Sarajevo, maj 2002
Najina dežnika sta se srečala prej kot midva. Dan je bil bolj podoben oktobru kot začetku maja. Vračala sem se iz službe, precej pozno, in čakala sem na avtobus v bližini Gledališča, saj sem bila na poti v gostilno na Breki, na pico štirje siri v Mama Mii, in ne domov, ko je njegov dežnik zaskočil mojega.
Zdelo se mi je, da se mu mudi.
Potem ko je dojel, da sem jaz, naenkrat spet tisti njegov zanimivi mir.
Dolgo, res dolgo se nisva srečala.
Kot da je Sarajevo New York. Pomislila sem, da je videti tak kot zmeraj. Ima pa kakšnih deset kilogramov več. Na srečo. Smejčkal se je enako.
Rekla sem, da sem slišala, da je dobil otroka. Zaprl je moj dežnik, ko sem držala njegovega.
Hčer, je potrdil in mi v denarnici pokazal fotografijo za dokumente.
»Lea,« je rekel.
Čutila sem, da mu je neprijetno. Pogleda nisem umaknila s fotografije.
»Od vseh imen na svetu …« sem tiho rekla.
»Vem,« je rekel on.
»Pa saj je v redu,« sem rekla jaz.
Kot da potrebuje mojo potrditev.
Ker če se ne bom strinjala, bo kar skočil do prve upravne enote in ji dal neko drugo ime, ki sem ga odobrila.
Leta nazaj, deset let pred tem srečanjem v dežju, sva se, gola v postelji v njegovi razmetani sobi, medtem ko bi morala biti v šoli, dogovorila, da bova imela dve hčerki. Leo in Elo. In sina. Eola. O tem se nisva nikoli več pogovarjala. Kasneje sem v svojih sanjarjenjih dodala še enega sina. Da bi zagotovila, da bi vsi najini otroci imeli vsaj enega brata in sestro.
Vrnila sem mu fotko.
»Lepa je,« sem iskreno rekla.
»Slišal sem, da se boš poročila,« je rekel on.
»Ne ravno … Nimaš svežih informacij.«
»Si si premislila?«
Kako nekdanjemu fantu na hladnem, pomladnem sarajevskem dežju razložiš zadnjih nekaj let svojega življenja?
»Recimo,« sem odgovorila.
»S Sanjo sva šla narazen,« je rekel.
Smešno ponosno.
Hm … Do mene ta informacija ni prispela.
In ni me poiskal.
»Kaj pa Lea?«
Skomignil je.
»Načeloma je pri njej … Ima pa oba.«
Dodal je še nekaj misli o tem, kako je za otroka bolj zdrava ločena družina kot družina, ki ne funkcionira. Prikimala sem. O tem pa res nič ne vem. O tem pa res ne razmišljam. Vprašal me je po sošolcih. Povedala sem mu, da so vsi iz moje generacije, razen mene, diplomirali.
»In mene,« je rekel. »Ti itak nikoli nisi želela študirati kemije.«
Prav ima, kemija je bila čista inercija. Želela pa sem biti visoko izobražena. Očitno ne bom.
»Kje pa zdaj živiš?« sem vprašala. Kot da sem vedela, kje je živel prej.
»Na Dobrinji,« je rekel. »Ti si še na Alipašinem?«
Prikimala sem. »Samo da sem v B-fazi. Sama.«
Zdelo se je, da nama zmanjkuje tem za pogovor – obenem pa, kot da si nočeva reči adijo.
»A bi šla z mano na kavo?«
Prikimala sem. Brez razmišljanja.
Šla bi s tabo na konec sveta. Počakaj, da vzamem potni list in rezervne spodnjice.
Na srečo tega nisem rekla na glas.
Vnesel si je številko mojega mobitela in mi pozvonil.
Aha, torej ni mislil zdaj na kavo, sem malo razočarano ugotovila.
Kasneje tistega večera, ko sem se po kratki in nervozni pijači z Anelo, pice nisem mogla, vrnila domov, ne da bi ga omenila, ko sem si spekla ribo za večerjo in se zleknila v ležeči položaj, v katerem lahko jem in gledam teve, sem dobila od njega esemes.
»Ne vem, če si slišala, včeraj je umrl Kiko Sarajlić … Ko so povedali, sem bil žalosten. In mislil sem nate … Vem, Lane, da zveni patetično. In vem, da mogoče ne boš verjela … Zakaj bi … Ampak odkar sem te srečal, razmišljam samo o tebi … Leta so minila, Lane … Pogrešal sem te prav vsak dan zadnjih deset let.«
Seveda sem slišala, da je Kiko umrl.
