“Rešite naš gozd!”

Zoë Tucker in Zoe Persico (ilustr.), Greta in velikani. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020.

V zadnjih letih se je v produkciji mladinske književnosti povišalo število knjižnih izdaj, ki se ukvarjajo z okoljevarstveno tematiko. Ni presenetljivo, da se je v tem kontekstu na knjižnem trgu pojavilo tudi veliko del za otroke in mlade, v katerih je glavno junakinjo navdihnila Greta Thunberg. Varovanje okolja, potreba po vzpostavljanju odgovornega ravnanja do naravnih virov, soočenje s katastrofalnimi posledicami človeške lakomnosti in negotova prihodnost planeta niso vsebine, ki jih je mogoče enostavno prenesti v literaturo, namenjeno mlajšemu bralstvu. Tema je kompleksna in zahteva določeno mero preudarnosti, ki pa žal v tovrstnih knjigah velikokrat umanjka. Podobno se je zgodilo s podobo mlade okoljske aktivistke Grete Thunberg. Nekateri ustvarjalci so njeno delo namreč uporabili kot primer dobre prakse, njen angažma pa večinoma selektivno literalizirali, velikokrat bolj zaradi njene prepoznavnosti – še posebej pa zaradi njene mladosti, zaradi katere se predvideva, da bo pri bralstvu ustvarila nekakšno identifikacijsko vez – kot zgolj zaradi njenih pozitivnih prizadevanj. V slovenščino sta bili lani prevedeni dve takšni slikanici: Naša hiša gori: poziv Grete Thunberg k reševanju našega planeta ter Greta in velikani.

Greta v Greta in velikani (s podnaslovljenim pojasnilom, da je slikanico navdihnilo gibanje za lepši svet Grete Thunberg), ki ima tipično zasnovo sodobne pravljice, je deklica, ki živi v osrčju gozda. Nekega dne jo nagovori volk in jo prosi za pomoč: »V gozdu je vse narobe in ne vemo, na koga naj se obrnemo. Velikani nam uničujejo dom.« Pohlepna in štorasta velika bitja brezobzirno sekajo drevesa in gradijo mesta, zrak pa onesnažujejo z ogromnimi tovarnami. Deklica se zato odloči, da bo živalim pomagala. Postavi se sredi gozdne jase z napisom, na katerem piše: »Nehajte!«. Protestu se sčasoma pridruži vse več mladih ljudi in živali. Združijo se v skupino, ki je velikani ne morejo več ignorirati: »Skupaj so stali in čakali.« Množica protestnikov z Greto na čelu, najprej v tišini, nato pa tudi verbalno, zahteva spremembe in vzajemno spoštovanje gozda. Velikani prisluhnejo njihovim zahtevam, se nazadnje le pokesajo, spremenijo svoj način življenja in na koncu zaživijo v simbiozi z ostalimi prebivalci gozda.

Osrednja ideja slikanice, da je moč in pot k rešitvi v kolektivnosti, sodelovanju in medsebojnemu spoštovanju, je sicer zelo očitno nakazana, ampak v resnici ni primerno podkrepljena ne na literarni in ne na likovni ravni. Na nekaterih točkah je delo pravzaprav precej kočljivo, v obdelavi okoljevarstvenega sporočila, ki je nedvomno pomembno, pa problematično. Uvodoma že zato, ker se v veliki meri naslanja na vpeljavo osrednje junakinje, ki temelji na resnični osebnosti, kar prinese določene predhodne konotacije in v nekolikšni meri celo (sicer verjetno nenamerno) »zlorablja« njeno prepoznavnost. Pisateljica napiše: »Nihče ni rekel velikanom, naj nehajo, ker so se jih vsi bali. Vsi razen Grete.« V nadaljnji želji po vzpostavitvi rasno raznovrstne aktivistične skupnosti, ki jo aktivira (bela) posameznica in se nadalje razširi v kolektivno sfero, avtorici precej nepremišljeno vpeljeta še lik temnopoltega dečka, ki je prvi, ki se pridruži Greti v protestni akciji. S tem pa se njun poskus vključevanja nekoliko grenko izjalovi. Zgodovina okoljskega aktivizma sega stoletja nazaj in absolutno ni vezana zgolj na aktivistične pobudnike bele polti. Tovrstno sosledje in nerodna formulacija, s katero pisateljica Greto implicitno označi za prvo tovrstno borko, v slikanici, ki je delno poučne narave in ki jo navdihujejo resnični dogodki, nespretno prezre predhodne okoljske bojevnice in bojevnike ter zanemari mnoge pomembne pretekle bitke na tem področju. Prevprašati je nenazadnje potrebno tudi ustreznost razlikovanja med ljudmi in velikani. Velikani so tisti, ki v gozdu povzročajo težave, ljudje tisti, ki jih hočejo rešiti. Seveda gre za pravljično in literarno obdelavo materiala, ampak kljub vsemu se zdi, da s tem, ko avtorici prestavita odgovornost za okoljske probleme na pleča nekakšnih izmišljenih bitij, bralstvu preneseta nekoliko popačene informacije, da so tisti, zaradi katerih smo sredi ekološke krize, drugačni od nas.

