Ime mi je Lana
In te dni sem odkrila izjemno žensko. Ime ji je Ajna. In rodila se je pred sedemindvajsetimi leti nekje v Bosni, v provinci, v eni izmed varnih hiš. Kot posledica posilstva, ki ga je njena mati doživela in noseča preživela. Ajna leta in leta ni vedela nič, razen da ne ve, kdo je njen oče. Mati je vmes spoznala ljubezen svojega življenja in Ajna ga je vzljubila ter v njem dobila očetovsko figuro, še vedno pa ni vedela ničesar o svojem očetu.
Nato je, stara petnajst let, radovedna in mlada, sita vrstniškega nasilja, ki ga je doživljala, ker v popolnoma nepotrebno, a še vsepovsod prisotno rubriko »ime očeta« ni imela česa napisati, raziskala zadevo in brez materinega vedenja ugotovila, kako je prišla na ta svet. Takrat se je spopadla s hudo bolečino, saj se je kar naenkrat zavedela, da mati vsakič, ko jo pogleda, v njej, Ajni, vidi največji strah in največjo travmo, ki jo je preživela. Ajna je mesece molčala, špricala je pouk in se borila sama s sabo, preden sta se z mamo soočili. V svojem nagovoru pred predstavnikom Združenih narodov je novembra 2019, leta po svojem odkritju, kot diplomirana psihologinja in predsednica društva Pozabljeni otroci vojne, ki združuje njej podobne ne glede na to, kje so se rodili, jasno in glasno povedala svojo zgodbo in pretresla javnost. Podatek, da je v času vojne posilstvo doživelo petdeset tisoč moških in žensk, mi je dneve in dneve odmeval v mislih. Ko se govori o vojni, se govori o umrlih, o ranjenih, o beguncih, posebej štejejo pobite otroke … O ljudeh se govori kot o številkah. Tudi proti koncu vojne je bilo tako:
»Danes je za posledicami ostrostrelskega ognja v Sarajevu umrlo osem naših someščanov.«
In to je bilo vse.
Posilstva so omenjena, so. Ampak cifre, ki jo je Združenim narodom predstavila mlada Ajna, dekle fantovskega sloga in pametnih oči, te cifre nikoli prej nisem slišala.
Obsedeno sem brala o Ajni. O njeni organizaciji. O tem, kako celotnemu mestu ljudi nikoli nihče ni pomagal. Ker, namreč, sramota. Ker, namreč, ime očeta. Kot da ta podatek, napisan ali ne, kaj pomeni.
Bilo mi je jasno, da bo Ajnin pogum v kratkem pozabljen. Vsakič znova se bo morala truditi opozarjati nase, na to, kar predstavlja.
Po nastopu je bila deležna dolgega, gromkega aplavza in vse prisotne ženske na tem dogodku, organiziranem v okviru mednarodnega dneva boja proti nasilju nad deklicami in ženskami, so po njenem govoru vstale. Pridobila bo simpatije, tako kot jih je, lažje se bo borila za pravice otrok, ki so se rodili kot posledica posilstev, korak za korakom bo spreminjala zgodovino. Vsa leta življenja, ki so ji namenjena, je rekla, bo posvetila boju za boljšo prihodnost otrok, kakršna je sama, otrok, ki živijo v nepravični državi z nepravičnim sistemom.
Ime ji je Ajna. Stara je le 27 let. In ko sem jo odkrila, je postala zame resnična junakinja.
Kajti svet se ne spreminja s trpljenjem v tišini in z lažnim nasmehom na obrazu.
Ne.
Svet se spreminja, ko dvigneš glavo in glas in ko imaš karkoli na tem svetu, kar ti je pomembno, zares pomembno, in to tudi glasno poveš.
Ime mi je Lana.
Vse življenje skrivam vse svoje brazgotine in bolečine in travme pred svetom.
Stara sem štiriinštirideset let in pravkar sem odkrila sedemindvajsetletno resnično junakinjo: tu, zdaj, med nami.
Smrkljo, ki je glasno spregovorila in s tem pristala na to, da bo za vedno nosila etiketo otroka, rojenega po materinem posilstvu, otroka, ki ga je zaplodil psihopat, čigar erekcija je bila odvisna od strahu njegove žrtve, ker se ji cena ni zdela previsoka, če na ta način pomaga sebi in drugim.
Ime mi je Lana.
Občudujem mnoge ženske iz zgodovine. Vedno sem jih občudovala. Saj je svet poln prekrasnih žensk. Ampak bolj kot katerokoli drugo žensko na planetu občudujem Ajno. Ker je svoje mlado, kdo ve kolikokrat ranjeno srce golo dala na dlan in ponudila svetu zaradi višjega cilja.
