Počivaj v ljubih ti gorah v miru, prijatelj.
Kaj vse se je pripetilo v enem samem kratkem letu! Kaj vse se je rodilo, zaživelo in umrlo! Ne vem, mogoče je samo to, da je bilo letos že preveč viharjev, snega in ledu; v alpinizmu in v dolini, da si ne znam več želeti, da ne znam več prav sanjati in hrepeneti. Ne vem, mogoče so mi sanje, ki so se uresničile v gorah in v dolini prinesle vizijo mirnega in tihega življenja, ki pa se je takoj razblinila, mogoče pa so mi sanje prinesle mir, ki sem si ga tako želel, pa je takoj odšel svojo pot. Ne vem, prav nič več ne vem. Le še tega se zavedam, da obstajam, in to vse bolj resnično.
… Zima prihaja! Visoko čez himalajske grebene letijo klinaste jate črnih ptic, ki zakrijejo sonce kakor oblak in so iz doline videti kakor črne pike, kakor brezštevilne točke, kakor volja do življenja, kakor življenje samo, brez vprašanj in brez odgovorov. Ob Daulagiriju tak oblak črnih ptic zgrabi zračni tok viharja, urejena klinasta jata se premeša in zvrtinči kakor mlin na veter, kričanje kakor na pomoč ali kakor klici pradavnega nagona priplavajo v najbolj skrite kotičke doline. Potem črne pike prebijejo zračne vrtince, klin se zopet strne in podoba življenjske moči odjadra naprej, preko grebenov Daulagirija proti jugu.
(Nejc Zaplotnik, Pot)
Ljudje so vedno hodili v gore in na njih iskali odgovore na vprašanja iz doline. Navpičnost sten je v njih zbujala strah in spoštovanje, nekaj prvobitnega je bilo v tem večnem skalovju, bilo je bliže nebu. Na vrhove gora so postavljali domovanja svojih bogov, v skritih votlinah v njihovem osrčju so prebivale njihove duše. Zakaj je gora od nekdaj tako burila ljudsko domišljijo? Ali zato, ker človek z vsakim korakom, ki ga naredi na poti proti njenemu vrhu, stopa tudi proti samemu sebi? Ali zato, ker ve, da se je po vzponu na vrh treba tudi spustiti? Se vrniti in živeti spodaj, v dolini?
Spoznaj samega sebe.
Napis nad Apolonovim templjem preročišča v Delfih, kjer je Sokrat svoje učence vzpodbujal, da so odgovore na vprašanja o svetu in življenju iskali v sebi. Na smrt obsojeni se je begu v življenje odrekel zaradi prepričanja, da strah pred smrtjo ohromi ljubezen do resnice. Njegovo sporočilo ostaja etično: le tisti, ki razume sebe, lahko razume sočloveka. Čeprav se starogrški časi zdijo daleč, se človek ni veliko spremenil. Spremenil se je njegov način življenja. Eden tistih evropskih mislecev, ki je dvoreznost hitrega razvoja in z njim prihajajočega duha časa zaslutil že sredi 18. stoletja, je bil razsvetljenski filozof Jean Jacques Rousseau z svojim pozivom ‘Nazaj k naravi’.
Rousseau s tem ni pozival samo k vrnitvi k naravi temveč tudi k njeni etiki ravnovesja. V skladu z zgodovinskimi okoliščinami so v svojih okvirih navdih iz nje najprej črpale religije in kasneje znanost. Naravno ravnovesje pa je bilo ves čas tu, nemo in negibno, a prav zato resnično. Civilizacije in kulture, ki so nihanja tega ravnovesja ozavestile, ovrgle preživete vzorce in jih nadomestile z novimi, so preživele. Bi se tega moralo zavesti tudi slepo zlato tele potrošništva v enaindvajsetem stoletju? Če je bil človek z rojstvom zavesti metaforično izgnan iz raja, ki je v njem samem in v katerega se je moč vračati le v sanjah in sestavljankah spominov na otroštvo, potem bi moral poskrbeti za ravnovesje, da bi odsev tega raja spet zaslutil. Gaja ima svoje danosti.