V osnovi ima delo Greta in velikani plemenit namen; natisnjena je na recikliranem papirju, z nakupom prispevamo organizaciji Greenpeace v Sloveniji, vsebinsko želi odpirati pereče tematike, želi pozivati mlade k aktivnemu in pozitivnemu odnosu do planeta, poskuša spregovoriti o pomenu individualnega in kolektivnega okoljevarstvenega udejstvovanja, vsebuje tudi kar nekaj pomembnih iztočnic za nadaljnji pogovor, ampak to počne na precej nepoglobljen, naiven in izvedbeno šibek način. Besedilo in ilustracije tako vseskozi ostajajo nekje na površini in se zelo medlo gibljejo okrog bistva. Tudi končna razrešitev je posledično precej enoznačno in celo subverzivno prikazana, saj temelji na ideji, da lepa beseda lepo mesto najde. Če se v začetni fazi aktivisti v slikanici še pogumno opremijo z napisi, na katerih večinoma v velelni obliki jasno izražajo svoje zahteve in cilje, pa se, ko dejansko pristopijo do velikanov, intenzivnost njihovega angažmaja zmanjša. Iz velelnika namreč, kot da so v razmerju z njimi neenakovredni, preidejo v prošnjo: »,NEHAJTE, prosim!‘ je vzkliknila Greta /…/ ,In, prosim, nehajte že sekati drevesa,‘ je rekla lisica. /…/ ,Boste poskusili, prosim?‘ so jih rotili vsi v en glas.« Sicer to velikane dejansko premakne, jih nagovori na emotivni ravni in sproži trenutek uvida, ampak hkrati možnost za spremembo popolnoma prestavi v roke velikanov. V resničnem življenju situacija zagotovo ni tako enostavna, tovrsten pristop pa je tako lahko precej zavajajoč. Kar umanjka v sami zgodbi, sicer poskuša avtorica nadoknaditi z dodatkom, v katerem na kratko predstavi nekaj življenjepisnih podatkov o Greti Thunberg in bralstvo v petih točkah nagovori, kako lahko sami pomagamo Greti pri spreminjanju sveta, a vendar to zares ne zadostuje. Knjige s tovrstno tematiko so neizpodbitno dragocene in zagotovo je tudi Greta Thunberg dobra vzornica za angažiranega mladega človeka, a takšne bistvene teme, tako kot ostale slikaniške izdaje za otroke in mlade, potrebujejo bolj kakovostno literarno-likovno obdelavo, da bodo res nagovorile svoje bralstvo.


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS


Larisa Javernik (1990) je kritičarka, publicistka in književnica. Piše literarne kritike in prispevke za različne slovenske publikacije, literarne revije ter spletne portale. Je ustanoviteljica in urednica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus. Aktivno deluje tudi na področju kulturno-umetnostne vzgoje na področju gledališke in literarne umetnosti.
Deli