TISTI, KI VELIKO POVEDO, A OSTAJAJO TIHO:
Jaz, didaskalija, mojstrica besed
/
KORENJAK
/
MALA BUČA in VELIKA BUČA
/
TRDNJAVA
KJUČAVNIČAR
KLJUČAVNIČARKA
Nekoč pred davnimi časi,
ko so besede postale neslišne,
tam nekje, kjer je podoba povedala tisoč besed.
Sta se kotalili dve buči. Ena bolj bučna, druga bolj sočna.
MALA BUČA se kotali. Ja pa boš že pohitela.
VELIKA BUČA se zadihano kotali za njo. Če sem utrujena.
MALA BUČA Zakaj se moraš vedno pritožvat?
VELIKA BUČA Meni je blo čisto vredu tam notri, pa si ti začela težit. MALA BUČA Joj daj zalepi ta svoj bučji gobec in se greva kotalit, preden naju ujamejo.
In takrat se kotalita in kotalita in se skotalita. In se kotalita dokler se pred njima ne razpre pot na zeleni griček poln sočne rosne trave, plešočega krošnega listja in nadobudnih spomladanskih cvetov. Tam se pred tabo razprostre čudovit – skoraj kičast – razgled nad zeleno dolino. Ta zelena dolina je sicer skromne, skoraj neopazne velikosti, a plodna in brhka kot nikatera daleč naokoli. Ne tako plodna kot tista iz katere prihajajo mleko in jogurti. Tudi ne tako drzna kot tista po katerih letijo in kraljujejo zeleni zmaji. Ta zelena dolina iz zelenega grička je videti kot nedolžna slikanica, kot utrinek iz otroške pravljice. A če se spustiš malo globlje po gozdni poti skozi globoko jedro brhkega grička, malo nižje in bližje, vidiš da se pod sočnim gričkom skriva nekaj prav…
VELIKA BUČA Nagravžnega?
MALA BUČA Prosim, kaj si rekla?
VELIKA BUČA Ogabnega?
MALA BUČA O čem ti govoriš?
VELIKA BUČA Sluzastega?
MALA BUČA Pa a ti mene sploh poslušaš?
VELIKA BUČA Utapljam se.
MALA BUČA A se ti blede?
VELIKA BUČA Nekaj brbota.
MALA BUČA s privzdignjenimi obrvmi Ja.. Tebi v glavi.
VELIKA BUČA A ne čutiš?
MALA BUČA Česa?
VELIKA BUČA Ja tega… Brbotanja.
MALA BUČA Kakšen vokabular je zdaj to. Ne delaj se, da si neka intelektualna buča, ker si samo navadna butasta buča.
VELIKA BUČA Brbota. Blop blop. Bp bp. Blp. In ji zmanjka besed.
MALA BUČA zavije z očmi, vstran Ta je pa že godna za —
In še preden Mala buča uspe zopet ponagajati Veliki buči, ji njen bučji gobec zapre ogromna kepa, glamurozna gmota zelene sluzi. Kot bi ji nekdo s senenim nahodom, prebavnimi motnjami in utrujenim želodcem izbrizgnil prav vso vsebino svoje biti in jo zabrbotal proti njej, da bi jo utišal. In tako je brbotalo in brbotalo, dokler ni dokazalo, da je Velika buča imela prav in vse dokler se ni izbljuvalo prav vso brizganje brbotajoče žolčne sluzi, je začelo…
MALA BUČA zgroženo. OMG, a si ti vidla to? Fuuuuj!
VELIKA BUČA z gnusom. Verjetno je neka alergija.
MALA BUČA razburjeno. Kdo pa ta misli, da je? Kaktus?
VELIKA BUČA se čisti sluzi. Al je pa pokvarjen falafel pojedu.
In takrat, ravno takrat ko se brbotajoča sluz razleza, se čedalje bolj nabira v eno gromozansko neoblično zeleno žolčasto gmoto. Gmota brbota in brbota tako glasno, tako nagravžno nadležno, vse dokler se iz brbotajoče ogabe ne izrodi prava pravcata podoba človeka. No, lika. Recimo mu, za voljo razvoja zgodbe; Korenjak.
