Sarajevo, november 1993
Bilo je zelo hladno. Vračala sem se iz zaklonišča, z vodo, čakala sem več kot dve uri, da sem prišla na vrsto, in Sanela in Vesna sta obupali, ko sta videli gnečo.
Jaz si nisem mogla privoščiti oditi. Nismo imeli vode. Danes pride oče s fronte. Moral se bo umiti. Mama mu bo oprala uniformo. Začela je občasno hoditi v službo in ne utegne po vodo. Nine ne obremenjujeva, njena jetra še vedno niso v redu. Na ramah sem nosila po dve kanti, povezani s pasovi za hlače, ki jih oče zdaj, ko je bil tako shujšan, itak ni mogel več uporabljati. In v vsaki roki po eno. Trideset litrov vode. Ni slabo za petdesetkilogramsko žensko.
Volja, da bi šla še enkrat, me je minila.
Voda v zaklonišču ni tekla normalno, brizgala je na vse strani, ker je bila cev počena, moj veliki pončo čez pretanko rumeno jakno je bil moker. Čutila sem, kako zmrzuje. Rokavic, mokrih, si tudi ni bilo smiselno nadeti. Želela sem si samo priti domov in dati prste v mrzlo vodo. Izkušnje so me naučile, da to pomaga. Enkrat sem jih dala v toplo vodo, pravzaprav mlačno. Nikoli ne bom pozabila tiste bolečine.
Ko smo čakali na vodo, so padale granate. Blizu. Po toliko letih znaš preceniti. Celo kaliber. Zdaj je bilo bolj mirno. Vedela sem, da mamo skrbi in da me zagotovo čaka pri oknu. Uspelo mi je priti po hribu navzgor, nikogar nisem čakala, čeprav je bilo v navadi počakati znance, tudi če nisi prišel z njimi; zeblo me je in odpravila sem se, takoj ko sem prišla do vode, ter prehodila najtežji del poti, ne da bi se ustavila.
Takrat se mi je to, da mi je uspelo priti v enem kosu, brez odlaganja težke vode, zdelo ogromen uspeh. Niti slutila nisem, kolikokrat v življenju bom pomislila, da bi bila zaradi pavze, ene kratke, največ petminutne pavze, moja usoda čisto drugačna.
Boleli so me prsti. Na nogah in na rokah. Grozno so me boleli. To zimo kar naprej. Posebej na levem stopalu. Bili so vedno malo vijoličasti, in naša soseda, zdravnica, teta Meda, je rekla, da gre najverjetneje za ozebline. Mama je vztrajala, da na bosa stopala obujem edine pletene nogavice iz čiste volne. Strašno so pikale, ampak bile so edino, kar je lahko vsaj za kratko ogrelo moje zmrznjene noge.
O tem sem razmišljala.
O tem, kako bom obula te bodeče nogavice, takoj ko pridem gor in odložim vodo.
Potem je spet nekje blizu padla granata.
Težko je opisati strah, ko si na odprtem, ko ni nobenega bloka, v katerega bi se lahko skril – za avte pa, kot smo ugotovili že kmalu po začetku vojne, se lahko skrivaš samo v filmih.
Odločila sem se, da ne bom odložila vode.
Nimamo je. Nimamo posod.
Še ena.
Bližje.
Srce mi je tolklo v grlu.
Hodila sem hitro, da bi mi uspelo priti do prvih blokov in bi se skrila za toliko časa, da se umiri.
Potem sem zagledala očeta.
Hitel je proti meni kot mladenič, suhljat in vesel, mahal mi je in se smejal, obraza zagorelega, kot da je poletje.
Dovolj blizu, da sem videla, da je ves kosmat.
Poklicala sem ga.
Ali sem ga samo želela poklicati, ne vem.
Nisem mogla pomahati.
Mama ga je poslala, sem vedela.
Potem granata.
Nekje med nama na tem velikem parkirišču, na katerem so bili samo še zažgani avtomobili.
Granata.
Slišala sem jo.
In udarec v trebuh.
Močen, silen udarec v trebuh.
Potem se ne spomnim ničesar več.
Zbudila sem se v bolnišnici. Tudi to sem komaj dojela. Zdelo se je, kot da smo v skladišču starih, druga ob drugo natrpanih postelj. Tri vrste. Smrdelo je. Ne vem, po čem. Smrdelo je tako, kot so nekoč smrdeli Cigani, ko so beračili po tramvajih.
Pod mojo zadnjico, pravzaprav od kolen do sredine hrbta, podlaga iz skaja. Prilepljena sem, se zavem.
Ampak še danes ne vem, kako sem vedela, zakaj je ta skaj tu, ne da bi koga kaj vprašala. Da je tu, ker se da le obrisati, ni ga treba prati.
