(Od)vržena rokavica

Ivo Stropnik - Od anusa do želve
Ivo Stropnik - Od anusa do želve

Ivo Stropnik: Od Anusa do želve: tisoč vprašanj za noben odgovor: nova lirsko-slovarska gnezda za Slovar melanholije in radoživosti (A–Ž): v dodatku prenovljena samostojna objava zbirke Šivala je zvezda deklico (SMIR, 2018) ter izbor v angleškem prevodu. Velenje: Velenjska knjižna fundacija, 2020.

Ivo Stropnik že več desetletij z izvirnimi pobudami in ambicioznimi projekti v obliki pesniških srečanj, okroglih miz, rezidenc, literarne revije, prevajalskih srečanj in nagrad pomembno sooblikuje slovensko kulturno krajino, še posebej pesniško. A če je njegovo zunajliterarno delovanje zastavljeno široko, horizontalno, se njegov pesniški opus kaže kot izrazita vertikala. Še zlasti zaradi vztrajne modernistične fascinacije nad besedo in črko kot osnovnim pesniškim gradnikom. Njegova poezija se namreč na formalni ravni vpenja v slovarski kontekst, izrecno tudi tokrat s podnaslovom k obravnavani zbirki: Nova lirskoslovarska gnezda za Slovar melanholije in radoživosti.

Pesmi imajo prepoznavno obliko, posnemajo slovarski zapis, tj. slovarsko geslo (okrepljena iztočnica) je naslov pesmi, razlaga v nadaljevanju pa pesem. Takšna dolgoletna in premišljena stilizacija zastavi nedvoumen okvir, strukturo, znotraj katere se opredeljujejo pomeni, vendar z bistveno razliko glede na klasičen slovar – Stropnik praviloma slovari še neobstoječe pomene oziroma tiste, ki jih je težje opredeliti in se jim je zmožna približati prav poezija. V tem smislu ne beremo klasičnega geselskega članka, pesmi ne polnijo ne frazeološkega ne terminološkega gnezda, temveč ustvarjajo novo, še ne obstoječe lirsko-slovarsko gnezdo. Pesnik pa se torej postavlja v vlogo slovaropisca – sestavljavca slovarja, iskalca oziroma razgaljevalca besed in njihovih pomenov. Njegova je tudi uredniška odločitev – kaj uslovariti, katere iztočnice izbrati. A ključna ostaja izhodiščna motivacija, zakaj sploh na novo opredeljevati besede – po lirsko? Orisana zastavitev zbirke (slovarja) očitno nakazuje, da z besedami (vrednotami?) nekaj ni prav, da potrebujejo dopolnitev. Nemara popravek: »Katera abeceda bi znala napisati svet na novo?«

A prav na tej točki pričujoča zbirka postaja protislovna, saj njene pesmi ne opredeljujejo, temveč sprašujejo. Vsaj na formalni ravni je pred nami neskončno polje vprašanj, ki terjajo, da sami razvozlamo, okoli katerega jedra se v resnici zgoščajo. Če torej na eni strani pesmi okolišijo, so po drugi strani, kot daje slutiti že naslov, tudi zelo neposredne, neprizanesljive. Proti politični korektnosti, ki motivno preči celotno zbirko, se borijo z nekorektnostjo, z nepolikanim, nazornim izrekanjem, pri čemer oponašajo ali pa si izposojajo ustaljene in prepoznavne diskurze, da bi jih razgalile, z njimi pa zelo jasno začrtale svoje bojno polje. Občutek vojskovanja, ravsa, neskončne vojne je prevladujoč in vztraja do zadnje pesmi, redno se ponavlja tudi na motivni ravni. To radikalno držo, borbeno razpoloženje je zaznati že v uvodnih pesmih z jasno satirično ostjo: »A tako bomo zdaj živeli? Zamenjali usta za anus?« Stropnikova poezija je ihtava, poraja se iz občutka frustracije, večkratne nemoči ob soočenju z zlom, ki ga denimo subjekt prepoznava v družbeni realnosti (v kapitalističnem družbenem ustroju, globalizaciji, razpadu Jugoslavije, vojni v Bosni …), kot tudi ob soočenju z nemočjo, jalovostjo jezika. Jezika, ki resnico (zla) kamuflira, zaljša, zavija v celofan. Izpovedovalca moti, celo spravlja ob živce relativizacija vsega, zato z vztrajnim, obsesivnim izpraševanjem izziva: »Ali besede še znate udariti direkt na gobec ali se samo malček ravsate?« In zdi se, da rokavico enako zavzeto meče tako sami poeziji (torej samemu sebi) kot bralcem in bralkam, v katerih želi predramiti ostanke človečnost: »Kdaj bo zvezda balkanka zašila razparani trebuh deklice?« Zvezda in deklica sta močna in prepoznavna (ne le pesnikova) simbola, ki pa s prenovitvijo naslova ikonične partizanske pesmi dobita namesto junaškega precej bolj tragičen obstret: »Šivala je zvezda deklico«. Zvezdi je naložena nemara najtežja naloga – celjenja, zdravljenja. In čeprav vzeta iz konkretnega družbeno-zgodovinskega konteksta, Stropnikova zvezda ne sije (le) v eni barvi, temveč se vzpostavlja kot simbol človečnosti, umetnosti, ustvarjalnosti …

