Na prst letošnjega mrliča / obešam risalni list, / navaden pisarniški je premajhen / za vse prečrtane začetke.

Vesna Liponik v svojem besedilu obravnava delo Zamolčane zgodovine in njegova spoznanja uporabi za analizo nekaterih sodobnih biografskih del, da pokaže, na kakšne načine je zgodovinopisje pogosto seksistično ter homofobno.

Poglavje, v katerem izvemo, da je Dino izginil, v katerem se naš junak po dolgo časa iskreno pogovori z bratom in v katerem je Vesnin oče poklical, da je Vesna nekaj vzela.

V modrem jutru rumeni figovo drevo / veter drug prebira nove liste / tistega dne sva utripanje zvezd / zamenjala za jelene ki so tekli čez travnik

Nekdo je stal tam. Težko so zamahovali krampi, težko je rezala lopata v debele zaplate težke lapornate prsti.

Naša junakinja razmišlja o valovanju rdečega morja sveč na pokopališču, onostranskem življenju in opciji, da tam sreča svojega umrlega bratca, našemu junaku pa se vse to zdi čisto preveč morbidno.

»Ni užitka, ki bi bil večji in bi trajal dlje, kakor je ta, ko nekaj narediš dobro,« v tretjem podkastu pripoveduje pesnica in esejistka Meta Kušar.

Andrej Blatnik se spominja, kako je spoznal Lawrenca Ferlinghettija in premišljuje o pomenu znamenite knjigarne City Lights v San Franciscu.

Našega junaka pivniki fajn primejo in skupaj z Vesno zapleše s svetniki in Marijo s Kužnega/Južnega/Tužnega znamenja.