Tu se zastavlja vprašanje: ali sodobni človek še čuti potrebo po spoznavanju sebe? Ali je pod kopreno zagledanosti v veličino domnevnega napredka dobil občutek, da je prispel na konec zgodovine? Dobil odgovore na vprašanja? V zgodovini, vsaj tistem njenem komajda omembe vrednem človeškem delu, ni manjkalo tistih, ki so čas poskušali ustaviti z sencami svoje lastne veličine. Njihove namere nikdar niso prestale preizkusa časa. Ali je človekov obračun z smislom in smrtnostjo torej še potreben? Ali ni potreben prav zdaj, prav tu?
Čas ni in ne bo nehal teči. V ključnih trenutkih bivanja, ki se ponavljajo, človeku vedno ponudi možnost, da ga uzre v razsežnosti vzporedja, ki simetrijo zaporedja vzpostavlja. Uvid pri posamezniku se zgodi spontano, ko ukrivljeno zrcalo časa poišče njega, ko se znajde na robu prepada življenjskih križišč, prelomov in preizkušenj. Ti sprožijo notranje in zunanje konflikte, ki imajo očiščevalno funkcijo, a so tudi boleči. Človek se znajde med biti in ne biti v znanem, staro mora odmreti, da bi dalo prostor novemu. Zato se toliko tehtnejše zdi vprašanje, kako globoko se mora nekdo spustiti, da se v novih, drugotnih pogojih ravnovesja, začne spet vzpenjati? Koliko korakov nazaj mora stopiti, dihov vdihniti in spet izdihniti, da uzre pot? Narava teh vprašanj spominja na simboliko človekovega vzpona na goro.
Še pred dvesto leti je bil evropski človek usodno odvisen od pokrajine, v kateri je živel. Na območju Alp in njihovih obronkov je bila ta pokrajina gorska. Alpske stene, s šumenjem gozdov pod svojimi vznožji in kristalnimi izviri svojih rek, so kot osrednje gorstvo starega kontinenta tista arhetipska pokrajina, na katerega vrhove so stara ljudstva preslikavala panteone svojih bogov. Skrivnostni vrhovi so kmalu po naselitvi naših prednikov na sončni strani Alp postali domovanje tudi njihovim božanstvom.
Mnoga stara ljudstva so imela svojo goro. Tista, ki je niso imela, so gradila piramide, na njih prižigala ogenj in dim pošiljala bogovom. (Naša) najvišja in najbolj čaščena gora, Triglav, nosi ime božanstva praslovanskih prednikov. Kljub temu, da se mnenja zgodovinarjev, lingvistov in etnologov glede izvora in pomena boga Triglava razlikujejo, pa so si enotni v tem, da je bil božanstvo neba, zemlje in vode. Na našem ozemlju mu je bil posvečen tempelj, v katerem je stal njegov kip, upodobljen s tremi glavami. Po zapisih kronista Ebbota je Oton Bamberški, ko je zasedel doline na južni strani Alp, tempelj dal porušiti, Triglavu odsekal glave in jih poslal v Rim. Če za Slovence velja, da smo hkrati ponosni, a po zaslugi ne vedno naklonjene nam zgodovine tudi ljubosumni na naš košček sveta, velja tudi, da smo na gore zelo navezani.
Slovencev, ki so v zadnjih dvesto letih znali poiskati nove poti v domačih in tujih gorah, je bilo veliko. Od trentarskih in bohinjskih divjih lovcev ter leta 1778 prvopristopnikov na Triglav (Kos, Korošec, Rožič in Willonitzer), prek ljubiteljev gora, kot sta bila Kugy in Tuma, pa vse do Jakoba Aljaža in Klementa Juga, Pavle Jesih in Jože Čopa, ki so kot predstavniki neke nove generacije zarisali deviške smeri prek Triglavske severne in drugih sten v Julijcih po prvi in drugi vojni. V začetku šestdesetih je bila organizirana prva jugoslovanska odprava v Himalajo, sredi sedemdesetih smo prvič stali na vrhu osemtisočaka, leta 1979 na vrhu sveta. V začetku devetdesetih je na vrhu sveta, se pravi Sagarmathi (v indijskem sanskrtu Čelu Neba) ali Čomolungmi (tibetanski Materi Vesolja) stala prva Slovenka, konec devetdesetih so zaznamovali dosežki Tomaža Humarja in njegove generacije plezalcev. Med vsemi temi in številnimi drugimi gorniki in alpinisti so se vedno našli tisti, ki so gore in njihov klic dojemali na povsem svoj način.