Po drugi strani pa se pesmi značilno slovenski polarizaciji na bele in rdeče nikakor ne izogibajo, temveč z njo celo obračunavajo, jo celo vzpostavljajo: »A je že kateri papež končal na električnem stolu?« V tem smislu je zbirka ujeta v zanko, iz katere se želi izviti – močno željo po celjenju in obnovi duši zamera, jeza, celo bes, pesmi prebada pikrost, zagrenjenost: »Belčki, hlapčki, metuzalemi – / a vi bi še kar prešali iz brajd prejšnjih stoletij!?« Pri čemer je močna identifikacijska in bolečinska točka tudi Balkan in Jugoslavija kot razpadla domovina, izgubljeno gnezdo: »Največkrat iščemo gnezdo, ki ga ni več?« Skozi zbirko se pravzaprav natančno izrisuje ne le subjektov formacijski, vrednotenjski, temveč čustveni zemljevid, četudi na zunaj bolj podoben politični, celo vojaški karti: »Igrati se frnikole z velesilneži in izgubiti vse tri frnikole? (Najprej belo? Za njo modro? In na koncu še rdečo!?«) / Zapiti prenažrti globus? V sreposti na zemljevidu sploh ne videti Zemlje!?« A naj bodo izrazni načini še tako zakamuflirani, absurdistični, ne morejo utišati ali docela prekriti (nepriznane) bolečine izgube – doma, domovine, bližnjih, očeta, mame, idealov, mladosti, radoživosti, pomena in celo smisla.

Prav s slednjim – (ne)smislom ob soočenju z minevanjem se subjekt najradikalneje sooča v osrčju zbirke v razdelku Srečanje z Lirskim Subjektom (kar precej rund). V tem na videz najbolj blodnjavem izlivu oziroma alkoholni omami lirskega subjekta se resnica ne more več zavijati v celofan, trenutek je zrel – in vino veritas: »Da ni ogledala, ki zrcali razbiti čas? Da ni svetlobe, ki odbija tvoj strah? Da sploh ni sončnice krvavordeče, praviš, ki bi se spogledovala s tvojimi ugaslimi očmi?« Od tu naprej se pesmi nekako stopnjujejo, vsi nakopičeni problemi ožje in širše domovine pa postanejo izrecneje osebni problemi subjekta, ki je prvenstveno lirski (!) – ne ekonomski, gospodarski, politični, vendar globoko ranjen. Trpkost skuša ublažiti v (besedni) omami, igri, (samo)ironiji, zabavljícah skozi katere pa vseeno preseva stiska lirskega (minljivega) človeka: »Kaj boš, ko se ne boš več prepoznal v ogledalu? Kaj meša koščena roka? Surovo jajce ali kuhano glavo?«

Če odmislimo Dodatek 2, v katerem stoji izbor pesmi v angleškem jeziku v prevodu Rogerja Metcalfa in Andreja Pleterskega, zbirko zaključujejo Skrajno strupena gnezda, razdelek pesmi-žvižgov. Tu se avtor dokončno požvižga na politično korektnost, zbirka se (politično)satirično zaostri, postaja še trpkejša in ne prinese pomiritve. Obsesivno se zapikuje v akutne pojave narcisoidne družbe, razgalja puhlost vsakdana, vendar s spraševanjem nemir le še poglablja. Pesništvo se mu kaže kot vse bolj nebogljeno, vsaj v primerjavi z resnico življenja, ki vključuje tudi plehkost, zlo in smrt.

Od anusa do želve sicer ne zanima onkraj, presežno, prav gotovo pa je to zbirka, ki jo v Stropnikovem opusu doslej najbolj popisala minljivost. Bolj sarkastična je obravnava Cerkvenih grehov, močnejši je (bivanjski) dvom: »Sta pekel in nebesa še klasična pesniška žanra? Kaj je vmes? Zakaj ima oznanjanje tresoč glas?« In tisoč vprašanj za noben odgovor se tako zdi vedno znova premalo, a jezik(anje) vztraja kot pesnikovo poslednje oporišče: »Bodo grobe poteze jezika ranile novo generacijo besed, ki pohodijo ves slovar žalosti? Mar z besedami ni nežnosti, če v jeziku ni usmiljenja?«

Pred nami je torej zbirka protislovij, skozi grobost, zanikanje, ludizem, obsesivno (samo)spraševanje komaj opazno, vendar vztrajno prihaja do potrditve pesniškega načina biti: »Končati tam, kjer so pričeli drugi; glodaj me!« Stropnikova poezija se ne želi otresti primarnih modernističnih okvirjev, jih pa z domala zaklinjajočim spraševanjem prerašča, v kipenju hlepi po smislu, pomenu in izgubljenem domu.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Diana Pungeršič (1984) je literarna kritičarka, moderatorka in književna prevajalka iz slovaščine in češčine ter v slovaščino. V Ljubljani je študirala slovenski in slovaški jezik s književnostjo ter sociologijo kulture. Leta 2016 pa je za prevod romana Samko Tále: Knjiga o britofu Daniele Kapitáňove prejela nagrado Radojke Vrančič, leta 2019 pa tudi priznanje zlata hruška za prevod romana Pes pa v smeh Juraja Šebeste. Slovaško zunanje ministrstvo ji je leta 2018 ob 25. obletnici samostojnosti Slovaške republike podelilo posebno priznanje za izredne zasluge pri razvijanju prijateljskih odnosov med državama. Za svoje kritiško delo je istega leta prejela Stritarjevo nagrado. Doslej je izdala več kot deset književnih prevodov za otroke in odrasle (Pavol Rankov, Daniela Kapitáňová, Ivona Březinová, Petra Dvořáková, Marek Vadas, Juraj Šebesta, Víťo Staviarsky, Iva Procházková, Dušan Mitana, Anton Baláž), večini je pripisala tudi spremno besedo. Prevode slovaških in čeških avtorjev objavlja tudi v osrednjih strokovnih revijah, na 3. programu Radia Slovenija ter spletnih portalih. Tam redno objavlja tudi literarne intervjuje, kritike in refleksije, vodi literarne dogodke in bralne klube.
Deli