Jaz, Lana, jaz sem pri sedemindvajsetih in pri sedemintridesetih – in če kmalu ne spremenim česa, bo enako tudi pri sedeminštiridesetih – počela samo eno: vse svoje travme in žalosti in brazgotine sem skrivala kot svojo lastno sramoto.
Stara je komaj sedemindvajset let, pa me lahko uči življenjskih modrosti.
Ker boli, kakorkoli obrneš.
Boli, če skrivaš.
Boli, če stopiš za govornico in na glas poveš.
Boli, razlike ni, ampak če se soočiš, če poveš na glas, nenavadna alkimija ljubezni in življenja, ko pomagaš drugim v podobnem ali enakem položaju, pomaga tudi tvoji duši, da preboli.
Poklicala sem Robija in mu po kratkem uvodu omenila Ajno, njeno poslanstvo in zgodbo.
»Veš, to, kar počnemo, vse, kar počnemo, je v skladu z zakonom in res pomaga marginaliziranim skupinam ljudi, ampak oba veva, da vse, kar se dela, delamo predvsem zaradi profita … Se strinjaš, da naredimo nekaj velikega, nekaj konkretnega in dobrega za ta svet?«
Nekaj časa je bil tiho.
»A govoriš o kakšni konkretni zadevi?«
»Ne,« sem odkrito rekla. »Pojma nimam, o čem govorim. Samo to hočem, da bi življenje imelo smisel.«
»Vesel sem, da si se vrnila,« je rekel.
»Ah, Robi … Ti me ne poznaš drugačne …«
»To ti misliš … Poznam te … Iz Emirjevih zgodb, še preden sem te spoznal.«
Sarajevo, november 2003
Od avgusta, ko sva se z Markom spoznala, sva se videvala precej pogosto. Ostajala sem v njegovem sarajevskem stanovanju, tudi ko je potoval. Uživala sem v njegovem občudovanju moje lepote, v njegovi pozornosti. Uživala sem v preprostem razmerju. V tem, da niti mati od mene ne pričakuje več, da diplomiram, da me ne gleda začudeno, odkar sem ji ga predstavila. Za rojstni dan mi je podaril plastično operacijo brazgotine na trebuhu. Ni preveč spraševal. Kje se je zgodilo, kako …
Vprašal me je, zelo neromantično, če bi se poročila z njim.
Odgovorila sem mu, enako neromantično, da če mu to res ni tako hudo pomembno, se ne bi. Ampak da bi živela z njim. Strinjal se je, pa me je vseeno zatožil mami, ki praktično ni mogla verjeti, da sem zavrnila takšno ponudbo.
Pa sem jo sprejela. In sva se poročila na občini. Bila sem manj urejena kot za mnoge petke zvečer v Sarajevu. V navadnem kratkem krilu in suknjiču krem barve. Marko je bil zelo lepo urejen. Bila sva le midva in dva njegova prijatelja, priči, ker bi takrat za mojo Anelo, ki je bila noseča, trajalo precej časa, da bi dobili vizo.
Moja mama je psihologinja. Kot sem že povedala, najboljša študentka v letniku. Moja mama je mama. Nikoli me ni vprašala, ali imam rada Marka. In ali sem prepričana, da želim oditi iz Sarajeva. Če bi jaz imela otroke, tako se velikokrat sprašujem, ali bi bila tudi jaz sposobna, da jih v situaciji, kot je bila moja, ne bi vprašala po tem dvojem? Ali pa sem, roko na srce, tudi to je mogoče, tako naporna, da mati samo želi, da se me reši in da kdo drug prevzame skrb za mojo negotovo prihodnost in osebnost, ki z leti postaja vse bolj komplicirana.
Če bi se takrat, pred selitvijo, mama pogovarjala z mano, bi bila zelo ponosna name: odpovedala sem se vsemu, kar sem mislila, da sem, in sem postala odrasla oseba – izbrala sem, kar je dobro zame.
Zdelo se je, da je ločeni Slovenec Marko dober zame.
In da bom sposobna biti dobra zanj.
Nisem mati.
Ženske, ki so, pogosto pravijo, da se materinska čustva ne dajo opisati, tako da zagotovo ne znam čutiti kot one. Nisem mati, vem pa, da bi, če bi bila mati, prisilila svojo hčer, da mi pove, ali je dobro premislila o vsem – če bi bila v položaju, v katerem sem se znašla sama konec novembra 2003.
Moja mama ni omenila Emirja.
Moja Nina ni omenila Emirja.
Moja noseča Anela tudi ne.
Nihče.
Spodbujali so me, naj odidem.
In sem odšla.
Vse svoje stvari sem zložila v dva kovčka in odšla.
Nisem imela poslovilne zabave.
Takrat niti slutila nisem, kolikokrat bom slišala, da sem prišla k njemu z dvema kovčkoma.
Da ne pozabim, kako revna sem bila.
Nesposobna sponzoruša.