Eden od njih je bil Nejc Zaplotnik, ki je pred tremi desetletji v prvi slovenski navezi stal na Everestu/Sagarmathi/Čomolungmi. Novih poti ni le iskal, znal jih je tudi najti. Morda zato, ker je v gorah spoznal, da je pot pomembnejša od cilja. ‘Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi,’ je svoji edini knjigi Pot zapisal nekaj let pred smrtjo pod ledenikom Manasluja v Himalaji, kjer ga je v ledenem plazu k sebi vzela klinasta jata črnih ptic.
Kot velik ljubitelj zgodb je svoje misli sublimno znal prelivati v literaturo. Pripoved v Poti začenja tam, kjer se avtobiografije začenjajo. V otroštvu. Kot droban in bolehen deček se je rodil v petčlanski družini krojača in čistilke, ki se je stiskala v dveh sobah v majhni vasici blizu Kranja. Otroške bolezni, ki so ga v predšolskih letih priklenile na posteljo, so pripomogle k temu, da je barve življenja in prostosti vzljubil bolj kot večina njegovih sovrstnikov. Ko je v prvih letih šole začel zahajati na kmetijo svojega strica pod Grintovcem, mu je pogled skozi late domačih kozolcev vse pogosteje začel uhajati proti vrhovom, ki so se vzdigovali nad njim. Z mamo, ki je ob otroški postelji nekoč v strahu za njegovo življenje prebedela nešteto noči, sta si ob Nejčevi vrnitvi z Everesta planila v objem in hlipala kot otroka. V mladeniških letih, ko je prostost postala pomembnejša od posvetnih in lastniških stremljenj, je ostala njegova tiha zaupnica. Tako kot on je bila človek sanj in hrepenenja.
Začetke pubertete Zaplotnik v svoji knjigi opisuje kot čas, v katerem ga je življenje polnilo kot prazno vrečo, svoje odločitve pa je imel za svete in dokončne. To je vodilo do prvih resnih sporov z očetom, ki z najboljšimi nameni ni razumel, da je njegov sin drugačen. Da ga hrepenenje po prostosti v gorah in neizmerna, včasih skoraj grozljiva volja do življenja, vodi po bolj samosvoji poti kot njegove sovrstnike. V dolini se je v času odraščanja in soočanja s svetom počutil vse bolj vklenjenega v meščanske norme in predsodke. Uklanjal se jim je, a mukoma, kot nečemu, kar je moč prenašati le kot nujno zlo. Začel je razmišljati, se srečal s prvimi iskanji smisla. V dolini je ob popoldnevih pohajkoval vzdolž kanjonov Kokre in začel spoznavati, da mu dnevi in tedni, preživeti v gorah, dajejo tisto, kar so ljudje v mestih izgubili. Stik z naravo. Še vedno je počel tisto, kar so od njega pričakovali, a pot je iz meseca v mesec in iz leta v leto postajala bolj jasna. Najbolj varnega se je počutil v gorah, enako brezmejne so bile, kot so bile brezmejne njegove sanje.
Vsaka predanost zahteva žrtve in tudi Nejc Zaplotnik se jim ni mogel izogniti. Prvo dekle, ki jo je srečal v gorah, ga je zaradi časa, ki ga je namesto njej posvečal svojim potem, postavilo pred izbiro: gore ali ona. Odločil se je za gore, pri tem pa ni mogel razumeti, da ga nekdo, ki pozna njegova hotenja, hoče odvrniti od tistega, kar najbolj ljubi. Odločil se je, da bo začel živeti za vsak dan posebej. In odločil se je, da ima pravico biti tak, kot je.
Ni trajalo dolgo, ko se je od blizu prvič srečal s smrtjo. A ne v gorah, prva razočaranja v njih so prišla kasneje. Z njo se je srečal ob prasketanju ognja v zimski izbi na Jezerskem, kjer je živela njegova babica. Njena spoved je bila kratka. Klečal sem ob njeni postelji, gledala me je z mirnimi modrimi očmi in odhajala. Še pred dnevi sem bil prepričan, da je moja večna zaveznica, nato pa se naenkrat odloči, se uleže in odide . Tako lepe, mirne, modre oči je imela, kakor je mirno nebo nad zimsko pokrajino.
