Sraki ni bilo do smeha. Čarovnice so bile polne skrivnosti, ki so imele hude posledice za njihova telesa. Zgodbarka je izgubila govor, Ukanarka pa nos. Kaj vse bo še izvedela?
»Očitno sem jo še dobro odnesla. Šele kasneje sem v knjigi prebrala, da sta v Uročnici že dolgo nazaj umrli dve pripravnici.«
»Kako pa?«
»To so bili stari časi, še v dobi albatrosa, ko so čarovnice počele čudne reči.«
»Kaj pa?«
»Marsikaj. Tudi magično kri so pile.«
»Čigavo?« je bila Sraka vse bolj zgrožena.
»Druga od druge in menda se je s krvjo tudi trgovalo. Takratna Učiteljica jim je to prepovedala, a je niso poslušale. In očitno je po njih prišla izravnava. Ena si je zlomila vrat med učenjem lebdečega uroka, drugo pa je doletela podobna kazen kot mene in je revi od groze odpovedalo srce. No, sama sem v tisti tišini izkusila spokoj in po krvni zaobljubi sem se odločila, da se preselim v gozd. Zrcalinko sem zakopala globoko pod zemljo, da bi imela mir, a je vse zaman! Povem ti, čarovništvo je precenjeno. Učiteljica mi zanalašč pošilja male krote! Vse smo tesno povezane, jadikuje Dobarka, kadar potrebuje naše usluge. Plamenka ne more biti to, kar si želi, ker ji je ves čas za petami izravnava. Lahko se le braniš, če pa koga malce poškoduješ, se magija spravi nate! Vsa zabava je torej prepovedana! A če kaj preziram, je to jamranje. Časi so napeti in stara Ukanarka bo izpolnila svojo nalogo!«
»Kaj pa je tvoja naloga?«
»Kuhanje napojev. Včasih se usmilim meščanov in jim kakšnega prodam, a v prvi vrsti jih kuham za Plamenke. Vremenarica in Klovnesa sta navadni mevži, zanju imam napoj za pogum. Senčnica rabi napoj za veselje, s tistim zamorjenim ksihtom bi še kamen spravila v jok. Jutri čarovnice povabiva na napoje v Kalinko, zdaj pa se bova ogreli s požirkom omame! Gostilničarska krota ga ni hotela piti, celo primerjala ga je z brozgo od beline!«
Odšepala je do škafa in v vrč zajela vodo. Nekajkrat se je sprehodila do kotla in vanj dolila vodo, nato pa stopila do omare s steklenimi posodami, polnimi posušenih zelišč in gob.
»Napoj mora biti močan, ko zunaj naletava sneg in je temno kot v rogu! Malce melise, pa za eno pest rjavih gobic z zelenimi pikicami, ki jih s Šarko v toplih časih nabirava na malem otočku sredi Zelenega močvirja.«
Mačka, ki je ležala na oguljeni preprogi, je v pritrditev glasno za predla. Iz kotla je začelo brbotati in zadišalo je po toplih zeliščih.
»Po tehle gobicah se ti glasno smeje. Pa dodajva še rožice. Zeliščarka je za rumene rekla, da zmehčajo um, ko se vanj naselijo skrbi.«
Usedla se je nazaj na gugalnik in vrgla v kotel še pest močnih za čimb, da se je iz njega pokadilo. Sraka je prvič slišala izrek za kuhanje napoja omame.
»Zavai! Popij zdaj to, modra v uho ti šepeta, ogreje se telo, sproščen je um, omama vate je prišla.« V kotlu je glasno zabrbotalo in se pokadilo tako močno, da nista več videli ničesar. Ko se je čez nekaj minut dim razkadil, je Ukanarka z brezovo palico udarila po tleh.
»Napoj omame je skuhan! Mala mornarka, skoči do omare in prinesi tri kozarce!«
Sraka je začutila olajšanje, da je ni več imenovala za pamža. Ko je Ukanarka z zajemalko napolnila prvi kozarec, je naredila požirek in glasno zacmokala. Sraka je opazila, da je bil en kozarec namenjen mački, ki je vanj že namakala jezik.
»A bi mi povedala zgodbo o belem zmaju?« se je opogumila in na njeno veselje Ukanarka očitno ni imela nič proti.