KORENJAK Jaz bi rad nekaj povedal.
MALA BUČA pogleda Korenjaka. Kaj bi pa tale zdej rad?
VELIKA BUČA On bi tut bil buča.
MALA BUČA On bi bil buča, on bi bil buča, ja. A je mene kdo vprašal kaj bi rada bila?
VELIKA BUČA A boš spet začela?
MALA BUČA Ja kaj, a ne smem sanjat?
VELIKA BUČA Prebol že enkrat. Nikol ne boš kaktus.
MALA BUČA pogleda Korenjaka. Lejga tega, on bi res bil buča al kaj? VELIKA BUČA kot navdušen otrok. Naj gre z nama, meni je dolgčaaaas!
Korenjak sledi bučmankama, se proba kotaliti z njima, a ker ni ne buča, ne kaktus in ima noge, raje teče in skače in jima sledi, dokler ne prispejo pred veliko ledeno podobo. BAM. In še enkrat BAM. Se buči zabijeta v ledeno kraljestvo pred njunimi očmi in se ustavita… In za njima Korenjak. In pred njimi… Bela, kamnita, mrtva Trdnjava. Polna ljubezni, življenja nekoč, zdaj prazna in otopela.
MALA BUČA pogleduje naokoli. A spet smo tle al kaj?
VELIKA BUČA Sem ti rekla, da je boljše, da ostaneva zaprti.
MALA BUČA Dej nehi s to bučarijo, greva se skotalit v drugo smer! KORENJAK Jaz bi samo nekaj povedal–
On bi nekaj povedal. Ja. Jejhata, jej. Takrat Korenjak zapre oči in se strese. Jejhata, jej. Trese se in trese kot bi želel zacingljati. Jejhata, jej. A ne zacinglja. Jejhata, jej. Trese se in trese in se trese vse dokler ne izbljuva kepe ogabne nagravžene lepljive smrdljive umazane okužene bolestno oskrunjene zelene žolčaste sluzi. Jejhata, jej. Bluva in bljuva in izbljuva; BLABLABLA – vojna v Siriji, Brad in Angelina se ločujeta. BLABLABLA – priseljenci bežijo v Ugando. Do konca februarja 10% popust
na vse izdelke z Mercator pika kartico. BLABLABLA – rezi v kulturi. Nocoj ob 20h nova epizoda Reke ljubezni. BLABLABLA in tako dalje in tako dalje. In takrat… Takrat ga prekine nadležen žvenket cingljanja nekih dveh bitij, odetih v tisočere plasti zarjavele kovine, z vonjem po železu in posušeni postani krvi.
KORENJAK Kdo sta?
KLJUČAVNIČAR Zacinglja s šopom ključev. Samo pomagati ti hočeva. KORENJAK Ne razumem.
KLJUČAVNIČARKA Zacinglja s šopom ključev. Tu si se rodil.
KLJUČAVNIČAR Potrka na trdnjavo. Prav tu.
KJUČAVNIČARKA Močno si kričal, ko si privekal na svet. Kričal in kričal. KLJUČAVNIČAR Videl si… In slišal… In kričal…
KLJUČAVNIČARKA Vse si videl.
KLJUČAVNIČAR Vse si slišal.
KLJUČAVNIČARKA Želel si spregovoriti.
KLJUČAVNIČAR A si le kričal.
KLJUČAVNIČARKA Širnemu svetu si želel povedati resnico.
KLJUČAVNIČAR A si le kričal.
KLJUČAVNIČARKA Rešiti sva te hotela.
KLJUČAVNIČAR Zaščititi.
KLJUČAVNIČARKA Tvoje besede sva zaklenila v Trdnjavo.
KLJUČAVNIČAR Jih zapahnila.
KLJUČAVNIČARKA Zaklenila s tisočerimi ključavnicami.
KLJUČAVNIČAR S tisočerimi ključavnicami kraljevala nad tišino. KLJUČAVNIČARKA Mislila sva, da si zblaznel.
KJUČAVNIČAR Za mojstrico besed si se imel.
KLJUČAVNIČARKA V to globoko si verjel.
