Sara Špelec nas zdaj s svojo zrelo pesniško govorico, ki je odmerjena in zgoščena v poseben ritem pesmi, ki je ponekod tudi riman, nagovarja drugače. Zrelost se kaže v popolnoma realnih razmerah, v katerih se znajdejo subjekti in subjektke.

Zaključek drugega poglavja Ringlšpila. Naši junaki počasi zbirajo denar za bend, pri Majku pa si širijo zavest.

V hipu se je popolnoma predramila. Obraza ni več naslanjala na hrapavo skorjo, pod glavo je začutila mehko blazino. Z roko je potrepljala po drugi strani postelje. Rjuha je bila že hladna. Šele ko je vstala in z nogami zatipala po mrzlih tleh za copati, je opazila.

Ljudje, temu se reče dreadlock," je povedal v objektiv. "To je šop las, spleten trdno kot vrv. Glejte, če ga dvignem, se Vasku premakne ves skalp. Kot da držim za debel kabel. Poskusil ga bom razdreti napol z rokami ... Ne gre.

Ni tako, da bi napredovali od rastlin k živalim, pa potem k človeku in bogovom, pač pa so na dnu »domače živali« Pa ne zaradi bogve kakšne ontološke hierarhije bivajočega, ampak prej zaradi človekove želje po gledanju mikrokozmosa in nadziranju univerzuma.

V prvi polovici drugega poglavja Ringšpila je naš junak še vedno ljubosumen na Majka. Ampak, a je to kakorkoli povezano s horsom?

A kakšen projekt je sploh bilo treba ščititi? Projekt oskrbe pretepenih ljudi s pomanjkljivim medicinskim znanjem, zagotavljanjem prehrane, krhkega zavetja, skrbi za SIM kartice, da se lahko slišijo z domačimi. Zagotavljanje životarjenja.

V naši proletarski kopalnici imajo svetniki abstraktne oblike, zaudarjajo pa konkretno. Molitve, ki jih žebramo, so zato ustrezno profane in nesmiselne, podobne odvečnemu nagrobnemu jamranju za pokojnikom, ki nas je pravočasno odrešil s svojim izginotjem.

Nika Švab piše o drami Tjaše Mislej Naše skladišče, letos ovenčani z Grumovo nagrado.