Notranjost vsakega udarca
Notranjost vsakega udarca / skriva srd bolečino / /mogoče strah/ / a vedno bolj ruvam / zasajene sledi
»čigava zasebnost bo te besede prevedla«
Pogovor s Kristino Hočevar o njeni pesniški zbirki Rujenje / Half of a C / C 的一半 ter istoimenski razstavi v galeriji ŠKUC.
Ringlšpil (sedemindvajsetič)
Tokrat o raznoraznih pritiskih: najsigre za junakove, fotrove, Majkove in (žalibog) črevesne.
Okli poženejo iz tal
pod zemljo zakopana skrinja / v njej je človek brez obraza / korenine mu rastejo iz nohtov
Natančne izpeljave obrobja in mimobežnih vtisov
Zbirka Robovi nas znova prepriča, da je poezija Petra Semoliča zmeraj izpeljana s premišljenim jezikom. Tudi ob temah, ki jih je težko upovedati prepričljivo in brez zdrsov.
Ringlšpil (šestindvajsetič)
Debata o tem kako zelo beden je film Ne meč'te se stran. Še posebej, če ga primerjamo z Resevoir Dogs. In so še malo pili in kramljali. En tak lep večer je to bil.
Roberts
Ob knjigi Lenarta Zajca si postavimo vprašanje: je bil znameniti pirat Bartholomew Roberts velik sanjač, ki je hrepenel po nebeškem kraljestvu na Zemlji ali navaden kriminalec?
Ringlšpil (petindvajsetič)
Naš junak v Ljubljani zabluzi nekje v Rožni dolini, ki je kot Slovenija v malem. In ja, kasneje gredo tudi v legendarni Bunker. A nekaj ga še vedno veže tudi na Maribor, nekaj precej dramatičnega.
svet praznik
v daljavi luči škatel / in avti brez ljudi / ki vozijo po širokih cestah / ko hitiš na pojedino
Pot na goro
Zakaj je gora od nekdaj tako burila ljudsko domišljijo? Ali zato, ker človek z vsakim korakom, ki ga naredi na poti proti njenemu vrhu, stopa tudi proti samemu sebi? Ali zato, ker ve, da se je po vzponu na vrh treba tudi spustiti? Se vrniti in živeti spodaj, v dolini?
Ringlšpil (štiriindvajsetič)
Tokrat se naš junak odpravi v mariborski mestni park, da bi predebatiral z Vesno, gre pa tudi v Ljubljano, da bi pustil vse za seboj, a se, kolikor je videti, tudi tam zaenkrat predvsem zadeva.
Hotelska soba (drugič)
Druga polovica celovečerne drame Hotelska soba (Mitja Lovše). Ali se naposled vendarle razkrije, da Jaka poseduje informacije, ki bi lahko ogrozile Gospoda Vidmarja?
Eksces na površini, strah v globini?
V romanu Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič je nekaj zelo baročnega. Ne zgolj zaradi tega, ker je obdobje baroka relevantno za zgodbo in se nanj vežejo številne tekstualne reference, ampak ker barok prežema celotno tkivo besedila ter se razprostre iz vsebinske tudi na pomensko, simbolično raven besedila.
Ringlšpil (triindvajsetič)
V drugi polovici dvanajstega poglavja je naš junak pri Vesninih zateženih starših, kasneje pa se odvije še dokaj resen pogovor v Satchmu.
Hotelska soba (prvič)
V prvi polovici drame Hotelska soba se srečamo z mladim moškim po imenu Jaka in korpulentnim Gospodom Vidmarjem v poznih štiridesetih. Kaj je med njima? Kdo komu kaj prikriva? Ali sploh kdo komu kaj prikriva?
To šele je bila votla tišina
nebo pod vodo, naposled, ni zares zbirka pesmi, pač pa kontinuiteta besede, ki nima cilja ponikniti ali se zaključiti v klasičnem »konceptu«. Zgolj pove, kar ima, po svoje, »v drugačni obliki«, z lastnimi prekinitvami – brez prekinitev.
Ringlšpil (dvaindvajsetič)
Nisem na nek način želel preveč o tem razmišljati, kaj se tam v oni rupi na Studencih dogaja, vseeno pa v takem dreku, ko gre za nohte, človek rep med noge stisne.