KJUČAVNIČAR Besede so ti postale nevarne.
KLJUČAVNIČARKA Samo pomagati sva hotela.
KLJUČAVNIČAR Besede vzela.
KLJUČAVNIČARKA Zamrznila, zaklenila, zapahnila.
KORENJAK Zmedeno. Ampak jaz bi samo nekaj povedal — TRDNJAVA Se vmeša. Lahko poveš, lahko! Samo globoko vdihni, vdihni globoko in odkleni!
KORENJAK Ampak jaz nisem ključavničar, nimam nobenega ključa. TRDNJAVA Imaš, imaš. A tvoj kjuč je drugačen. Zacingljaj, zacingljaj, odkleni, odkleni. Zacingljaj, zacingljaj – resnico osvobodi.
Zacingljata Ključavničar in Ključavničarka. Žvenklja žvenlkja žvenket in zacinglja. Zacingljata in se kar naenkrat razblinita. In Korenjak ostane sam. Jejhata, jej. Čisto sam v svoji sluzi, sam samcat, sam. Jejhata, jej.
TRDNJAVA Čisto sam.
KORENJAK Sam samcat. Sam.
Korenjak strmi v ledeno kraljestvo. Bori se sam s seboj, ker bi rad nekaj povedal.
KORENJAK Toliko strani in še zmeraj nisem nič povedal. Rad bi nekaj povedal– TRDNJAVA Jaz imam tvoje besede. Jih ne slišiš? Zapleši z menoj. KORENJAK Zmedeno. Zaplesal te bom! Zamajem, zaplešem. Majem in plešem. TRDNJAVA Se zahihita, kot bi jo nekdo požgečkal. Nehaj, nehaj, to žgečka! KORENJAK Počasi, čisto počasi se bom igral. Igral se, božal in žgečkal. Igral, izzival in žgečkal. Se igral in igral, božal in žgečkal.
TRDNJAVA V izmikanju žgečkanja, oživi. Počasi, počasi, čisto počasi! KORENJAK Igral se, božal in žgečkal.
TRDNJAVA Dokler ne bom zadrgetala, zaplesala in postala. KORENJAK Postal bom živ in žgečkal.
TRDNJAVA Dokler še tebe ne bo svet požgečkal.
KORENJAK Začutil sem toplino, se ogrel in zavrel.
TRDNJAVA Začutil je toplino, se ogrel in zavrel!
KORENJAK Zdaj s svojo toplino sopihal bom s polno paro naprej.Nočem nazaj. Igral bi se in žgečkal.
TRDNJAVA Igral bi se, žgečkal.
KORENJAK Hi hi hi, sva se zahihitala.
TRDNJAVA Hi hi hi, sva se zahihitala. Še nikdar se ni počutil tako. Tako mogočno, tako lepo. Samo še povedati je hotel nekaj.
KLJUČAVNIČAR zažvenklja v obratu Kaj je bilo to?
TRDNJAVA Besede bežijo.
KLJUČAVNIČARKA Kako? Zaklenila sva jih.
TRDNJAVA Skozi špranje še zmeraj doni.
KLJUČAVNIČAR Zapolnil sem jih.
TRDNJAVA nagajivo. Pazita, pazita, opsala, uhajajo, uhajajo! KLJUČAVNIČARJA Tiho bodi!
TRDNJAVA se zahihita. Za mojo tišino ne skrbita, raje za svojim sinčkom tecita.
Srhljiva tišina. Kot tihek pisk razpoke krhkega stekla. A tudi skozi razpoke tišin uhajajo drobci nekih pozabljenih nerazumljivih besed…
KLJUČAVNIČARJA se zakrohočeta Nihče več si ne bo drznil spregovoriti! KORENJAK kot bi mu šlo na bruhanje. Jaz bi rad nekaj povedal– TRDNJAVA Bežijo, bežijo, opala, besede letijo!
KLJUČAVNIČARJA Trdnjavi. Dovolj te imava.