»Že davno je od mojega snidenja z belim zmajem! Pezde z bičem si je drznil nanj poslati magičnega orla! Zmaj je bruhnil velikanski plamen in orel je zgorel med letom. Tako glasno je zavreščal v poslednji agoniji, da se mi je kar zasmilil. Pezde je jezno stekel proti zmaju, ki je zamahnil s krilom in mu bič zbil iz roke. Zavpil je od bolečine, verjetno mu je polomilo zapestje, nato pa se je drl, da se mi bo ma ščeval!«
Obrnila se je k mački, ki je ležerno ležala na hrbtu in molela tace v zrak.
»Kako ga je že poklical? Radsul! Ja, Radsul. Revež ni preživel tvojega ognjenega napada, Šarka! Magičnega orla je bilo škoda, a njegov gospodar ga je spridil. Žabji čemž, da bi magična žival napadala druge svoje vrste! Ne le svoje vrste, belega zmaja!«
Ukanarka je segla proti klobuku, iz njega potegnila sivo pero in ga pogladila. Sraka je dobila kozarec, napolnjen do polovice in ga previdno srkala, starka pa si je natočila že drugo rundo. »Radsul je v žalostno slovo izpustil nekaj peres in enega sem si shranila za klobuk, v spomin na svoj pogum. Ha, na ozemlju ma gov, ki sovražijo naravno dobralo magijo, se je zgodil čudež. Magična zebra se je preobrazila v nranma ven, belo magično žival, ki se utelesi naravnost z Magičnega pola in se za kratek čas pojavi le v mogočnih magičnih dejanjih. Učiteljica mi je kasneje povedala, da zmaj predstavlja zavest dobralov, tistih, ki tkejo dobralo magijo in jo pošiljajo z Magičnega pola. Sprašujem se, Šarka, ali si bila tisto sploh ti, ali pa je zmaj le prevzel tvojo obliko?«
Šarka je dvignila glavo in se z rjavimi očmi z rumenimi pikicami vprašujoče zazrla vanjo. Ukanarka je žejno zlila vase, vse kar je še ostalo v kozarcu, ko se ji je naenkrat zaletelo. Nekaj minut je nedostojno krehala in mačka jo je vzvišeno opazovala. Sraka si je poskušala zapomniti magično besedo za belo magično žival, a ji je že polzela iz misli.
»Vsi so bili čisto usrani! Oče me je hotel odvleči stran, jaz pa sem ga odrinila in se počasi približala zmaju, ki me je napeto opazoval. Gospodovalno sem mu vračala pogled, dokler niso njegove škrlatne oči postale krotke. Nato je gmota lusk godrnjaje popustila. Zmaj se je spustil k tlom, jaz pa sem zlezla na njegov hrbet. Od daleč sem videla očeta, ki se je kar onesvestil.«
Ukanarka se je gugala z zaprtimi očmi, srkala napoj omame in uživala v spominih na mladostno zmagoslavje. Zunaj se je slišalo za vijanje hladnega vetra, ki se je podil okoli hiše.
»Zmaj se je v hipu spremenil nazaj v zebro, le jaz sem bila še vedno na tistem hrbtu. Usraneti okoli mene so me začeli psovati z vodno veščo in me zmerjali, da sem ubila magičnega orla. A nekateri so me gledali z velikim občudovanjem, saj jih veliko sovraži mage. Jaz sem mirno prijahala do očeta, ki je nemočen ležal na tleh, in mu zabrusila, da se vračam v Plamen. Nikoli več ni spregovoril z mano in Kamenovi so se me odrekli. Ker sem skupaj z družino izgubila tudi dom, sem se naselila v hišo prejšnje Zeliščarke. Le uboga mama me je na skrivaj obiskovala.«
Sraki so od razburjenja oči skoraj stopile iz jamic.
»Kaj pa so naredili magi?«
»Da se je sredi Pribe utelesil zmaj, je bilo jasno opozorilo dobrale magije, da je magi ne morejo pregnati in da se ne bodo mogli izogniti izravnavi, pa tudi če ves čas tičijo v tisti grozni kristalki. A opozorila niso slišali in so raje, tipično za nadute moške, ponoreli od jeze,« je nadaljevala Ukanarka in še enkrat natočila v vse tri kozarce.
