Saša Pavček, Rumi in kapitan. Dostopno na: https://teksti.sigledal.org/tekst/rumi-in-kapitan
Rumi in kapitan je delo slovenske igralke in pisateljice Saše Pavček. V izvirniku je bilo besedilo napisano in izdani v formatu slikanice (založba Miš, 2018), ki pa je bila za potrebe gledališke uprizoritve (Lutkovno gledališče Maribor, 2020/2021) kasneje predelana v dramsko predlogo. To je redna praksa pri uprizoritvah za otroke in mladino, saj dramatika, ki bi bila napisana po naročilu ali na pobudo oziroma idejo avtorja za ti dve ciljni skupini, v Sloveniji praktično ne obstaja. Pred leti je bilo sicer izvedenih par natečajev za najboljše izvirno dramsko besedilo, ampak od zadnjega je minilo že precej časa in vrnili smo se na stare tire uprizarjanja in dramatiziranja odmevnejših slikanic ali mladinskih romanov. Posledično se je težko izrekati o dramskem besedilu za otroke ali mladino kot o samostojni umetniški zvrsti, saj se besedila nanašajo na močno vizualno podporo, ki jo doprinesejo ilustracije v slikanici ali pa likovna podoba uprizoritve.
Na vsebinski ravni dramska priredba slikanice Rumi in kapitan prinaša precej klasično zgodbo o potovanju po svetu, katere funkcija je praviloma širjenje otrokovih obzorij, predstavljanje drugačnih kultur, kontekstov, promocija strpnosti in vključevanje drugačnosti. Rumi je prijazna psička in sopotnica kapitana Adrijana, z njima pa potuje še mačka Aba. Na njihovi plovbi se družijo z galebi, spoznajo kita, pomagajo begunskima otrokoma Rubini in Zamirju, ki sta po smrti obeh staršev ostala sama sredi morja, praktično prevzgojijo pirate v bolj ozaveščene in etične ljudi, ter seveda rešijo morje pred maso plavajoče plastike.
Nemalokrat se zgodi, da literatura za otroke in mladino postane neposredno edukativna, opozarja na probleme tukaj in zdaj in prikazuje enega od načinov, kako pravilno skrbeti za sočloveka ali okolje. Tega ne prikazuje skozi metaforo, ampak z identično gesto, ki bi jo veljalo vpeljati v resničnem življenju, le da jo je lažje predstaviti v fiktivnem kontekstu. V besedilu Rumi in kapitan sta problema, ki se ju avtorica pogumno loti, begunska problematika in ekologija. Na Rumijino prigovarjanje kapitan reši Rubino, Zamirja in njunega mačka Juzdahirja ter jih iz neposeljenega skalnatega otoka sprejme na krov in jih vzame za svoje. Ozaveščanja o ekologiji pa se avtorica loti skozi prizor čiščenja morja, v katerem mrgoli plastike, ki ogroža življenja številnih morskih živali in rastlin.
Vse to pa nikakor ne pomeni, da je besedilo brez napak. Kot ponavadi, so tudi tukaj živalski liki antropomorfizirani – poleg tega, da vse živali govorijo, psička Rumi tudi upravlja s krmilom barke, Delfin pa je tako izurjen v protokolu prečkanja državne meje, da nekje v morju najde dva potna lista, z njima plava in ju ob točno pravem trenutku vrne njunima lastnikoma, Rubini in Zamirju. Zdi se tudi, da je bila avtoričina ključna misija napisati problemsko dramsko besedilo v verzih, na račun tega pa je kakšna stavčna struktura malce okorneje napisana, živalski liki pa veliko več kot ene ali dveh lastnosti nimajo, pa še te so zelo pričakovane glede na živalsko vrsto, ki ji pripadajo – psička Rumi je zvesta in ubogljiva, mačka Aba je trmasta in lena. Žal je v tem aspektu besedilo še vedno močno vpeto v klasične probleme dramskih predlog za lutkovne uprizoritve, pri katerih se predvideva, da je otrokom vse, kar pripovedujejo živali, preprosto zanimivejše, čeprav jim s tem kažemo čudne vedenjske vzorce teh istih živali.
Besedilo v strukturi vključuje in združuje elemente antične drame – zbor galebov ves čas dosledno vzpostavlja in zaokroža dogajanje s petjem in opisovanjem situacije na začetku in koncu vsakega prizora – ter muzikala, saj je napisana v rimanih verzih, številne replike pa so v bistvu songi. S tem avtorica bralstvu in gledalstvu približa tudi dramske žanre in formate. Struktura fabule je zasnovana kot približek postajni dramatiki – protagonisti se na svojem potovanju znajdejo v različnih situacijah, ki jih izoblikujejo in zaznamujejo z novimi izkušnjami in pogledi, kar je tudi želen vpliv tovrstnih zgodb na mladega gledalca. To je še posebej opazno pri liku kapitana Adrijana, ki je na začetku besedila aroganten, pokroviteljski in marsikdaj v govoru tudi izjemno šovinističen. Različne izkušnje na plovbi pa ga dovolj zaznamujejo, da na koncu na druge gleda malo manj zviška (oziroma vsaj na druge ljudi) in zna koga za dobro delo tudi pohvaliti.
Zgodbe, skozi katere bi naj mlada publika spoznavala svet in njegovo raznolikost, se velikokrat zelo hitro znajdejo na meji (ali pa jo kar prekoračijo) z rasizmom, kar se zgodi, ko avtorji hočejo v 45 minutah publiki predstaviti nekaj malega o vsaki kulturi. Pavček se s svojim nežnim, natančnim in predvsem jasnim pisanjem temu izogne. Tem, ki jih osvetljuje ne mrgoli in se jim zato lahko bolj posveti. Namesto, da bi prikazovala vse celine in njihove specifike (ki so večinoma v tovrstni literaturi zreducirane na eno, kot da znotraj celin ni več kulturnih partikularnosti), se osredotoči na dva ključna problema, ki ju zadnja leta povezujemo z morjem: odlaganje plastičnega odpada vanj in preštevilne smrtne žrtve med begunci. Z likom Policaja Pavček uspe osvetlili tudi širšo problematiko begunstva, saj ni pomembno samo to, da begunce nekdo reši iz morja, ampak da morajo konstantno dokazovati tudi svojo identiteto s temu primernimi dokumenti, biti sprejeti v družbo,… Seveda v tem primeru naletijo na razumevajočega Policija, ne pa na Frontexove varuhe meja, ki bi zažgali otrokova dokumenta, ampak v končni fazi besedilo stremi k razvijanju empatije do Drugega pri otrocih, ne pa k celovitemu prikazu strukturnih problemov. Že s tem, da se čim večje število otrok spozna z idejami strpnosti in solidarnosti, se naredi korak naprej proti boljšemu svetu. Z besedilom Rumi in kapitan avtorica otrokom približa tudi temačnejše teme, ki se jih praviloma izogibamo, saj so »pretežke«, z nežnim vpeljevanjem pa svoje publike ne »zatravmira«, temveč jo kvečjemu naredi bolj dojemljivo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
