Kolumna

Na moji srednji šoli je bila mesečna malica vredna približno štiri vinilke, naročene iz tujine. Takoj sem se odločila za malico, denar pa sem nameravala porabiti za plošče. V treh mesecih sem izpopolnila zbirko plošč Janis Joplin, nakar so bili na vrsti Doorsi, zelo priljubljeni na gim-naziji v mojem domačem kraju.

Odkar pišem, me bega razkol med bizarnim snobizmom (še vedno?!) nekaterih literarnih klik in po drugi strani nezaslišano branostjo, očitno tudi berljivostjo »nižjerazrednega« proznega leposlovja, ki naj bi bilo že po zvrstni ali žanrski definiciji takšno.

Odgovor samemu sebi v prejšnjem eseju: ali mora umetnost res biti odgovorna? Ali je res dolžna izvajati intervencije v družbo? Ali ni poanta umetnosti v sami spremembi načina, kako gledamo na svet? Ali ni v končni fazi njen smoter predaja lepoti?

V mladosti se mi je zdel pisateljski svet nekaj skrivnostnega, posvečenega, skoraj nedotakljivega, pravi slonokoščeni stolp, na katerega je težko splezati. Jaz pa sem kot otrok in najstnica nenehno sanjarila, da se bom uresničila v kakšnem umetniškem poklicu.

Ampak ostaja pa nedvoumno, da se resnica, naj bo izrečena ali narisana v kakršni koli obliki, četudi zapakirana v umetnost, v satiro, zna pri večjem delu javnosti zrcaliti v mešanih občutkih strahu in naslade.

Oblikujejo nas fikcije, umeščamo se v fikcijske obrazce, ki nam jih servira sodobnost. Ampak to ni nič novega: že Don Kihot in Gospa Bovary sta romana o tem.

Andrej Blatnik se spominja, kako je spoznal Lawrenca Ferlinghettija in premišljuje o pomenu znamenite knjigarne City Lights v San Franciscu.

Nato me spreleti nenaden sram, oglušim. »Moj bog, kaj jaz delam tukaj, na 'trgu', med estradniki, politiki in ostalo karavano?«

Večkrat sem sanjal, da se mi je zaradi močnega mahanja z rokami kot ptiču po čudežu uspelo odlepiti od tal in poleteti v višino. Vzlet mi je prijetno vzdražil želodec, tako kot naglo pospeševanje ali oster ovinek v avtu. Vem, kaj o tem pravijo freudovci: želim si seksa. To je res, vendar ne tako zelo kot letenja.

Ni tako, da bi napredovali od rastlin k živalim, pa potem k človeku in bogovom, pač pa so na dnu »domače živali« Pa ne zaradi bogve kakšne ontološke hierarhije bivajočega, ampak prej zaradi človekove želje po gledanju mikrokozmosa in nadziranju univerzuma.