»Menda so iz tiste naprave nad Pribo postavili nekakšno mrežo iz izumetničene magije in ne vem, ali jim kaj pomaga. Po moji avanturi z zmajem so se spravili na Srebrni stolp in ubili njegovega maga, pomočnik, tisti, ki je ostal brez Radsula, pa se jih je ubranil in sam postal mag. Pezde vsaj ni bil navaden strahopetec. In Plamenkam so prepovedali, da bi se še kdaj pojavile v Pribi, dovoljeno nam je le, da potujemo skozi na varangah. A dobrala magija, ki se tam kaže kot bronka rečna magija, se mora vrniti v Veliko sotočje! Ko bo ravnovesje povrnjeno, se bo morje umirilo in bomo magičarji lahko spet pluli na Vihro po magične živali in hodili umirat na Magični pol. Tako mi je povedala Prerokovalkina kača.«
Sraka se je spomnila, da jim je Učiteljica govorila podobno. A Ukanarka še ni končala.
»Pezde, ki mi je napovedal maščevanje … ki vlada v Srebrnem stolpu … ne vem, kaj ima za bregom, a našel me je v sanjskem svetu. Mala mornarka, magičarji so pretkane sorte. Ne zaupaj nikomur, ki se mu po žilah pretaka škrlatna kri!«
»Am… pak… Uka… narka,« se je Sraki zapletalo, »kaj pa … naše čarovnice?«
Ukanarka je vstala in dvignila kozarec visoko v zrak. »Nikakor pa ne verjemi vsega, kar ti napletejo Plamenke!« je zaklicala. »Kako so vendar čarovnice preživele v svetu pohlepnih moških in oblastiželjnih magov? Prevare, laži in ukane! Ha!«
Sesedla se je nazaj v gugalnik in začela z razglašenim glasom peti obsceno pomorsko pesem, ki so si jo mornarji drznili peti le v poznih večernih urah, ko jim je pijača odplaknila vse zadržke. Sraka je očarano zrla v staro čarovnico, ki je pela in krilila z rokami, z mijavkanjem se ji je pridružila še mačka. Razigrana starka je prijela za palico in tolkla z njo po tleh, se majavo zibala naprej in nazaj ter kar med petjem izmenično padala v glasen krohot. In čeprav je zunaj bučal hladen veter in po zraku nosil debele snežinke, je bilo Sraki toplo, ker ji je napoj zameglil mladostno glavo, da se je tako smejala, da so ji po licih tekle solze. Nekaj ur kasneje je tipala po temnem hodniku, da bi našla stranišče. Naenkrat je v soju sveče zagledala zelene oči. Tako se je ustrašila, da je zakričala. »Mevža mornarska, tiho bodi.«
O razigrani starki takrat ni bilo več nobenega sledu.
»A si jih slišala v Uročnici?«
»Koga?«
»Tiste, ki so lačne življenja in hlepijo po smrti.«
Pripravnici je od srhljivega tona starkinega glasu zaledenela kri v žilah. Kje je to že slišala? Miši! Miši so me opozorile, je dojela.
»Slišala sem glasno žensko petje, da so mi ušesa skoraj odpadla.«
»Krvavi krempelj, tudi sama sem jo slišala, ko sem bila zaprta spodaj!«
»Koga, Ukanarka?«
»To se tudi sama sprašujem. Umaknila sem se v gozd, ker me je srečanje z zmajem močno pretreslo in potrebovala sem mir. Da že v mladih letih izvedeš veliko magično dejanje, te pusti v zadregi, kako sploh preseči samega sebe. A preden umrem, ga moram še enkrat pri klicati, to mi prigovarja tudi Preizkušnja, in uspelo mi bo le v globinah Kalinke. A slutim, da v mestu tli neka skrivnost, ki domuje za starimi kamni in terja svoje. Bliža se soočenje s tistimi, ki so bile pogubljene v lastnih sencah. Naj ti povem nekaj o magičnih skrivnostih, mala. To je preizkus, ali si iz pravega testa za Plamenko.«
Sraka jo je nejeverno pogledala, a Ukanarka je vztrajala.
»Nekaterim ni uspelo. Umrle so v Uročnici in skočile v smrt z Vzhodnega stolpa. Pazi se, mala mornarka, z magijo ni šale.«
Obrnila se je in odšepala v spalnico. Sraka je odrevenela in obstala sredi temnega hodnika. Okoli hiše je še vedno divjal hladen veter in upogibal zasnežene smreke. Zazdelo se ji je, da v kotičku zavesti sliši oddaljeno volčje tuljenje.
