Nekrofilija se ne splača

I.


blake carrington je umrl lep

in siv. ne upam si povedati

po pravici, čemu je umrl

blake carrington. nisva si bila na ti,


z lindo evans nisem nikoli pil

cocktailov v sprejemnici in

njen yanni mi ni bil blizu niti

po glasbi niti po imidžu. fin


in popeglan je bil svetlobna leta

daleč od moje novkovićevske

mladosti. jokal pa sem, ko sem

videl blaka ležati v odtenkih mrličevske


svetlobe. odpusti mi, blake. in tudi

ti, linda. ostajam zaprt, ostajam

enakovreden.


II.


kako naj bi vedel, da je vampir v

krsti plastičen? mislil sem, da jih

danes ne izdelujejo več serijsko. če

sem se motil, z veseljem pobrišem tale stih


in grem trgovat z vrtnim orodjem. ko

se upokojim, lopo dobijo sosedovi

otroci, če ostanejo stari manj kot 

deset let in če mi za god zapojejo mi smo titovi,


tito pa se spet izgublja na meji med

hrvaško in slovenijo. njegova krivda ni

baš ogromna, je pa delikatna. sam

nisem nikjer opletal z mandeljni,


čeprav pravijo, da pridejo prav, ko

grizeš in ko po obilni večerji še ne vampir

vstaneš izza mize.


III.


nakoma in grizzly adams imata

ontološke pogovore. gre za čast

velikih bojevnikov. gre za svobodo

velikega duha. staroselska vas


je mirna, ker ni lovske sezone. ko

se zasliši pesem koroškega okteta,

se adamsu zasolzijo oči. z ontologije

preklopi na spomine. bi ne bila mu vera v sebe vzeta,


če bi noč ne segala predaleč. tako pa

se mora obrniti stran, ker se krepkemu

možu iz divjine ne spodobi jokati.

jok slepi. jok ne pripomore. in če si slep, ker


si dobil v oči preveč soli, pri plemenih

ne boš spoštovan. kant je bil. heidegger

je bil in dandanes ni nič manj.


IV.


komšija pride in vtakne kabel v zid. in

zabliska se. ni bil vtikač, pač pa duh

MS-DOSa. reče: vidva garača prižigata

naprave, vmes pa sta fernandel in kajuh,


ki vlečeta vsak na svojo stran: za

računalnike in proti. komšija se

nasmehne: in kaj zdaj, komu se lahko

zameriva? fernandelu, reče duh, in ne


kajuhu, ki ima integriteto. in MS-DOS 

oživi, ker je imel duha poželjivega

kot tudi poželjive misli. včasih se to

še splača. in jaz imam na mizi živega


boga tehnike. sreba vodo in čaka, da

se sistem prižge. komšija se še vedno

smehlja, kaj bi se ne!


V.


po kom si se vrgel, najdražji sin? po kom

si se vrgel, od koga si se učil? ne govoriš?

no, bom pa jaz povedal: zdi se, da si

precej aroganten, ali pa je to samo obliž


čez tisto prasko iz otroštva? kdo neki ti

je kriv! sam si tome kriv! počakaj zdaj,

ne furjaj v pogodbene obveznosti, ki te

bodo stale obeh nog. ne boš ju dobil nazaj,


okončine pa stanejo, še posebej, če si

po horoskopu tehtnica. ne glej me s sovražnim

prizvokom, sam dobro vem, da sem bil

odsoten oče. potujoči okostnjak. z enim samim 


bankovcem za bokom sem šel iskat pravice

za mladega sitarja, ki ga je tisti hlapec onečastil.

razumi to! a po petnajstem letu nehaj rasti!

Matej Krajnc (Maribor, 1975) je osnovno šolo in gimnazijo končal v Celju, študije literature v Ljubljani. Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev in Celjskega literarnega društva, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskih centrov PEN in MIRA. Poklicno se med drugim ukvarja z literarno in glasbeno kritiko/recenzijo, od leta 1992 v kantavtorski maniri spaja besedo in glasbo. Njegova bibliografija šteje preko 100 knjižnih izdaj (samostojno in prevajalsko), diskografija pa več kot 200 nosilcev zvoka. Splet: www.matejkrajnc.com (foto: Lenka Krajnc)
Deli