Včasih so imeli ljudje lepše obraze

Andrej Brvar: Fusnote. Spremna beseda: Miljana Cunta. Ljubljana: Beletrina, 2020

 

Fusnota … Sprotna opomba, opomba pod črto … V primeru nove knjige Andreja Brvarja je zadeva seveda nekolikanj bolj zapletena. Fusnote prihajajo med nas sedem let po zbirki Material (Beletrina), pred tremi leti pa je prav tako pri Beletrini izšla knjiga njegovih zbranih del Transverzala. Stvarni naslovi, s katerimi Brvar opremlja svoje zbirke, so seveda pomenljivi in pomenijo še kaj več kot zgolj samoironijo pri prevpraševanju lastne pesniške poklicanosti ali ustvarjalnega značaja. Prav tako ne gre za načelno banalizacijo »vzvišenega«, pač pa je Brvarjeva samoironična nota nujna za vzpostavitev distance do omenjega »vzvišenega«, saj je to tudi ključnega pomena za njegovo poetiko. Že zdavnaj se je izrekel za popolnoma svojo, samohodno pesniško govorico, ki, kot v spremni besedi ugotavlja Miljana Cunta, ne nastavlja ogledala zgolj sodobnemu času, pač pa tudi preteklosti. In, vsaj po Fusnotah sodeč, nekolikanj tudi prihodnosti.

 

Kaj nam torej prinaša nova poezija Andreja Brvarja? Lahko sploh govorimo o poeziji kot taki? Bralec se sreča z množico misli, razmišljanj, aforizmov, dovtipov, ugotovitev, intertekstualnih razmerij, monologov, dvogovorov, večgovorov, skratka z vsemi mogočimi »sentencami«, ki, če se ozremo še na drugo vprašanje, nosijo v sebi na videz prozaično konotacijo, a ob branju in kontekstualizaciji vsega tega materiala začutimo tudi poetične razsežnosti teh besedil, njihov notranji ritem in pesniško povednost, značilno za Brvarjevo poetiko. Gre torej za učinkovito nadaljevanje prejšnje zbirke? Če bi zgolj pritrdili, bi bili površni. Recimo raje: Fusnote nadaljujejo poetično bivanjskost Materialov, a na svež, specifičen način, ki ga je nemogoče ujeti za en sam rep. Recimo tudi: Fusnote sploh niso podobne Materialom. Nova knjiga pravzaprav lahko po svoje kliče po vnovičnem branju Brvarjevega opusa v upanju, da se bo v njem našel ključ za dostop do Fusnot. A opombe pod črto svoje ključe vedno znova izumljajo. Zato tudi kličejo po vedno novih branjih. Fusnote niso priljudna zbirka, s katero ležete k počitku. Tudi ni tako hermetična zbirka, da bi vas dolgočasila. Nasprotno, od prve sentence vas vedno bolj vleče med opombe, a vprašanje je: imate dovolj znanja in védenja, da se dokopljete do njihovih skrivnosti? Brvar namreč ni Petan-aforist, tudi ni Ježek-komik ali Svetina-čuvaj ognja. »Mačica, tako ljubka, v njej pa miš.« je fusnota, ki jo velja brati kot poezijo, ne kot aforizem ali besedno igro. Reference, sklici, ki se pojavljajo v Brvarjevi poeziji – in v Fusnotah se srečujemo z vsemi mogočimi zgodovinskimi osebami, situacijami, citati … – so zgolj začetek srečevanja z najnovejšim pesniškim svetom Andreja Brvarja. Narava ostaja ena ključnih rdečih niti. Nagovori, jeziki, literarna zgodovina, splošna zgodovina … Kaj imate povedati o njej? Kaj veste o Antonu Ocvirku? Ga zmorete kontekstualizirati znotraj vseh drugih sklicev v pričujoči knjigi? Vse to so izzivi za bralca/bralko, izzivi, ki se ne iztečejo s »čudežno sposobnostjo čudenja« na koncu knjige, ampak s to potezo kvečjemu spet vzbudijo zanimanje, da knjigo odlistamo na začetek in potuhtamo, ali je kje morda povezava z »rdečkasto rumenim pegastim lističem«. So to zgolj domneve in je Brvar svoje pesniške besede v knjigo naselil zgolj tako, kot fusnote … Hej, saj vemo: fusnote se vedno na nekaj nanašajo. Tega ne smemo pozabiti. 

 

Brvarjeve fusnote niso razporejene po »temah«, poglavjih, ne sledijo si na videz logično, na videz nimajo prave kontinuitete, koncepta. Kakšen aparat je potreben, da te fusnote torej spravimo v red? Ali jih je sploh treba spravljati v red? Najprej ponavljamo: Fusnote zahtevajo izobraženega bralca, pa ne takega, ki ve vse in nič in bi prosperiral na kakšnem Milijonarju, ampak takega, ki ta vse in nič zna referirati (samoreferirati, samoironizirati). Fusnote so torej zanimiv in priročen abecedarij za vse tiste, ki vejo, da je poezija veliko več kot zgolj lepo-slovje. Odsev vsakdana? Da, seveda. Ironizacija ontološke vzvišenosti? Jes, takisto. Prvo berilo za intertekstualce? Ne, to zagotovo ne. Nikakršno prvo berilo in tudi vademekum ne. In tudi če rečemo samo: Fusnote so pesniška zbirka, je lahko za zdaj dovolj. Za tiste, ki poznajo Brvarja itak. Za tiste, ki ga ne, pa bo vstop med fusnote zanimiva izkušnja. Takšna, po kateri tole pred njimi ne bo več »pesniška zbirka« per se.

Matej Krajnc (Maribor, 1975) je osnovno šolo in gimnazijo končal v Celju, študije literature v Ljubljani. Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev in Celjskega literarnega društva, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskih centrov PEN in MIRA. Poklicno se med drugim ukvarja z literarno in glasbeno kritiko/recenzijo, od leta 1992 v kantavtorski maniri spaja besedo in glasbo. Njegova bibliografija šteje preko 100 knjižnih izdaj (samostojno in prevajalsko), diskografija pa več kot 200 nosilcev zvoka. Splet: www.matejkrajnc.com (foto: Lenka Krajnc)
Deli