Pogrešala sem šolo. Prvič v življenju sem pogrešala šolo, in kmalu sem ugotovila, da jo pogreša tudi Nina, tudi Amra, tudi vsi drugi iz naše družbe. Takrat tega nisem razumela. Zdaj vem, da nisem pogrešala šole. Pogrešala sem normalnost.

Zdaj, ko ni nikogar / več na svetu polno. / Ko je vse zdrselo po zlu. / Se zavlečeš v sredo nebitja.

Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z mano in zakaj, za boga milega, toliko razmišljam o stvareh. Ali ni zanikanje, kakorkoli obrneš, najboljša možna odločitev?

Anete Melece, je zgodbo o Olgi, ki je nezmožna premika in je ujeta v coni udobja znotraj svojega kioska, primarno upodobila v obliki kratkega animiranega filma. Po pozitivnih odzivih in množici nagrad je filmček uspešno pretvorila še v slikaniški format.

In če sem iskrena, kar večinoma nisem, marsikaj v življenju počnem, da se izognem sebi. To pa je dandanes tako enostavno, veliko bolj enostavno, kot je bilo kdaj prej.

mislim, da me preganja biti john malkovich. / svetoval si mi, naj si ogledam ta smešni film, / ampak moj pirate bay zahteva plačilo

Verjetno se mu ni niti sanjalo, kolikokrat bodo njegovi različni politični oponenti, in v politiki so si v nekem trenutku vsi oponenti, ponovili ta njegov stavek: »Ne bojte se, vojne ne bo.« Amri sem vseeno rekla, da bo mogoče vojna in da bova mogoče umrli.

V njeni glavi začne igrati pesem, njen refren počasi in vztrajno preglasi hrumeče pop klasike. Hit predlanskega poletja, nedolžna glasba, ki se vsake toliko časa prebudi v njej, kot da je nekaj še ni pripravljeno pustiti pri miru.

Globalizacija nam je prinesla tudi morje neumnosti. Na prvo mesto dam resničnostne šove. Neumna vrsta smo, ni to nobena skrivnost. Resničnostni šovi nam pomagajo, da tudi ostanemo taki.