V slovenskem literarnem prostoru že lep čas ni izšla knjiga, ki bi tako razdelila bralstvo – no, ali pa je to spet eden tistih momentov viharja v kozarcu vode, ki zadeva le nekaj naključno vpletenih in ne širšega bralskega kroga.

Rad bi videl svet / brez da bi v njega posegal.

Prvi dnevi novega leta so bili nepodobni zimi. Govorilo se je o disciplini Kitajcev, ki so gradili bolnišnico za obolele za covidom-19, novo obliko koronavirusa, ki naj bi ljudi množično ubijal, tako da so mrtvi padali po cesti.

Odgovor samemu sebi v prejšnjem eseju: ali mora umetnost res biti odgovorna? Ali je res dolžna izvajati intervencije v družbo? Ali ni poanta umetnosti v sami spremembi načina, kako gledamo na svet? Ali ni v končni fazi njen smoter predaja lepoti?

"buteo buteo" / je kričal / dvonožni skakalec

Ime ji je Ajna. In rodila se je pred sedemindvajsetimi leti nekje v Bosni, v provinci, v eni izmed varnih hiš. Kot posledica posilstva, ki ga je njena mati doživela in noseča preživela. Ajna leta in leta ni vedela nič, razen da ne ve, kdo je njen oče.

V mladosti se mi je zdel pisateljski svet nekaj skrivnostnega, posvečenega, skoraj nedotakljivega, pravi slonokoščeni stolp, na katerega je težko splezati. Jaz pa sem kot otrok in najstnica nenehno sanjarila, da se bom uresničila v kakšnem umetniškem poklicu.

Razumem, da me vse, kar je Gibonni dotlej objavil, intenzivno spominja nanj. Ne razumem pa, kako je mogoče, da me prav vsaka Gibonnijeva pesem – tudi vse tiste, ki so prišle mnogo kasneje, mnogo za nama – še vedno spominja nanj ...

Poezija je življenju Miljane Cunta in toliko bolj v njenem delu eden ključnih gradnikov. Zakaj se ji zdi pomembno besede in misli najprej drobiti do zadnjega najmanjšega člena, da se nato loti gradnje na novo, prisluhnite v podkastu.