Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno.

Miriam Drev v podkastu razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Iz hlepenja po njih pa se je razraščala tudi želja po lastnem ustvarjanju.

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Bela leti kot peščene ure, / kot silna razpeta ponjava / netopirja, nemo napete / posivele kože, ki / se prevrača po / hribu

Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.

Odlomek iz romana Hiša brez ogledal Simone Klemenčič. Založba Litera, 2021

Vstop v romaneskni svet Amplitude Nataše Sukič je nenavadna izkušnja. Predvsem zato, ker delo ob prvem vtisu ne deluje povsem kot roman, postavlja nas pred »žanrsko dilemo«, ob kateri se sprašujemo ali gre morebiti za kratko prozo, za fragmentarne refleksije, vtise ali zapise.

Pogrešala sem šolo. Prvič v življenju sem pogrešala šolo, in kmalu sem ugotovila, da jo pogreša tudi Nina, tudi Amra, tudi vsi drugi iz naše družbe. Takrat tega nisem razumela. Zdaj vem, da nisem pogrešala šole. Pogrešala sem normalnost.

Zdaj, ko ni nikogar / več na svetu polno. / Ko je vse zdrselo po zlu. / Se zavlečeš v sredo nebitja.