Pot ga je iz čudovitih slovenskih Julijcev vodila prek evropskih Alp do mistične Himalaje, njenih vrhov in ljudstev v njenem pogorju. Med majhnimi vasmi in preprostimi ljudmi se mu je odprl nov pogled na vprašanja o svobodi in lepoti, ljubezni in prijateljstvu, o smislu in nesmislu ter o poti, ki jo je v iskanju tega treba prehoditi. Pod Himalajo in na njenih vrhovih je našel svojo drugo domovino. ‘Tjangboče ni svetišče le za budiste, temveč za vse, ki jim sveta lepota ledenih velikanov zgane srce in nikdar več ne morejo mirno živeti. Če bi bil pesnik, bi ob vstopu v to deželo nemo obstal, se zleknil v senco cvetočega snežno belega rododendrona in umolknil za večno,’ zapiše v Poti.
Če ga ne bi prehitela smrt, bi Nejc Zaplotnik zagotovo še prispeval svoj delež k slovenski, a ne samo k alpinistični literaturi. Malo pred smrtjo je začel pisati roman, ki ga je še razvijal. Iz tistih nekaj strani, ki so bile objavljene po njegovi smrti, gre sklepati, da gre za zgodbo, v kateri se protagonist Peter Simsen (brano nazaj se beseda simsen bere nesmis) ukvarja z iskanjem odgovorov na vprašanja, ki so le na prvi pogled nesmiselna. Glede na nekatera razmišljanja, ki so nakazana že v Poti, je bilo nadaljevanje iskanja odgovorov v tej smeri pričakovati.
Poleg Nejca Zaplotnika v eni najbolj avtentičnih zvrsti domače literature različni avtorji niso opisovali le svojih vzponov, padcev in sestopov v gorah, v njihovih pisavah se zrcali tudi duh in občutenje časa, ki so ga živeli v dolini. Vsi ti posamezniki niso le sledili svojim potem in o njih pisali, njihove poti v gorah in dolini so bile eno samo dolgo potovanje k sebi. Kako vznemirljivo in osvobajajoče, a hkrati skrivnostno in tvegano je tako potovanje, o tem šepetajo njihove misli.
Gora.
V simboličnem jeziku starih ljudstev odmev začetka.
Mitološka skalna gmota, ki igraje kljubuje času in se dviguje tja, kjer se stikata nebo in zemlja. Na gori tista točka vrha, v kateri se stikajo vse poti in kjer sta se nebo in zemlja, ki sta bila na začetku eno, razprla in se je rodila svetloba. Mitologije številnih ljudstev na vseh koncih sveta simboliko gore in človekovega vzpona nanjo razumejo podobno.
Pod goro človek. Tako majhen v primerjavi z večnostjo skale, smrten in ranljiv. Pa vendar s tistim začudenjem nad svetom, željo po spoznavanju drugačnega, še neodkritega. Nad seboj, pod seboj v drugi svetlobi, v sebi. Z nemirom, ki ga žene više, naprej, včasih globlje. S prvinskostjo junaka pravljice, ki mu povrne čut za etično, epsko in estetsko. Pot mu povrne radovednost otroka in izgubljeno skrivnost, ki jo otrok v njem varuje.
Na podobnost med vzponom na goro in potovanjem vase opozarjajo stari spisi ljudstev po vsem svetu. Tako kot se vse poti na goro končajo na njenem vrhu, se tudi vse daljice oklepa človekove zunanjosti stikajo v njegovem jedru. Ki je hkrati vse in eno, eno – v – vsem in vse- v – enem. Stara ljudstva so verjela, da ima gora dušo, ki prebiva v votlini v središču gore.
Gora je. Tisto, kar nekdo lahko občuti kot njen klic, je pridušeni glas njegove notranjosti. Neizrekljivo v njem, ne na gori, ga vabi k sebi, hkrati pa na robove grebenov, v prečenja ledenikov, na vrhove, ki jih v nočeh brez zvezd lahko zajamejo viharji. V njem samem, ne v gori, je skrita draž preseganja mogočega, želja po zlivanju s skalovjem in kamini, z razgaljenostjo stene in njenimi oprimki. Zaradi sebe, ne zaradi gore, hoče gor, včasih v strahu za lastno življenje, ki pa ga ne prezira. Na gori je življenje dragocenejše, resničnejše, bolj otipljivo. Ko preizkušnjo prestane, postane močnejši, a v naravi preizkušnje je, da poziva k novi.