»Kaj se mi je zgodilo?« sem vprašala človeka v postelji zraven moje. Bil je tako blizu, da se je zdelo, kot da sva skupaj v postelji. Kot da smo vsi skupaj v eni veliki, strašni postelji. Nasmehnil se je. Ni imel sprednjih zob. Moral je biti star okrog trideset let.
»Pripeljali so te popoldan. Ranjena si. V trebuh.«
Pokimala sem. Spomnila sem se zaklonišča, vode, očeta, udarca …
»Kaj pa moj oče? Kje je?«
Skomignil je.
»Samo tebe so pripeljali … Ta fant, ki je v postelji nasproti tebe,« je tiho govoril, da ne bi zbudil ostalih, »ta fant te pozna. Lana si, ne?«
Prikimala sem.
Ni bilo dovolj svetlo, da bi videla fanta. Lahko pa bi se dotaknila njegovih nog.
»Kako mu je ime?«
»Ne vem,« je odgovoril.
»Kaj pa mu je?«
»Leva noga pod kolenom. Granata.«
Pokimala sem. V tej fazi vojne smo na izgubo noge pod kolenom gledali kot na veliko srečo v nesreči.
Poskusila sem se premakniti. Ni šlo.
»Kaj pa je s tabo?« sem vprašala.
Mujo, tako mu je bilo ime, je nekaj dni predtem ostal brez desne dlani. In imel je nekaj drobcev v bližini srca, o katerih zdravniki niso bili prepričani, ali se bodo ugnezdili ali premikali in ga še naprej ogrožali. Bil je na Žuči,
1 tako kot oče. Ni ga poznal. V Sarajevo je prišel nekaj let pred vojno. Iz Sandžaka. Imel je značilen naglas in dobrodušen, škrbast nasmeh. Pa dve hčerkici in ženo. V hiši, na Mojmilu. Žena mu je prinesla nekaj dodatnih humanitarnih dek. Eno je vrgel čezme, čeprav sem bila pokrita z enako.
»Slabo grejejo,« je zaskrbljeno rekel.
Sodeč po povoju, je res, ranjena sem v trebuh.
Nekje med popkom in luliko. Bližje luliki kot popku. Bolelo me je, ampak ne neznosno. Bolelo me je celo telo. Od padca, mi je razložil Mujo. Povedal mi je, da mi je fant, ki me pozna, fant brez leve noge, dal kri. Veliko sem je potrebovala, je strokovno pripomnil.
Pogovarjala sva se, medtem ko je v našo ogromno sobo prihajal dan in je sončna svetloba počasi zamenjala brlenje luči.
V sobo je prišla zdravnica. Mlada, svetlolasa, utrujena, nasmejana.
»Rešili smo te,« je rekla. »Pa ni bilo lahko. Pridi, moraš vstati. Pomagala ti bom, čeprav nimaš kam pasti.« Šalila se je. Bila je utrujena, zelo utrujena. Okrog oči je imela kolobarje, kot da je pobarvana z razmazano črno šminko za maškare. Bila mi je všeč.
Uspelo mi je vstati.
Nekaj minut kasneje sem na hodniku državne bolnišnice v Sarajevu, po katerem so prav tako ležali pacienti, ki jih niso mogli stlačiti v sobe, ljudje obrnjenih oči, ljudje na robu življenja, razkosani ljudje, izvedela najbolj žalostno novico v svojem življenju.
Moj oče je mrtev.
Nekaj ur kasneje sem izvedela, da je mladenič, ki mi je dal kri, čeprav tudi sam izčrpan in ranjen, mladenič brez noge v postelji v srednji vrsti, takoj nasproti moje, nihče drug kot Emir.
Moj Emir.
Zdravnica mi je dala tableto za pomiritev in se opravičila, da nima injekcij.
Razložila mi je, kako pomembno je, da sem čim bolj mirna in da okrevam.
Mnogokrat sem pomislila, kako je bila ta njena izjava logična in hkrati absurdna.
Dan sem preživela v postelji, s pikajočima odejama pokrita čez obraz, jokajoč brez glasu, brez jasne misli.
Zvečer, ko so že skoraj vsi spali – to pa je bilo zgodaj, kajti ko te zebe, ko si lačen, ko si v bolniški postelji in brez luči, je spanec edino, kamor lahko pobegneš – sem počasi vstala iz postelje. Mujo me je vprašal, kam grem.
»K Emirju,« sem rekla.
»Kar, dokler ne pride tista njegova in ti ne odtrga glave,« je pripomnil malo za šalo, malo zares.
Zlezla sem na stran, na kateri ni več bilo noge. Zbudila sem ga, položila sem mu glavo na ramo in vzel me je v svoj objem.
Ranjen in sfukan in star manj kot devetnajst let.
Ranjeno, sfukano in pet dni pred osemnajstim rojstnim dnevom.
