Proza

Svoje življenje že cel teden spravlja v velike in malo manjše škatle. Koliko reči se je nabralo. Čeprav je znana po tem, da brez pomislekov meče stran vso navlako. Vsaj tisto fizično. Seli se namreč že devetič.

Že nekaj časa ni več občutila silovite zaljubljenosti, za katero je sprva mislila, da se je zlepa ne bo znebila. Nič več ni bilo poletnih neviht, ko na nebu zasije mavrica v razkošju barv, razpotegnjena na široko, od enega roba zaliva do drugega.

Ob knjigi Adriane Kući sem spoznala Princa, Lanino nežno ljubezen, kateremu podari del sebe, ledvico za hčer , ki je ona ne bo mogla nikoli imeti, in ljubezen. Tudi moja zgodba je zgodba o strahu, ponižanju, prevari in neenakosti …

»Mi dovolite, da prižgem?« vpraša mama mlado medicinsko sestro, ki zgolj skomigne z rameni in odide iz bolniške sobe, v kateri babica preživlja zadnje ure svojega življenja.

Vabimo k branju odlomka iz romana Punčica Anje Radaljac.

Anja je ležala na povsem zapuščeni plaži. Morje je bilo rahlo nemirno in sunki vode so ji močili noge ter jo hladili. Ne spomni se, kdaj je nazadnje bila na morju, morda je to bilo takrat, ko sta z možem odšla na poročno potovanje.

Vožnja čez jugoslovansko mejo je bila za Magdo prava mora. Vedela je, da gre v resnici za neupravičen strah: še nikoli se ni zapletla v težave, pa saj tako ali tako ni ničesar švercala. Cariniki so bili v tistih časih bolj natančni kot par let kasneje, ko se je Slovenija osamosvojila.

V njeni glavi začne igrati pesem, njen refren počasi in vztrajno preglasi hrumeče pop klasike. Hit predlanskega poletja, nedolžna glasba, ki se vsake toliko časa prebudi v njej, kot da je nekaj še ni pripravljeno pustiti pri miru.

Marko Sosič (1958 – 2021) je bil slovenski pisatelj in režiser. Pisal je prozo (romane in kratke zgodbe), radijske igre in scenarije ter dramske fragmente. Leta 2014 je pri založbi Litera izšel njegov roman Kratek roman o snegu in ljubezni. Avtorju v spomin vam v branje ponujamo prvo poglavje romana.

Razmišljam, kakšna fizika mora stati za temi dolgimi zobotrebci, krhkimi kakor niti karameliziranega sladkorja, kot jih včasih pozimi z žlico vlečem iz kropa in z njimi rišem po beli plitvini krožnika.

Ljudje, temu se reče dreadlock," je povedal v objektiv. "To je šop las, spleten trdno kot vrv. Glejte, če ga dvignem, se Vasku premakne ves skalp. Kot da držim za debel kabel. Poskusil ga bom razdreti napol z rokami ... Ne gre.

Zadnja dva tedna v počitnicah so me poslali za pastirja na gorsko, za več ko tri vasi oddaljeno, s sorodniki domenjeno kmetijo, da tam zaodenem del hlevskih poslov in bojo imeli malo več zraka pri jesenskem delu. Povrhu da se naučim v velikem, kar smo doma sami uganjali v malem.

Z grdo besedo se da doseči vse,« se je Rottu v gubo zbita ustnica stisnila v zvok. Stal je v gatah na balkonu, v petdesetem nadstropju hruški podobne marelične stolpnice, obrnjene proti zahodu.

Na začetku tudi jaz nisem imel prave strategije. Verjel sem, da je družbo mogoče spremeniti. Bil sem zagret internetni aktivist. Fajtal sem se na raznih forumih in poskušal prepričati ljudi, da je treba zgraditi boljši svet in ga s skupnimi močmi izboljšati.