Nekje med sanjami in resničnostjo
Edward van de Vendel in Marije Tolman (ilustr.), Lisjaček. Ljubljana: Sanje, 2020.
Lisičji mladič, Lisjaček, naslovni junak slikanice nizozemskega pisateljsko-ilustratorskega tandema, nekega dne sam zapusti varno območje domačega brloga, kar se vsaj na začetku izkaže kot vznemirljiva priložnost za samostojno raziskovanje bližnjih peščenih sipin, plaže, gozda in za interakcijo z drugimi živalmi. Lisjačka še posebej pritegneta dva vijolična metulja, za katerima se požene čez prepad in strmoglavi na dno sipine, kjer nepremično obleži in »začne sanjati. Sanja sanje, kakršnih še ni imel«. V njih se sprehaja po čutno opisani in tankočutno upodobljeni sanjski pokrajini svoje preteklosti. Sanja nežne sanje o slastnem materinem mleku, zabavni igri s sorojenci, okušanju hrane, o vetru, ki mrši njegov kožušček ipd. Njegove sanje pa niso samo prijetne, mladič v njih namreč podoživi tudi občutke strahu, ki jih je občutil, ko se mu je glava zataknila v steklenem kozarcu. Takrat se spomni očetovih svarilnih besed, da je radovednost smrtna čednost. Spomni pa se tudi človeškega mladiča, ki mu je takrat rešil življenje. Istega oranžnolasega dečka spoznamo že prej, v likovnem intermezzu brez besedila, ki prekine Lisjačkove sanje in v katerem se deček igra ter kolesari po pokrajini, katero je pred padcem raziskoval zdaj sanjajoči lisičji mladič. Dečkova funkcija pa ni zanemarljiva, pisatelj in ilustratorka ga premišljeno umestita v dogajanje, saj pomembno poseže tudi v končno razrešitev situacije, ko Lisjačka v trenutku iskrene empatije in spoštovanja, fizično prestavi iz dna sipine ter mu tako pomaga sešiti vrzel med resničnostjo in sanjami, v kateri se je znašel.
Lisjačkova izkušnja različnih stanj, ki se ne gibljejo samo med sanjskim in resničnim, temveč tudi nekje med varnostjo in nevarnostjo, prevpraševanjem starševske avtoritete, previdnostjo in pustolovstvom ter celo med življenjem in smrtjo, temelji na dvojnosti, ki jo ustvarjalca izkoristita tudi na strukturni ravni. Vizualni del z barvnimi in kompozicijskimi odločitvami ter z izbiro različnih tehnik jasno ločuje resnični od sanjskega sveta. Vsak izmed svetov oz. ravni namreč deluje po svojih zakonitostih. Podobno se zgodi tudi z literarnim delom, saj se besede v ne-sanjskem svetu sedanjosti večinoma umaknejo (Lisjaček tako delno deluje tudi po zakonitostih »tihe« slikanice), se pa v svoji najbolj žlahtni obliki pojavijo na tisti drugi strani Lisjačkovega obstoja. Zdi se, kot da jih v svetu sanj nekako bolj potrebuje, ker ima opravka z nečim, kar odstopa od običajnega, z besedami pa si pomaga, da se tam ne izgubi. Edward van de Vendel blesti predvsem v opisovanju podrobnosti. Njegove povedi so preproste, hkrati pa polne izvirnih podob. Pisateljev poetični jezik dobi še dodatno moč v komunikaciji z bogatimi vizualnimi elementi. Nedvomno je, kljub temu da gre za primer uspešnega dialoškega sodelovanja med pisateljem in ilustratorko, slikanica presežek predvsem na ravni ilustracij. Marije Tolman z mešano tehniko navduši in preseneti, s svojim eksperimentalnim pristopom pa začrta nove možnosti v razvoju knjižne ilustracije za otroke. Ilustracije v mešani tehniki risoprinta, fotografije, svinčnika in različnih slikarskih ter tiskarskih postopkov mojstrsko prikažejo izvrstne podobe prostrane narave. Ta se v svetu sedanjosti in resničnosti razprostira v modrikastih monokromatskih odtenkih. Spretno izbran kolorit še dodatno izstopa z barvno oznako Lisjačka. Mladiča namreč označi z živahno, skorajda drzno oranžno barvo, ki sovpada z njegovim živahnim značajem. Ilustratorka je odlična tudi v bolj subtilnih potezah, s katerimi označuje emotivna stanja in z drobnimi detajli podčrtava poetične vložke besedila, prisotnega predvsem v času zamaknjenosti in nekakšne poti iniciacije, ki jo Lisjaček prepotuje, ko nepremičen in sanjajoč obleži na sipinah.
Tovrstna razdelitev bralcu pomaga pri razumevanju, saj se na globlji ravni mladič namreč takrat, ko zanemari očetov svarilni nasvet in se iz lastnih notranjih vzgibov naivno zapodi za metuljema, začne počasi ločevati od primarne družinske celice. Takrat se začne faza postopnega osamosvajanja in iskanja ravnotežja v kontekstu oblikovanja lastne identitete in zanimanj. Ideja o odraščanju je še posebej potencirana v enem izmed najlepših in najbolj čustveno nabitih delov slikanice, ko Lisjaček v sanjah vidi samega sebe: »Lisjaček vidi lisjačka. /…/ In prešine ga: Ta lisjaček sem jaz!« Podobno kot se otrok po Lacanovi ideji o zrcalnem stadiju razvoja začne zavedati in povezovati s podobo, ki jo vidi v ogledalu skozi proces imaginarne identifikacije, sčasoma začne razumevati svoj jaz in se vzpostavljati v odnosu z drugimi in okoljem, ki ga obdaja ter hkrati vstopi v začetno fazo procesa ločitve, se Lisjaček identificira s podobo nepremičnega mladiča. Temu spoznanju sledi ganljiva dvostranska ilustracija »pogrebnega sprevoda« žalujočih živali, s katerimi se je Lisjaček spoprijateljil. Na čelu sprevodu je deček živahno oranžnih las in v njegovem naročju lisjak živahno oranžnega kožuščka. Deček puhasto živalco nežno prenese do lisičine in takrat se Lisjaček, ko zavoha prisotnost svoje družine, vrne nazaj iz svojega sanjskega iniciacijskega popotovanja. »Torej Lisjaček odpre oči. Ker je vse v redu.« Avtorja na koncu mladiča, kot je tipično za pravljične strukture junaških potovanj, postavita nazaj v območje doma in varnosti, ampak obogatenega s spoznanji in izkušnjami, ki so tako individualne, da jih ni mogoče deliti z nikomer. Nazadnje ga še enkrat izzoveta z zadnjo preizkušnjo: »Saj tamle niso metulji, kajne? Za njimi se Lisjaček nikoli, res nikoli več ne bo podil! Pa so, Lisjaček, metulji so. Ampak niso vijolični.« S tem pa odpreta vprašanje ali je radovednost tista, ki je mladiča spravila v težave, ali pa mu omogočila edinstvene lekcije in samostojno rast. Lisjaček je tako edinstveno čudovita literarno-likovna proslavitev simbolnega prehoda v neko novo obdobje (Lisjačkovega) odraščanja, raziskovanje meja življenja in smrti, hkrati pa tudi proslavitev radovednosti in želje po raziskovanju.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
