Odkar pišem, me bega razkol med bizarnim snobizmom (še vedno?!) nekaterih literarnih klik in po drugi strani nezaslišano branostjo, očitno tudi berljivostjo »nižjerazrednega« proznega leposlovja, ki naj bi bilo že po zvrstni ali žanrski definiciji takšno.

Vsi postopki, vse, kar se je te dni dogajalo v bolnišnici, je bilo naporno in dolgočasno; zanimalo me je le, kdaj bo konec. Svet je že tonil v barve strahu pred koronavirusom. Pregledi, pogovori s psihologom, naši medsebojni pogovori, vse skupaj je bilo naporno in zdelo se mi je nesmiselno.

Pretanjena misel o skupnosti, pomoči, prijateljstvu, slogi in solidarnosti je osrednje vodilo uspelega dela, vseeno pa ni mogoče prezreti klasičnega deljenja na dobro in slabo oziroma pošteno in zvito in predvidljivo rabo živalskih prispodob, ki jih zlasti v otroškem in mladinskem leposlovju ne manjka.

Imeli smo vse: punco, ki nujno potrebuje ledvico, osebo, ki ji bo ledvico dala, kliniko, na kateri bo poseg opravljen, profesorja, ki se je veselil, da bo lahko pomagal ... Vse razen nerazumne vsote denarja, ki so ga želeli. Pro bono očitno ni prišel v poštev.

blake carrington je umrl lep / in siv. ne upam si povedati / po pravici, čemu je umrl / blake carrington. nisva si bila na ti

Začne se kot ljubezenska zgodba, ki se hitro potopi v ozadje, nadaljuje pa se skorajda kot detektivsko brskanje po preteklosti v spregi z razčlenitvijo načinov pripovedovanja: tako bi lahko opisali vstop v roman Gašperja Kralja z naslovom Škrbine.

Psihiater me je vprašal, zakaj sem prišla, in povedala sem mu, da zato, ker moj partner misli, da nisem psihično zdrava. Vprašal me je, kaj mislim jaz, in povedala sem mu, da mislim, da on ni psihično zdrav. Nasmejal se je.

V zadnjih letih se je v produkciji mladinske književnosti povišalo število knjižnih izdaj, ki se ukvarjajo z okoljevarstveno tematiko. Ni presenetljivo, da se je v tem kontekstu na knjižnem trgu pojavilo tudi veliko del za otroke in mlade, v katerih je glavno junakinjo navdihnila Greta Thunberg.

Robi, tako kot vsi drugi, ki spoštujejo naše trpljenje, verjame v podobe o »mestu heroju«, »najlepših in vedno urejenih ženskah, tudi ko jih ubijajo« in podobno. In vse to je bilo res, ampak tudi v vojni so bili ljudje, ki so se na smrt bali, moški, ki so se skozi vso vojno pregoljufali s skrivanjem po kleteh, različni dobičkarji, bile so ženske, ki so se nekoč urejale, v vojni pa jim je že umivanje zob predstavljalo napor ...