Prikrojene perspektive

Borut Kraševec: Agni. LUD Šerpa, Ljubljana 2020 (Zbirka Klasična šerpa)

V slovenskem literarnem prostoru že lep čas ni izšla knjiga, ki bi tako razdelila bralstvo – no, ali pa je to spet eden tistih momentov viharja v kozarcu vode, ki zadeva le nekaj naključno vpletenih in ne širšega bralskega kroga. A tudi v tem primeru je zadeva zanimiva: že lep čas, skratka, nisem naletela na toliko različnih, pravzaprav bizarno nasprotujočih si mnenj in odzivov v zvezi s kakšno knjigo. Zdi se, da Agni razdvaja, morda zato, ker gre na nek način za zelo netipičen primerek v trenutni slovenski romaneskni pokrajini. Za začetek je to delo (prvenec!), ki se zelo očitno napaja iz ruske literarne tradicije, najočitneje Čehova in njegovih dram, pa še iz Tolstojeve Kreutzerjeve sonate in Dostojevskega. Podobno kot pri Zločinu in kazni je tudi začetek Agni zastavljen kot detektivka, ki to ni; in tako kot v Galebu ali Treh sestrah je v zgodbeni zasnovi Agni nekaj teatralnega, performativnega – tako v eksplicitnih navezavah na gledališko zakulisje (pravzaprav bi bilo zabavno – čeravno irelevantno – vedeti ali je Agni vsaj malo tudi roman à clef) kot tudi v postavitvi medčloveških odnosov. Pravim »postavitvi«, kajti Kraševčev roman svoje like predstavlja v zelo specifični, skrbno izbrani luči, ki jih hkrati razkriva kot žrtve svoje »temne živalske duše«, obenem pa daje slutiti, da je morda v ozadju nekaj več, da so njihove izbire (morda) posledica vseh tistih let nabiranja življenjske prtljage, ali bolje – da na njih vidimo le tisto, kar je osvetljeno z reflektorji, medtem ko vse ostalo izginja v črnini zadnje stene/zavese. Ta »parcialnost«, fokusiranost zavestno izpostavlja pri likih le tisti del osebnosti, ki je vezan na pojmovanje »živalskega« v človeku: osebnost je torej preprosto zreducirana na (ne izključno, a pretežno) gon, kar včasih pripelje do nekoliko nerodnih oziroma že kar površinskih psihologizacij, kot je poskus, da bi se kratko razmerje med Brino, eno izmed glavnih »objektov poželenja« v romanu, in njeno sogralko pojasnilo z logiko transferja (»tisto, kar sem imela z Robertom, je bilo zaradi tebe«) – funkcija te in podobnih epizod je zgolj v tem, da učvrstijo položaj Brine kot stereotipa »usodne« ženske, ki lahko dobi in zavrže kogarkoli si poželi oziroma se ga naveliča. Podobno se zdi, da so moški liki uresničevanje stereotipa o »žrtvah strasti« in ko Brina Ivanu zmeša glavo revež sploh ne razmišlja več trezno. Po svoje je v tem ekstremnem enostranskem fokusiranju tudi veliko komičnega – tako odnosi kot zgodba se poigravajo s horizontom pričakovanj na način, da je jasno, da gre za igro oziroma za uprizoritev. Za zaprt, samozadosten svet, torej, ki v celoti spoštuje pravila, ki si jih je sam zastavil.

V Agni je zožani fokus del pripovedne strategije, in tu se velja spomniti še enega dramskega dela, Schnitzlerjevega Vrtiljaka, ki se na podoben način (čeprav z radikalno drugačno strukturo), torej prek telesnosti, prevprašuje o odnosih med spoloma (še vedno gre za binarne svetove) in njuno vpetostjo v sistem – s to razliko, da je v Agni družbo zamenjal koncept »narave« v najširšem smislu. Odnosi, o katerih pripoveduje Agni, niso le medčloveški, temveč »medvrstni«, ker se je v tem času tudi nekoč ostra ločnica med naravo in družbo zmehčala. S tem pa Agni vzpostavljena pričakovanja tudi sprevrača. Seksualne intrige (no, »pogubne strasti«, kot bi se reklo na obronkih modernizma) igrajo veliko, če ne kar ključno vlogo že v tekstih Čehova, da ne govorimo o Kreutzerjevi sonati, in tako pravzaprav niti ni čudno, da se Agni uvršča v kategorijo erotičnih romanov ali vsaj romanov spolnega prebujenja (»buhteča seksualnost«, je zapisala kritičarka Karmen Jordan). Prav tako ni novo vzporejanje človeških in živalskih gonov – Zupanova Igra s hudičevim repom bi imela tu nemara veliko povedati –, in nenazadnje je že to vzporejanje med kunci in zajci, znanih po svojih množitvenih sposobnostih, precej povedno. A Agni gre tu še dlje v prepletanju človeške in živalske perspektive skozi personalno pripoved.

