arslitera

V romanu Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič je nekaj zelo baročnega. Ne zgolj zaradi tega, ker je obdobje baroka relevantno za zgodbo in se nanj vežejo številne tekstualne reference, ampak ker barok prežema celotno tkivo besedila ter se razprostre iz vsebinske tudi na pomensko, simbolično raven besedila.

V drugi polovici dvanajstega poglavja je naš junak pri Vesninih zateženih starših, kasneje pa se odvije še dokaj resen pogovor v Satchmu.

V prvi polovici drame Hotelska soba se srečamo z mladim moškim po imenu Jaka in korpulentnim Gospodom Vidmarjem v poznih štiridesetih. Kaj je med njima? Kdo komu kaj prikriva? Ali sploh kdo komu kaj prikriva?

nebo pod vodo, naposled, ni zares zbirka pesmi, pač pa kontinuiteta besede, ki nima cilja ponikniti ali se zaključiti v klasičnem »konceptu«. Zgolj pove, kar ima, po svoje, »v drugačni obliki«, z lastnimi prekinitvami – brez prekinitev.

Nisem na nek način želel preveč o tem razmišljati, kaj se tam v oni rupi na Studencih dogaja, vseeno pa v takem dreku, ko gre za nohte, človek rep med noge stisne.

Anthony je ravno dopolnil štirinajst let. Za zajtrk je zbasal vase celo francosko štruco s topljenimi sirčki. Ponoči je včasih s slušalkami na ušesih pisal pesmi. Imel je zatežene starše. Z novim šolskim letom bo šel v deveti razred.

Dramsko besedilo Žalostinke predstavi vsakdanje oziroma univerzalne situacije, skozi katere razpira družbene probleme.

Poglavje, v katerem izvemo, zakaj je Dino spizdil čez mejo in kako se je ekipa znebila trupla.

Na prst letošnjega mrliča / obešam risalni list, / navaden pisarniški je premajhen / za vse prečrtane začetke.

Vesna Liponik v svojem besedilu obravnava delo Zamolčane zgodovine in njegova spoznanja uporabi za analizo nekaterih sodobnih biografskih del, da pokaže, na kakšne načine je zgodovinopisje pogosto seksistično ter homofobno.

Poglavje, v katerem izvemo, da je Dino izginil, v katerem se naš junak po dolgo časa iskreno pogovori z bratom in v katerem je Vesnin oče poklical, da je Vesna nekaj vzela.

V modrem jutru rumeni figovo drevo / veter drug prebira nove liste / tistega dne sva utripanje zvezd / zamenjala za jelene ki so tekli čez travnik

Nekdo je stal tam. Težko so zamahovali krampi, težko je rezala lopata v debele zaplate težke lapornate prsti.

Naša junakinja razmišlja o valovanju rdečega morja sveč na pokopališču, onostranskem življenju in opciji, da tam sreča svojega umrlega bratca, našemu junaku pa se vse to zdi čisto preveč morbidno.

»Ni užitka, ki bi bil večji in bi trajal dlje, kakor je ta, ko nekaj narediš dobro,« v tretjem podkastu pripoveduje pesnica in esejistka Meta Kušar.

Andrej Blatnik se spominja, kako je spoznal Lawrenca Ferlinghettija in premišljuje o pomenu znamenite knjigarne City Lights v San Franciscu.

Našega junaka pivniki fajn primejo in skupaj z Vesno zapleše s svetniki in Marijo s Kužnega/Južnega/Tužnega znamenja.

Stojimo na odru / trd je / njegove bodice se zatikajo v naša stopala