Visoko nad mestom: Odgovor svetu

Več avtoric_jev, Milimeter in pol: antologija Psevdopoetov, Maribor: Kulturni Center Maribor, 2021
Več avtoric_jev, Milimeter in pol: antologija Psevdopoetov, Maribor: Kulturni Center Maribor, 2021

Več avtoric_jev, Milimeter in pol: antologija Psevdopoetov, Maribor: Kulturni Center Maribor, 2021

Avtor spremne besede David Bedrač zapiše, da je branje pričujoče antologije kot sprehod skozi pokrajino, ki je razvejana v različne smeri, zaradi tega pa tudi privlačna in zanimiva. V antologiji se srečujemo s poetikami, ki jih zaznamujejo različni stili pisanja: novoromatičen, »surovo realističen«, izpovedno-intimističen, »modernistično eksperimentalen«, »postmodernistično intelektualen«, »eksistencialno tesnoben«, »magično povzdignjen« in »meditativno-refleksiven«.

Na vsebinski ravni se »razvejanost pesniških prostorov« kaže v obravnavi različnih tematik, od katerih bi izpostavila sledeče: ljubezen, osamljenost (izolacija), odnos družba/umetnost, sodobna politična situacija, problematika spolov, problematika migrantov.

Strinjam se z Davidom Bedračem, ki poudarja, da tej poeziji ne manjka vitalizma, ki vznika znotraj prepleta osebnega in družbenega in vstopa v srž aktualnih problematik, jih razgalja in pretresa. Na takšen način pa odpira prostor novemu – bralki_cu, omogoča, da prevrednoti lastno pozicijo v svetu.

Po drugi strani pa verzi na nekaterih mestih stojijo na strani (brezobličnega) splošnega jezika. Predvsem na mestih, kjer avtorice_ji zapirajo vrata lastni avtentičnosti, ki je povezana z njihovim enkratnim, svojstvenim doživljanjem sveta. Osebno (enkratno) doživljanje in konkretnost, ki je temu podlaga, je prekrito s splošnimi pojmi in izjavami. Bralka_ec v teh primerih ostaja »zunaj« verzov, za »opnom«, ki ne prepušča neposrednega dotika, stika.

Hkrati pa prav skozi rabo »splošnega jezika« avtorice_ji spregovorijo o konkretni dilemi sodobnega časa, ko se je s porastom individualizma vrzel med intimnim in kolektivnim še dodatno okrepila, s tem pa tudi občutek osamljenosti med ljudmi. Anja Godec pravi: Vsak v svoji samoti bežeče dvojine / pogreša sedanjost in radost davnine (Ljudje).

Ker je v sodobnem času tako težko so-bivati, čutiti pripadnost širši skupini in skupnosti ostaja telo ločeno od drugih teles, zaradi tega pa tudi »nedefinirano«. Anja Papuga zapiše: živeti v sočasju /obstajati znotraj dveh dimenzij ki definirata stvarnost/ ostajati obdan z življenjem / biti nedefinirana pojavnost (Sočasnosti).

Pronicljivi verzi Sare Nuše Golob Grabnerspregovorijo o »iluziji izolacije«. Občutek ločenosti od sveta, ni nekaj kar je vselej pogojeno z zunanjimi dejavniki, temveč je tisto kar nosimo s seboj:… kajti hrib ni visok / a je visoko nad mestom in tu ni nobene resničnosti / tu je iluzija izolacije / a ta me ne zapusti / tudi če odidem (Pod turško odejo)

So-bivati s svetom pomeni sprejeti svoje telo kot »odprto entiteto«, ki prepušča bližino drugih teles. V izčiščeni, lirični pesmi Toma Vebra se pot domov, k sebi, prične s srečanjem z »drugim«. Drugi je tisti, ki šele omogoča vzpostavitev iskrenega dialoga, ki pretrese kar je »odvečno«, »naučeno«, neavtentično.

So-bivanje je mogoče, šele, ko se zavemo oblik lastnega telesa, ki je vselej del »večjega telesa«: »telesa zemlje«, »telesa narave«, »telesa ljubezni«. Problematika ljubezni, bližine in distance, v pričujoči antologiji precej izstopa.

O bližini spregovori Anja Papuga: mi postane toplo / ko se ljudje držijo za roke (Analiza solz).

Gašper Narobe vnaša humor v svojo ljubezensko poezijo: včasih hodim malo postrani / in ti pomežiknem /
da bi ostal tvoj najljubši dostavljalec pic
(29.5.20).

O (erotični) bližini spregovori Anja Pečjak: sem sanjala o mogočni jablani / in o tvojih prstih, ki so nežno brisali sok sadja z mojih ustnic.

Špela Setničar v pesmi Teža spregovori o distanci, ki jo znotraj ljubezenskega odnosa »poustvarja« lirska subjektka sama: … tudi če se vzljubiva / bom poustvarila / distanco.

