Iti s tokom

Anete Melece, Kiosk. Prevod: Alenka Urh. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2020. 

Debelušna Olga dela v majhnem kiosku. Z leti je zaradi svoje ljubezni do sladkarij nabrala toliko odvečnih kilogramov, da je v kiosku kar obtičala. Njen delovni prostor tako postane tudi njen dom, njena edina izkušnja bivanja. Olgino življenje je posledično obsojeno na ponavljajoče se rutine in monotone dnevne situacije. Zunanji svet, ki je izrazito živahen, doživlja skozi okno kioska z omejenimi interakcijami s prikupnimi strankami, ob večerih pa se tolaži s prebiranjem popotniških revij in sanjarjenjem o prostorih, obsijanih s sončnimi zahodi in peščenimi plažami. Nekega dne se njen svet dobesedno postavi na glavo. Sosledje nepričakovanih dogodkov, ki se začnejo, ko hočeta nagajiva dečka ukrasti Olgine sladkarije – ironično, enega izmed razlogov njenega zatika – povzroči, da se glavna junakinja slikanice Kiosk le premakne; s kioskom vred. Ko hoče dečka zaustaviti, se Olga namreč prekucne. Ko se poskuša pobrati, ugotovi, da lahko kiosk dvigne in ga celo premika. Z njim se sprehaja po mestu, kjer se zaplete v pasjo vrvico in pade v reko. Tok reke jo nese vse do morja in ko končno pristane na kopnem, ugotovi, da se je znašla na prostoru, podobnem tistim, o katerih je prej zgolj brala v turističnih revijah. 

Latvijska avtorica in filmska animatorka, Anete Melece, je zgodbo o Olgi, ki je nezmožna premika in je ujeta v coni udobja znotraj svojega kioska, primarno upodobila v obliki kratkega animiranega filma (2013). Po pozitivnih odzivih in množici nagrad je filmček uspešno pretvorila še v slikaniški format. Prenos iz filmskega v slikaniški medij se odraža tudi v ilustracijah in parabesedilnih elementih. Melece je namreč na vizualni ravni obdržala dinamičnost, elemente kadriranja in spremembe v perspektivi, ki so značilni za filmski medij. S tem je svojim barvitim in očarljivim dvodimenzionalnim ilustracijam omogočila, da premikajo dogajanje in zapolnjujejo jezikovne vrzeli. Za razliko od pripovednih in ekspresivnih ilustracij je besedni del nekoliko bolj minimalističen. Preprosto besedilo se skoraj neopazno staplja s podobami, z njimi komunicira ter jih usmerja. 

Pravzaprav celoten sistem Olginega sveta avtorica premišljeno oblikuje na podlagi odnosa med aktivnim in pasivnim. Pri tem se nekoliko spogleduje tudi z elementi karnevalizacije, saj prikazuje podobe materialno-telesnega principa življenja, ki so v sodobnih delih za otroke nekoliko manj prisotni. Tragikomična situacija simpatične prodajalke je zgrajena predvsem na neuresničenosti, ki se kaže že v njenem potenciranem telesu in skrčenem bivalnem prostoru, zato so podobe hranjenja še toliko bolj zgovorne in ustvarijo nekakšno nonsensno atmosfero, zaradi katere se avtorica izogne tipičnemu didaktičnemu podajanju osrednje ideje. Na simbolni ravni lahko motiv telesa, ki junakinjo imobilizira, razumemo tudi širše kot različne oblike zunanjih ali notranjih ovir, zaradi katerih v življenju pridemo do točke, ko se počutimo ujeto. Še posebej pomenljiva je ena izmed začetnih dvostranskih ilustracij, ki enkratno ujame kompleksnost njene situacije. Na njej vidimo otožno Olgo, kako ujeta iz okna svojega kioska opazuje avto, na katerem je oglas za potovanja, ki drvi naprej po cesti energičnega latvijskega glavnega mesta. Kontrastiranje med gibanjem in statičnostjo avtorica dosledno uporablja tudi na literarnem nivoju slikanice, saj se poigrava s fleksibilnostjo jezika – s statiko dobesednih pomenov in gibljivostjo prenesenih pomenov. 

Trenutek preloma neobičajni junakinji nazadnje le omogoči, da svoje želje izživi še aktivno. Pri tem ima pomembno funkcijo motiv vode. Ta ima v pravljičnem in mitološkem smislu vlogo liminalnega prostora, ki ločuje različne svetove in omogoča prehajanje med njimi, hkrati pa simbolizira gibanje. Ko se Olga torej končno premakne – sicer neprostovoljno – in si dobesedno dovoli iti s tokom, najde novo obliko bivanja brez da se odreče temu, kar je. Na koncu tako vendarle prevzame kontrolo nad svojim življenjem, sprejme samo sebe in svojo situacijo pretvori v nekaj pozitivnega.


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS


Larisa Javernik (1990) je kritičarka, publicistka in književnica. Piše literarne kritike in prispevke za različne slovenske publikacije, literarne revije ter spletne portale. Je ustanoviteljica in urednica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus. Aktivno deluje tudi na področju kulturno-umetnostne vzgoje na področju gledališke in literarne umetnosti.
Deli