Zdaj, ko ni nikogar
več na svetu polno.
Ko je vse zdrselo po zlu.
Se zavlečeš v sredo nebitja.
In je kakor, da ne bi odpuščal.
Da odmrejo poslednje bilke.
Da postaneš luknjast,
razmeroma gol, in
se odplazijo v votline
blagohotne zveri.
Tedaj se vdaš soncu.
Z vsem nadčutnim
se odpoveš tkivu.
Da ohranjal bi
prijateljstvo notranje,
starejše od nespomina,
starejše od mladosti.
Zato objameš polno
žarke med lasmi.