Tom Veber, ki prav tako problematizira »prazno mesto« znotraj ljubezenskega odnosa, zapiše: naučil sem se / ljubiti na daljavo / smehljati iz drugega kontinenta / deliti objeme in poljube preko morja.

Matija Sirk v pesmi O ljubavi takvoj kakvih nema više pravi, da pogreša: rdeča polja, ljubljenje med makovimi glavicami.

Liu Zakrajšek v pesmi Algos zapiše: ko se prebudim / poslušam za najmanjši šum / v temi prisluškujem praznemu prostoru na zakonski postelji.

Avtorice_ji z iskrenostjo spregovorijo o nezmožnosti realizacije bližine. A tudi, če same_i poustvarjajo distanco, ali ji zgolj prisluškujejo, jim (samo)zavedanje, da to počnejo, odpira prostor v katerem se je še vedno možno gibati svobodno. Ne izberejo torej pasivne (nesvobodne) pozicije »žrtve«, temveč ostajajo aktivne_i, na takšen način pa sprejemajo od/govor/nost do sveta, torej ostajajo v dialogu.

Umetnost je razumljena kot disciplina, ki včasih ne (v)zdrži, se »utopi v lastnem svetobolju«: Vsaka beseda zahteva disciplino / ki pa se v žalosti in svetobolju in norosti pogosto utopi. (Frykt, Alina Špan).

Ob opisih relacije lirska subjekta/umetnost se med drugim pojavlja tudi »mazohistična jeza«: umetnost je baje lepa ampak ljudje tega ne cenijo razen takrat / ko si prerežeš žile in jih pošpricaš s krvjo iz svojih arterij (Muzej v Louvru, Sara Čano).

Estetika grdega zaznamuje pričujočo antologijo, npr.: … s kosom razbitega kozarca sem zarezala v tvoje zapestje. Vlile so se sladke solze. Jokal si skozi zapestji (Zaenkrat brez naslova, Anita Končar).

Precej prostora zavzema tudi problematizacija, kritika sodobne politične situacije. Znotraj nekaterih verzov se jeza (žal) prevesi tudi v moraliziranje in obtoževanje – kvaliteta pesmi je na teh mestih šibkejša.

Hkrati pa antologija ponuja številne pronicljive, ironične, humorne in tudi modre zapise. Eden od njih je tudi tale: ljubim revolucijo a sovražim dan po njej (Intervencija, Matija Pušnik). Avtor odpira vprašanje »ponovitev« in »vračanja« zgodovine, družbenih travm.

Tudi Ema Odra Raščan izpostavi in osvetli relacijo med sedanjostjo in zgodovino. V pesmi Stoječe ženske kritično zapiše, da Giacomettijeve ženske stojijo nenaravno pokonci in so gole. Avtorica spregovori o sramu, čustvu, ki spodkopava človekovo najglobje dostojanstvo. V odlični pesmi II. poveže svojo osebno zgodbo, odnos do babice s širšo družbeno obravnavo ženskega telesa in seksualnosti.

V prav tako odlični pesmi Lilit lirska subjektka moškemu odreže rebro in ga skrije v svojo maternico, ko obrodi, si izreže fetus in ga zašije med njegove ledvice. Zanimivo je to, da je sodobni Adam prevzel »breme doma« na svoja pleča, kar je v zgodovini počela ženska, medtem, ko se (sodobna) ženska kot ustvarjalka giblje v samem »sržu kreacije«.

Veronika Razpotnik v svoji družbeno kritični pesmi Lovci na glave izpostavi odnos družbe do migrantov: lahko si te predstavljam/ kako stojiš na bregu Kolpe / in kot mravlje z armafleksa / frcaš migrante čez mejo.

Pričujočo antalogijo lahko beremo tudi kot »antologijo upora«, ki zavrača nepravične sisteme, politike, ravnanja, ki jemljejo človeku dostojanstvo in razdvajajo posameznico_ka od skupnosti.

Predvsem pa antologijo doživljam kot pogumen poskus vztrajanja v »vmesnih pozicijah«, ko se ruši staro, novo pa šele nastaja. Visoko nad mestom se srečamo z »iluzijo izolacije« in tudi, če me ta ne zapusti, ko odidem in sem se naučila/naučil ljubiti na daljavo, se verzi spustijo nižje, k telesu in ustvarjajo prostor za izmenjavo.

Alja Adam, pesnica, esejistka, specializantka geštalt psihoterapije in predavateljica, je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Izdala je štiri pesniške zbirke (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015, Privlačnosti, 2020). Knjiga Dolgo smo čakali na dež je bila leta 2016 nominirana za Veronikino nagrado. Zbirka Privlačnosti je bila leta 2021 nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado. Njene pesmi so prevedene v petnajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah. Deluje kot psihoterapevtka in mentorica izkustvenega pisanja: znotraj delavnic pisanja za skupine (v okviru programa Jskd) in v obliki individualnega svetovanja (literarni coaching). Poleg tega vodi tečaje joge.
Deli