KORENJAK kot da bi mu še bolj šlo na bruhanje. Jaz bi res samo nekaj povedal–
Zdaj je pa res čas da Korenjak spregovori in nekaj pove. In ravno ko Korenjak, po dolgem naprezanju in spahovanju, želi izpustiti svojo dolgo pričakovano repliko, namesto replike izbljuva kepo sluzi, ki se širi in širi. Kepa ogabne nagravžene lepljive smrdljive umazane okužene bolestno oskrunjene zelene žolčaste sluzi. Sluz se razleza in razjeda. Tako hitro kot tečejo neslišane besede, tako hitro se razleza in razjeda sluz. Peče in boli. Izpod zelene brozge izbljuvanega smrklja, se prav borbeno izvlečeta Mala in Velika buča. Kašljata sluz in se kot dva majska hrošča poskušata kotaliti po hrbtu, vendar jima nikakor ne uspeva.
MALA BUČA Bljak! Kaj je spet to?
VELIKA BUČA Nevem. Izgleda kot, da bi naredili marmelado iz naju. MALA BUČA jo lopne po glavi Butlja! Midve sva oranžni.
VELIKA BUČA Ne morem več tega, hočem se kotalit!
MALA BUČA Ja pa kaj se pritožuješ. Daj, morava se zabit ena v drugo, da naju bo odbilo in odneslo na pecelj.
VELIKA BUČA Pa saj nisva v risanki!
MALA BUČA Ti boš pa že vedela v katerem formatu sva! Daj, zabij!
Velika in Mala buča se z ogromnim zanosom zasukata druga proti drugi; TRESK treščita in ju raznese na tisoče in tisoče koščke. In tako tudi Velike in Male buče ni bilo več in sta postali marmelada. Ne, pita! Ne, ne, ne; bučna juha! Ali pa bučno olje. Ali pa pač okras za Noč čarovnic. Ne saj ne, hecam se. TRESK in ju je odneslo na njune peclje. Ko sta ravno ujemali ravnotežje na svojih pecljih, se je v daljavi pričela izrisovati gromozanska, ostra, skoraj zaslepljujoča podoba obdana s kovinskim sijajem in izginjati. Švignejo besede. Prepovedane besede. Neuslišane besede. Utišane besede.
MALA BUČA Veliki. A slišiš?
VELIKA BUČA z gnusom se še zmeraj čisti sluzi. A vidiš ti ta gravž? MALA BUČA To se ti ne bi zgodil, če bi bla kaktus.
Švignejo besede. Prepovedane besede. Neuslišane besede. Utišane besede.
MALA BUČA prestrašeno. Ne resno! Kaj je blo to?
VELIKA BUČA Ti si ta pametnejša buča!
MALA BUČA A si vidla no?
Švigajo besede. Prepovedane besede. Neuslišane besede. Utišane besede. Švigajo in švigajo. Dokler ne prenehajo švigati in se samo ustavijo. Kot kristalno jasen in udaren reklami napis za Spar, ali pa Mercator, ali pa za jogurte iz zelene doline. JUMBO PLAKAT BUM “Buče iz zelene doline” in zraven idilična piknik slika bučne marmelade, bučnih pit, bučne juhe in seveda… Buč. In zdaj, ko je Korenjak izbljuval vso sluz, ki ga je premogla njegova korenjaška bit, je utihnil.
Jumbo plakat se začne večati.
MALA BUČA Veliki buči. Pšššššššššššššššššššt!
In večati.
VELIKA BUČA Zmedeno pogleda Malo bučo, jo oponaša. Pššššššššššššššt! In večati in večati.
MALA BUČA Si oddahne. Joj a ni fajn zdej ko je vse tko tiho. VELIKA BUČA Skomigne s pecljem. Pa nevem no, men je mal dolgčas. MALA BUČA Dej tih bod no, da je mal mir.
VELIKA BUČA Zaklene usta, pogoltne ključ, potegne zadrgo. In je tiho. In večati in večati in večati in večati in večati.
MALA BUČA aaaaaaaah. Tišina.
In se veča dokler ne preraste in utiša Male in Velike buče, Ključavničarjev, Korenjaka in pogoltne vse, prav vse, kar smo dosedaj videli in slišali. No, prebrali. In je tišina.
pššššššššššššššššššššššt! KONEC
