Neža Zajc (24. januar 1979, Ljubljana) je leta 2002 diplomirala iz ruske književnosti (F. M. Dostojevski) in starejše slovenske nabožne književnosti (Škofjeloški pasijon), leta 2007 magistrirala iz stare ruske literature in leta 2011 doktorirala z doktorsko disertacijo iz kulturne zgodovine (temna plat renesanse v vzhodnoevropskem kontekstu). Od leta 2008 je zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino, ZRC SAZU. Je avtorica šestih znanstvenih monografij (med njimi: Žitje protopopa Avvakuma ali ruska tradicija na preizkušnji (Ljubljana 2009: ZRC SAZU); Krogozor slovanske besede: preizkušnja renesančnega humanizma skozi prerez besedil Primoža Trubarja in Maksima Greka (Ljubljana 2011: ZRC SAZU); Uvod v poetiko Anne A. Ahmatove (Ljubljana 2015: ZRC SAZU), urednica štirih znanstvenih zbornikov (med njimi: O Danetu Zajcu (1929-2005), Ljubljana 2017: Kud Logos, Slovenska Matica; Pesmi in igre Daneta Zajca (refleksije, razprave, spomini), Ljubljana 2021: ZRC SAZU)) in treh pesniških zbirk: Ime gore (Ljubljana 2014: Kud Logos); Igla v mrku (Ljubljana 2019: Inštitut Nove revije); Brez slovesa (Ljubljana 2021: Slovenska matica).