»Ne bi smelo biti tako,« sem rekla.
»Vem, Lane, vem.«
In sva zaspala.
1 Hrib nad Sarajevom, kjer je bosanska vojska držala fronto pred sovražnikom.
Maribor, september 2019
Vsi v pisarni so vedeli, da je Marko odšel.
Nihče ni rekel niti besede.
Niti ni bilo treba.
Nastja me je spraševala o paradi ponosa. Čeprav je že vse vedela, Robi ji je povedal.
Romantizirala je Sarajevo, tako kot ga romantizira velika večina Slovencev: dobri čevapi, dobri ljudje, težka usoda, krasne cene, fešte, muzika …
Pogovarjala sem se z njo, obvladam tovrstno klepetanje, vendar se nisem dobro počutila.
Vprašala sem jo po partnerski organizaciji, s katero delamo in ki pomaga pri presaditvah. Začela mi je razlagati o tem.
Svet je vendarle poln dobrih ljudi. Škoda, da smo običajno bolj pozorni na slabe. A kaj češ, če smrdijo, kot da imaš drek v sobi, in res nisi kriv, če ta smrad vohaš in se ga poskušaš rešiti.
»V Sarajevu živi mlado dekle, ki je vsak drug dan na dializi. Starše poznam, tudi njo sem poznala, ko je bila še čisto majhna. A misliš, da lahko kako pomagamo?«
»A ima darovalca?« je vprašala.
»Ne,« sem odgovorila. »Nihče od potencialnih ni primeren.«
»To je tako nenavadno … Lažje bi bilo, če bi imela koga … Imaš dokumentacijo?«
»Lahko jo pridobim,« sem rekla veliko bolj prepričano, kot sem v resnici bila.
»Prinesi … Bomo videli, kaj se da narediti.«
Dan sem preživela sama v pisarni.
Pripravljala sem projektno dokumentacijo za enega izmed evropskih natečajev. To je bilo moje običajno delo. Povprečno smo dobili enega od dvajsetih projektov, na katere smo se prijavili. Že dolgo sem vedela, da me to ne sme frustrirati.
Marko je enkrat rekel, da naj vseeno pišem, prav tako kot sem si v otroštvu želela.
In bilo je res.
Čeprav se je posmehoval.
Pisala sem. Ogromno. Kartice in kartice teksta. Načrtov, prepričevanj komisij, da prav nam dajo določen denar … Pisala sem in pisala, ampak od književnosti sem se že zdavnaj poslovila. Takrat ko sem ugotovila, da nikoli več ne bom zmogla dovolj moči, da bi pogledala vase.
Lahko bi pisala, recimo, ljubezenske romane:
Ona, sirota, ampak lepa in poštena, brez napake, nima je ne na telesu, ne v duši, ne v umu, ne v preteklosti, sreča skrivnostnega njega. In potem ko gresta skozi velik nesporazum, par prepirov ter neverjetno romantično gesto moškega heroja, živita srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Lahko bi to pisala. In se podpisovala drugače.
Recimo M. T. Wallice.
Ampak čeprav ima ta literatura vedno in večno vojsko svojih bralcev, od malega verjamem v tisto, kar je Kafka napisal Pollaku – da nima smisla brati za zabavo.
Da je treba brati knjige, ki nas udarijo.
Da je treba brati, posledično tudi pisati, knjige, ki nas prizadenejo kot največja nesreča, kot smrt ljubljene osebe, da se počutimo pregnane daleč, daleč v gozd, brez prisotnosti ljudi, da jih čutimo kot samomor …
Knjiga mora biti sekira za zmrznjeno morje v nas, je Kafka napisal Pollaku.
Ne glede na to, ali jo beremo ali pišemo.
Jaz pa nimam kaj dati.
In zato bom še naprej pisala projekte.
Robi me je vprašal, kako se počutim. Po esemesu. Odgovorila sem, da sem OK. To je v glavnem kar držalo.
Marko me ni klical, ni mi pisal …
Nič.
Malo me je strašil ves ta mir.
Zvečer sem poslala sporočilo Emirju.
»Pošlji mi Leino medicinsko dokumentacijo po mejlu, prosim. Ne morem obljubiti, morda pa lahko pomagam … Če želiš.« Dodala sem tudi svoj elektronski naslov. Odgovoril je takoj.
»Hvala ti. Ogromno mi pomeni.«
Naslednje sem jutro njegov mejl posredovala Nastji.
Napisala sem, da bi mi veliko pomenilo, če bi lahko pomagali dekletu.
Vedela sem, da je to dovolj.
Naš ustanovitelj, moj – zdaj že bivši – partner ima velik ugled.
Nekako se šlepam zraven, vedno je bilo tako.
Dovolj, da vem, da bo Nastja naredila vse, kar lahko.