Tako kot je v naravo preizkušnje vgrajeno tveganje, tako vsak vzpon zahteva svoj spust. Ta je pogosto težji in bolj tvegan od vzpona. Če na goro človeka žene želja po odkrivanju novega, po vzpenjanju nad senco doline, potem je logika spusta drugačna. S spuščanjem se vrača v svet, ki ga pozna in mu je domač, a nad katerega vsakdanjost se je hotel dvigniti. Uspelo mu je, a prav zato, ker mu je uspelo, se mora vrniti. V čem je torej smisel? V odhodu in vzponu? V spustu in vrnitvi? Morda v vrnitvi in ponovnem odhodu? Človek odide, da bi našel sebe in se vrnil. Ali ni tudi življenje zaporedje vzponov in spustov, prihodov in odhodov, zaporedij in vzporedij, odhodov in vrnitev. Oddaljevanja in približevanja, dneva in noči, ljubezni, lepote in resnice ter tistega, kar to ni, svobode in ujetosti, ritem večnega ponavljanja, ravnovesje dvojnosti, simetrija časa?
Življenja sodobnega človeka je zaznamovano s hitenjem in glasnim dokazovanjem sebe svetu, ki ne sliši. To zahteva včasih izsiljeno odločanje v vzdušju stalne negotovosti, kar se ne odraža le v življenju v dolini. Odraža se tudi v načinu, kako se ljudje podajajo na goro in jo na tej poti doživljajo. Če gre po eni strani za preslikavo časa, gre po drugi tudi za upor proti njemu. Duh časa so ljudje vedno nosili s seboj v gore in upali, da jim bo gorski zrak prečistil in napolnil pljuča. Večja kot je bila v posameznih obdobjih zgodovine razklanost družbe, globlji kot so bili prepadi v ljudeh samih, manj prizanesljive in bolj vrtoglave so bile v odločilnih trenutkih stene in poči. Strašnejši in starejši kot so bili viharji, ki so divjali v njihovih srcih, bolj zahrbtna so se zdela snežišča in ledeniki z svojimi nevidnimi pastmi. Več kot je bilo utvar v njihovih predstavah o življenju, sebi in svetu, bolj neprehodni so se zdeli navpični labirinti previsov, gladkih plošč in skalnatih stebrov. In ko na vprašanja, ki so glodala v njih, niso našli smiselnih odgovorov, jih je navdala tesnobnejša vizija jutra, na katerega zarjo so čakali pod obokom zvezdnate noči.
Zakaj alpinist išče hojo po tankem robu? Strah pred neznanim izgine, ko se mu približamo. Ga pogledamo v oči, z njim zaplešemo in spregovorimo. To velja za vse strahove, še posebej pa za očeta vseh strahov, strah pred smrtjo. Skrivnost privlačnosti je človekova želja, da bi se z nečim izven sebe, morda s steno, ali goro, pa tudi vsem drugim, kar ga privlači, združil v eno. Privlačnost želje je v neizrečeni obljubi vrnitve v stanje ne-razlikovanja, odsev zenice začetka je, odmev prvinskega. Podari lahko le tisto, kar je največ, a je mogoče le zaslutiti in s to mehko, skorajda nežno slutnjo v sebi vzdržati. Kljub blagoslovu in hkrati kletki svojega telesa človek ostaja junak, včasih tragičen, spet drugič dostojanstven in ponosen sredi nepregledne, hiteče digitalno- mobilne množice. Pot na goro in spust z nje simbolizira časovno simetrijo ponavljajoče se, a vendarle poti.
Človek se smisla, paradoksalno, zave šele z uvidom v nesmisel.
Eden od vidikov človekovega vzpona na goro je fascinacija nad tem, da je sposoben več, kot se mu zdi. Svoj obraz ima in svojo senco, zato hoče na pot, na goro, na kateri spoznava tako njo kot sebe. Lahko bi govorili o kontemplaciji gore, občutku povezanosti z njo. A preden in če doseže to stopnjo, mora skozi proces odkrivanja nevidne niti, ki ga priklepa na goro in ga od nje hkrati ločuje. Spoznava objekt želje enega od svojih jaz-ov in se v njem ogleduje kot v zrcalu.
Biti del lepote v gorah, v skalovju, nad oblaki in na vrhovih, med viharniki in osamelci, se ogledovati v smaragdnih jezerih, se potopiti med barve in podobe čarobnih pokrajin, to je človekova želja. Vsa ta divja, drzna in neukrotljiva, a hkrati krhka in nežna lepota ga omami brez vsiljivosti, prebudi ga in pozove, da postane podoben gori in je.
