare deke. In sive deke, ki so tako pikale, da smo jim vsi pravili konjske. Tudi del humanitarne pomoči. Da bi bilo topleje.
Imeli smo tudi pečko. Sredi dnevne sobe. Ker je bil tu dimnik. K sreči delujoč, je pogosto ponavljal moj oče. Saj dimnikov do vojne nihče ni uporabljal.
Tiste dni, ko ni bil na fronti, je oče iskal gorivo za pečko. Nosil vodo. Pomagal mami prati perilo v kopalnici brez okna in z le nekaj litri vode, brez detergentov, s smrdljivim humanitarnim milom.
Skupaj s sosedi je ovijal cevi, da se ne bi znova pripetila katastrofa kot na začetku zime, ko nam je kanalizacija zmrznila in še na stranišče nismo imeli kam. En ogenj dopoldan, ko se zraven še kaj malega skuha, in en ogenj popoldan, toliko, da ne zmrznemo, ne mi ne cevi, je govoril oče …
Z Nino sva spali v eni postelji. Mama naju je pokrivala, čez običajne odeje, s tepihom. Starim, bosanskim, tkanim. Bil je težek. Smrdel je po vlagi, ker je od poroke mojih staršev, ko sta ga dobila za darilo, čakal boljše čase v kleti. Kljub temu nama je vzbujal občutek varnosti.
Če »je streljalo« – to je bil izraz, ki smo ga uporabljali, kot bi bilo to neodvisno od človeka, kot je to, da dežuje ali sneži, in od nas je bilo res neodvisno – smo šli v klet.
Oče je prinesel kavč, na tem sva z Nino spali.
Onadva sta sedela in po malem spala na dveh starih foteljih. Predvsem mama.
Očeta skoraj nikoli ni bilo doma.
Najbolj me je jezil problem s straniščem. Tega v kleti ni bilo. In včasih je tako zelo streljalo, da nam starši niso dovolili gor, v stanovanja, iti lulat ali kakat. Vsaka družina je imela svoje vedro za nujne zadeve. Ponosno povem, da ga sama nikoli nisem uporabila. To je bil eden izmed mojih uporov. Načinov, da se prepričam, da ohranjam dostojanstvo.
V nekdanji mesnici v naši ulici so organizirali pouk.
Za vse gimnazije in srednje šole skupaj, so rekli. Splošni predmeti. Ostalo, strokovno, ob priložnosti, drugje.
Rada sem hodila v šolo.
Učilnica je bila seveda improvizirana, na odprtinah, kjer so bila nekoč okna, so bile nameščene plošče iz kartona in vreče s peskom, zato je manjkalo svetlobe. Vseeno sem rada hodila. Posebej k učiteljici maternega jezika, med vojno smo ga že imenovali bosanski, in ne srbohrvaški kot pred vojno, in k profesorici psihologije. Prva je razlagala književnost in dajala čudovite teme za spise.
Druga je razlagala naše misli, čustva, našo lastno jezo …
Pouk seveda ni bil obvezen.
Kdo te lahko prisili, da prideš?
Nina je v začetku meseca dobila vročino in drisko. Nato so ugotovili, da ima zlatenico. Tako kot veliko ljudi v mestu. Zdravilom, ki jih je oče nabavil, je rok trajanja že potekel. Rekli so mu, da bolje taka kot nobena. Za zlatenico bi potrebovala sladko hrano. Mama je prodala pest nakita, ki ga je dobila od očetove družine, ko sta se poročila. Vse za dva kilograma sladkorja, kilogram moke in nekaj kakava. Iz tega je po receptu gluhe sosede Nadire delala nekaj čokoladnemu namazu podobnega. V osnovi je šlo za praženo moko s sladkorjem in malo kakava slabe kakovosti.
To je bila najboljša sladica na svetu.
Zlasti ker je zaradi nje Nina spet postajala zdrava, verjela sem v to. Čeprav so vztrajali, naj jo tudi jaz jem, nisem mogla. Razen zelo malo, včasih. Saj sem bila zdrava. Nina pa ne.
To jutro nas je le nekaj dni ločilo od Amrinega osemnajstega rojstnega dne.
Čakala sem, da pride pome, kot sva dogovorjeni, da se greva izobraževat v mesnico.
Ni je bilo.
Nato sem šla čez trg do njenega bloka.
Gospa Mahira, klicala sem jo teta Mahira, njena mama, je odprla vrata.
Gledala me je, ne da bi skušala prikriti slabo vest. Nekdaj tako zelo debela, da ji je to oviralo gibanje in je delala le štiri ure dnevno, je bila zdaj le malce preobilna gospa v srednjih petdesetih z izredno temnimi podočnjaki.
Moja prva misel je bila, da se jim je zgodilo nekaj hudega.
»Kje je Amra?« sem vprašala.
»Stopi v stanovanje,« je rekla.
Dala mi je veliko vrečko oblačil, ostankov kozmetike, čevljev. Povedala je, da je Amra to pripravila zame. Rekla je, da je Amra sinoči odšla. Njen starejši brat, seveda, zdaj je bil v vojski, v eni izmed milijard specialnih enot, je našel »vezo«.
Tekla je čez letališko pisto, pod streli z Igmana, v Butmir.
Prišla je varno, cela. Samo enkrat je padla, je povedala teta Mahira.
Francoski transporterji tokrat niso svetili po ljudeh, ki bežijo iz mesta, in s tem omogočali sovražnikom, da streljajo po tistih, ki tekajo čez pisto.
Ki stečejo daleč proč za vedno – ali le po hrano za svoje lačne otroke in po isti poti nazaj. Na poti nazaj je le pred par tedni umrl oče Merime in Eda.
Ne vedo, kako daleč je moja Amra. V načrtu pa je, da pride do Kiseljaka, da ji tu uredijo dokumentacijo za Zagreb. V Zagrebu bo nekaj časa pri prijateljih svojih staršev. Nato se bodo odločili, kako in kaj naprej.
Razumela sem njene starše.
Kdo bi, če bi verjel, da obstaja kaka druga možnost, poslal svojega otroka teč čez letališko pisto, na kateri vsako noč kdo umre?
Razumela sem tudi njo.
Vedela sem, da mi ni povedala, ker mi ni smela.
Vedela sem, da verjetno tudi jaz njej ne bi smela povedati, če bi bila v enakem položaju.
Nič ji nisem zamerila.
Razumsko.
Pa sem se vseeno počutila tako strašno izdano in izigrano.
Vrečko sem odnesla domov. Iskala sem pismo, ni ga bilo.
Nato sem šla v šolo.
Ko so me spraševali, sem odgovarjala, da ne vem, kje je.
Od mene ne boste izvedeli, sem si mislila.
Razmišljala sem o njej veliko in marsikdaj.
Razmišljala sem, kako je jokala, takrat ko je njena mati naredila kruh, ki pravzaprav ni bil kruh, iz samih otrobov. Temna masa nečesa, kar se niti skupaj ni držalo. Ogabno. Amra je jokala in govorila, da jo boli, ko mora to pogoltniti.
Upala sem, da kjerkoli je že, jé takšno hrano, ki je ne boli.
Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno. Kiseljak je v našem svetu veljal za kraj, kjer ne primanjkuje hrane, vode, elektrike … Kraj, v katerem ni direktnih bombardiranj in v katerem ostrostrelci ne prežijo na civiliste. Nikoli pa nisem razmišljala o kiseljaški hrani.
Predstavljala sem si le sončne dneve in nasmejane ljudi.
V Kiseljaku sem bila prvič nekaj let po vojni. Službeno. Le za nekaj ur.
Ni bilo sončno.
