Ime ji je Ajna. In rodila se je pred sedemindvajsetimi leti nekje v Bosni, v provinci, v eni izmed varnih hiš. Kot posledica posilstva, ki ga je njena mati doživela in noseča preživela. Ajna leta in leta ni vedela nič, razen da ne ve, kdo je njen oče.

V mladosti se mi je zdel pisateljski svet nekaj skrivnostnega, posvečenega, skoraj nedotakljivega, pravi slonokoščeni stolp, na katerega je težko splezati. Jaz pa sem kot otrok in najstnica nenehno sanjarila, da se bom uresničila v kakšnem umetniškem poklicu.

Razumem, da me vse, kar je Gibonni dotlej objavil, intenzivno spominja nanj. Ne razumem pa, kako je mogoče, da me prav vsaka Gibonnijeva pesem – tudi vse tiste, ki so prišle mnogo kasneje, mnogo za nama – še vedno spominja nanj ...

Poezija je življenju Miljane Cunta in toliko bolj v njenem delu eden ključnih gradnikov. Zakaj se ji zdi pomembno besede in misli najprej drobiti do zadnjega najmanjšega člena, da se nato loti gradnje na novo, prisluhnite v podkastu.

Če nad Dantejevim peklom »visi« opozorilo »opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate«, bi bralsko občestvo pred vstopom v roman Zabubljena Ane Marwan lahko pričakalo nekakšno vodilo v stilu »opustite vsakršno (bralsko) pričakovanje, vi, ki vstopate«.

Najina dežnika sta se srečala prej kot midva. Dan je bil bolj podoben oktobru kot začetku maja. Vračala sem se iz službe, precej pozno, in čakala sem na avtobus v bližini Gledališča, saj sem bila na poti v gostilno na Breki, na pico štirje siri v Mama Mii, in ne domov, ko je njegov dežnik zaskočil mojega.

Ampak ostaja pa nedvoumno, da se resnica, naj bo izrečena ali narisana v kakršni koli obliki, četudi zapakirana v umetnost, v satiro, zna pri večjem delu javnosti zrcaliti v mešanih občutkih strahu in naslade.

Najprej počasi potem pa tempo tempo je besedilo avtorice Eve Kučere Šmon, napisano v izrazito post-dramskem slogu, z zelo malo replikami, ampak veliko dogodki, ki atmosfero in like zelo natančno izrišejo skozi didaskalije.

Vse popoldne sem čakala U2 in na koncertu sem bila do samega konca. Spomnim se, da sem skakala tako kot vsi, ampak ker sem na poti do stranišča srečala Emirja, se ne spomnim niti ene pesmi, niti enega dogodka, o katerih se je naša družba kasneje pogovarjala.