Svet, kot ga vidi kunka Agni, je odtujen, osredotočen na vonje, na zvoke, ki pričajo o neki drugi in drugačni resničnosti od te, ki jo opisuje človeški svet. In spet smo pri ruski literarni tradiciji in pri potujevalnem postopku Šklovskega, kjer se svet, opisan skozi zvoke, osredotoča na bistvene elemente Kraševčeve narative in torej ista onomatopeja »šljac« označuje rojstvo, seks in smrt. Še bolj bližino erosa in thanatosa podčrtajo nosečnosti, ki se iztečejo v splav. Nenazadnje je tematika zajeta že v sam pripovedni okvir, ki se prekriva z življenjskim ciklom kunke: pripoved se začne z »rojstvom« Agni in zaključi z njeno smrtjo, njeno kratko življenje pa sovpada s (spolnim) prebujanjem najstnice Maše. Njuna perspektiva se v romanu pogosto preliva, pravzaprav sama zgradba romana temelji na tem potujenem elementu presenečenja, ko se pripovedni izseki osmišljajo v retrospektivi in torej ni takoj jasno o kom sploh teče beseda, kar znova kaže na povezanost likov in nerazdružljivost njihovih usod. Ne glede na to ali gre za živalski ali človeški svet smo vsi del skupnega (eko)sistema.

Posebnost Agni je v načinu gnetenja že znanega in že videnega. Roman je po svoje zgodba o tradicionalni družini, katere navidezni mir razburka prihod zunanjega elementa in s tem razkrije vse tiste vrzeli, ki so se z leti nevidno razraščale v ozadju. Na plano butnejo potlačene želje, zavisti, stare zamere, in tudi v teh sprožilcih je nekaj teatralnega, namreč kako hitro se zaokrožijo in začnejo zgodbo potiskati v propad. Kot bi bilo opisano le uvertura v nekaj večjega, veliko bolj katastrofičnega – Agni napeljuje na daljnosežne posledice, ki pa se bodo odvijale onkraj začrtane pripovedi. V jeziku Čehova bi lahko rekli, da se puška sproži že takoj na začetku, kar sledi pa je razkrivanje namena in okoliščin njene uporabe. Da je bil takšen razplet neizbežen, pa je bilo spet vzpostavljeno že na samem začetku, z zasenčeno igro ljubezni in nasilja, posneto s skrito infrardečo kamero. Tudi raba tehnologije je tu premišljena: implicira obliko zunanjega, neosebnega nadzora, kot kompenzacija za manko tistega elementa, za katerega si liki na nek način prizadevajo – nadzora nad svojimi željami, nad drugimi, nad življenjem samim. Tisto, kar ljudem neprestano spolzi iz rok, medtem ko se živali prepuščajo svojim notranjim ciklom – kot bi roman govoril, da se šele tu začne prava svoboda. Agni je nenazadnje »čista« (Ἁγνή / Hagnḗ), kot latinska agnus pa napeljuje tudi na idejo žrtvenega jagnja; je bila njena žrtev v tem, da je bila tako trdno vpeta v kolesje človeškega sveta?

V nekem intervjuju je Kraševec omenil, da je Agni po svoje tudi poskus vzpostavljanja dialoga z veganstvom, kar seveda odpira povsem drugačna branja; temu vidiku se je podrobno posvetila Karmen Jordan v kritiki Ptički in čebelice … in kunka Agni. Agni ne skriva želje po (prijazni) provokaciji, kar kaže pravzaprav na to, da je roman precej dialoško zastavljen. Avtor je izbral zelo specifično, celo ozko zastavljeno pripovedno perspektivo in se osredotočil le na tiste elemente, ki jih je potreboval za poganjanje zgodbe – in znotraj zastavljenih okvirov je vsak element na svojem mestu. Ni veliko prvencev, ki bi bili tako skrbno sestavljeni in ki bi že v prvem zamahu nase pritegnili toliko žarometov. Najsi odbije ali privlači, Agni v slovenski literarni prostor vnaša nekaj zanimivega, intrigantnega, drugačnega.


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS


Ana Geršak deluje kot literarna kritičarka in urednica. Še vedno verjame v solipsizem, mačja božanstva in Monty Python. V prostem času se pretvarja, da je pisarniški fikus.
Deli