Seveda je zvenelo patetično.
Seveda nisem verjela. Čisto.
Seveda sem bila ganjena do solz.
Dva dni kasneje sva se dobila na pijači. Bilo je toplo, sončno majsko popoldne. Domov me je pripeljal opolnoči. Nisem ga povabila k sebi. Še zdaj ne vem, zakaj ne.
Maribor, november 2019
Ena od kulturoloških stvari, nad katero sem bila v Sloveniji čisto navdušena, je pomembnost rojstnih dni. V našem domu smo praznovali prav vse praznike, najbolj intenzivno in z največ žara pa Ninin in moj rojstni dan.
Ko pa sem se zbudila tega jutra, ko sem jih dopolnila 44, odgovorila na sporočila Nini, mami in Aneli ter videla, da že imam morje čestitk na fejsu, mi je bilo malo žal, da se nisem pravočasno spomnila umakniti tega podatka.
V službi so me, pričakovano, pričakale rože in steklenica vina, voščila sodelavcev in tiste smešne, na pamet naučene in tako zelo neosebne besede: »Ostani še naprej zdrava, srečna in dobre volje, točno taka, kot si, ker takšno te imamo radi.«
O, dear!
Robi me je peljal na malico, pogovarjala sva se o projektih in načrtih. Spraševal me je, kako mi gre brez Marka, in rekla sem mu, da prav krasno, kar je bilo bolj kot ne res. Vprašal me je, ali se slišiva z Emirjem, pa sem rekla, da včasih, ne preveč pogosto.
Spominjal se je sarajevske parade, predlagal, da spet kdaj greva v Sarajevo, razlagal, kako je spoznal Jurija, zdravnika, ki mu je zelo všeč. Kar cvetel je, ko je govoril o njem. Nista še bila na zmenku, je rekel, ampak čeprav je že iskreno dvomil o ljubezni, se mu zdi, da ju povezuje nekaj pomembnega.
Spraševal me je o načrtih. Zlagala sem se mu, da se dobim s prijateljicami.
Pa sama sebi sem dala idejo: Jaco bom obiskala … Lahko mi bo pripovedovala o Emirjevih knjigah.
Do zdaj jih je zagotovo prebrala.
Toplina in vonj njenega doma in njenih otrok me lahko izpolnita s srečo tiste vrste, za katero pogosto pozabiš, da jo potrebuješ. Jaco bom obiskala. To si bom podarila za dve štirki. Seveda, potem ko se kakšnih tisočkrat slikam, objavim fotko na fejsu in se ob njej zahvalim vsem, ki so se me spomnili. To je že tradicija. Da bom kasneje, površinska kot sem, to je tako zelo, da ima že moja površinskost svoje globine, uživala v komentarjih, kako sem lepa, kako se staram kot vino in ob podobnih znanih frazah.
Ime mi je Lana
»Tako svetovno piše, da preprosto ne morem verjeti, da ni preveden vsaj v nekaj jezikov!«
Občudovala ga je. Ponavljala je, da takega talenta ni, da bi mu ona prevedla knjige, če hoče, v slovenščino in v angleščino. Da ji je hudo, da je napisal samo te tri. Da ji sploh ni jasno.
»A si ti naredila vse, o čemer si sanjala?« sem jo vprašala.
»Večine ne,« je iskreno rekla.
»Tako je … Tudi ko rastemo v normalnih razmerah, je na koncu zelo malo balerin in astronavtov, a ne?«
Nasmejala se je. »Saj veš, da smo mi od tiste vrste, ki se je zdavnaj utrudila. Od strahu, od iskanja smisla. In da počivamo.«
Kupila mi je Diorjev addict za rojstni dan. In mi ni rekla, naj ostanem zdrava in srečna in taka, kot sem, ko me je držala za roko in me nato trikrat poljubila. Objela me je, in to je bilo to. In počutila sem se dobro. Jaca in njena družina nista veliko potovali. Zato me je pogosto spraševala o Markovih in mojih dogodivščinah. Ni mi bilo težko pripovedovati, posebej njej ne.
Itak pogosto razmišljam o preteklosti. Marko je rad govoril, da na splošno preveč razmišljam. Za žensko, je dodal in se smejal lastni šali. Včasih, ko je govoril take bedarije, sem se spomnila gledališkega festivala Mess, leto preden sva se spoznala, in slovenskih predstav, ki so presegale meje po miselnosti, smiselnosti, naprednosti, pogumu … O Sloveniji nisem vedela nič razen tistega, o čemer smo se učili pri geografiji, kar je bilo bolj kot ne nič, vseeno pa sem na osnovi gledališča ugotovila, da gre za napreden, svobodomiseln narod … No, mogoče tudi gre, kaj pa vem, ampak Marko vsekakor ni predstavnik tega. Pa ne samo Marko. Tu, v razviti Sloveniji, sem seksistične izjave, zavite v šalo, slišala pogosteje kot kadarkoli v Bosni …
Res pa je tudi, da je moja Bosna Sarajevo in da moja Slovenija ni Ljubljana – in da moja primerjava ni najbolj uporabna.
Jaca me je pogosto spraševala o potovanjih z Markom.
Zanimalo jo je vse: kje vse sva bila, kam bi še rada šla, kaj mi je bilo najljubše, česa se ne spominjam z veseljem …
Karibi, Sejšeli, Maldivi, Avstralija, Nova Zelandija, Vietnam, Koreja, Rusija, Južna Amerika, Florida, Kalifornija, Kanada, Kuba, Južnoafriška republika, Kenija, Bližnji vzhod, prav vse evropske dežele …
Jaca je ena tistih, o katerih veš, da ti privoščijo le dobro.
Zato sem razlagala, pripovedovala anekdote, jo zabavala …
Takrat, na svoj rojstni dan, sem ji povedala zgodbo o svojem najljubšem potovanju. Njeno občudovanje Emirjevih romanov je bilo čudovit interludij.
Bil je to podaljšan vikend v obupnem hotelu ob magistrali nekje v zelo južni Dalmaciji. Soba je bila tako majhna, da sva okrog postelje komaj lahko prišla do majhnega balkona.
Imela sva tako strašno malo denarja s sabo in na splošno, da se nisva mogla odpovedati obupnemu hotelskemu zajtrku, sicer si ne bi mogla privoščiti ničesar, prav ničesar. Mogoče niti goriva za njegov stari golf dvojko.
Nekega večera sva sedela v prepolnem baru in pila vekijo. Bila je najbolj poceni.
Emir me je vprašal, kaj sem mu nekaj dni prej, pri meni, ko sva ležala na ozki vojaški postelji, spotena in naga, napisala s prstom na hrbet.
Tudi takrat je vprašal.
Rekla sem, da naj ugiba.
Ni povedal pravih besed.
»Kaj si napisala?« je spraševal. Malo sem oklevala, nato sem se nečesa domislila.
Natakar nama je dal listek iz bloka in nama posodil dve pisali. Pretrgala sem listek na pol.
»Jaz bom napisala, kar sem napisala. Ti napiši, kar misliš, da sem napisala,« sem rekla. Pokimal je.
»Ljubim te,« je prebral.
»Tudi jaz te ljubim,« sem prebrala.
Ne znam opisati sreče, niti pravi pisatelji tega ne znajo, vem pa, da je ta trenutek bil sreča.
Popolna.
Kasneje tistega večera sva ležala na postelji v mali beli sobi. On je kadil.
»Daj mi čike, prosim,« sem rekla.
Dvignil se je na kolena. Pomislila sem, da je božansko lep. Popoln moški.
»Ljubim te,« je rekel. »Ljubim te!« je zaklical. »In sploh ne morem verjeti, da si tega nikoli v vseh teh letih nisva povedala. Ljubim te, Lane.«
Smejala sem se.
Bilo je zelo vroče.
Kopalnica pa tako grozno majhna, da v njej nisva mogla biti oba hkrati. Imela sva le en skupni gel za tuširanje. Lepo je dišal.
Imela sva malo denarja.
Malo sobo v hotelu ob magistrali, ki še ni bil do konca obnovljen, sprehod po plaži, mečkanje v morju, oblačen dan …
Nikoli nikjer ni bilo lepše.
Marko večkrat reče, da nimam odnosa do denarja.
On to reče žaljivo, v smislu pomanjkanja civiliziranosti.
Jaz vem, da nimam odnosa do denarja.
Najsrečnejša sem bila v najbolj ubornem hotelu, v katerem sem bila. V najslabšem avtu, v katerem sem se kdaj vozila. Ko sem vsa svoja oblačila in kozmetiko lahko zapakirala v mali kovček.
In vsi trenutki popolne sreče v mojem življenju so tako zelo nepovezani z denarjem …
Včasih pomislim, da je moja edina resnično dobra lastnost moj odnos do denarja.
Jaca me je vprašala, zakaj za boga milega ne pišem.
Povedala sem ji, da zato, ker ne znam pisati.
In nisem ji obljubila, da bom prebrala Emirjeve romane.
