Ribez (iz kratkoprozne zbirke Lakota)

Katja Cvahte - Lakota (Litera, 2026)
Katja Cvahte - Lakota (Litera, 2026)

Ko pozvoni pri vratih, Vita globoko vdihne in jih počasi odpre.

»Zdravo, ljubica, tole hitro pogrej; gužva je na cesti in vse je hladno.«

Mama se v visokih petah zrine mimo nje in odloži košaro na mizo. »No, končno le smeva videti to tvojo garsonjero.«

Njena mlajša sestra še vedno stoji na hodniku s košarico ribeza v rokah. Viti se ob pogledu na sadeže želodec stisne ob grlo in za vsak primer tesno zapre usta.

»Sama sem ga nabrala, pri babici na vrtu.«

Mala žari od pričakovanja, v živordeči mikici s kapuco. Vita vzame košarico in umika pogled. Mikica jo bode v oči, kot madež ribezovega soka v kotičku ust, kot kožno znamenje pod vratom. Kot kri na kavbojkah.

»Tole sem našla v tvoji omari,« reče Mala, si povezne rdečo kapuco čez glavo in skrbno povleče dolge lase izpod nje, da se ji usujejo skoraj do popka. »Saj nisi huda, ne? Poglej, čisto prav mi je.«

Šele enajst let ima, ampak ko se takole postavi v tiktok pozo, je videti skoraj odrasla.

»Kar obdrži jo, meni je itak prevelika.«

Vita previdno zapre vrata in ne opazi, da se mali rahlo povesijo ramena, ko počasi sname kapuco.

»Kje pa sta, vidve?« zavpije mama iz sobe. »Poglej, kaj sem ti prinesla, da malo popestri to tvojo sterilno monotonost.« V rokah drži vinsko rdečo okrasno blazino in odejo v enakem odtenku. Brez obotavljanja ju namesti na zložljivo posteljo. »Da ne bo vse belo kot v laboratoriju.«

Mamina obleka je danes še posebno tesna. Gumbi na hrbtu se napnejo, ko popravi blazino, in Vita je hvaležna za ves prostor, ki ga ima pod svojimi oblačili. Mrliški šotor, jim pravi mama.

»Nov začetek, Vita! Se veseliš?« Mama se nagne skozi odprto okno in nastavi obraz soncu. »Ni dolgo, kar sem jaz šla takole prvič od doma, študirat. Ampak jaz nisem imela celega kraljestva za sebe – bila sem v študentu s tremi cimrami.«

»In me pustila pri babici,« brezbarvno doda Vita.

Mama se nasmehne.

»Samo prva štiri leta, do diplome.«

Mama sedi na okenski polici in se smehlja tako domače, kot da je Vita pri njej na obisku in ne obratno. Skozi goste, bronasto rjave lase ji sveti sonce.

Mala sede za mizo in si v usta strese pest ribeza, mama pa se navihano nasmehne.

»Pod tem ribezovim grmom si bila spočeta, Vita.«

»Fuj!« Mala izpljune na pol prežvečene ribezove jagode v pest in s krvavordečega jezika pobira ostanke.

Mama se na glas zasmeji in vrže glavo vznak. Tako ostane, z zaprtimi očmi in oddaljenim nasmeškom, veter pa ji niha lase kot liste v gozdu.

Viti od nemira zakruli v želodcu. Svetloba odseva s sterilnih površin in se ji zažira v oči. Nekje za njimi sliši grmenje naraščajočega glavobola.

V mikrovalovki pogreje ocvrtega piščanca in kuhan krompir ter ju postavi na mizo. Sede nasproti male, s hrbtom k oknu. Mama na čelu mize, onidve vsaka na svoji strani. Kadar je sama, nikoli ne sedi na tem mestu. Nima rada odprtih prostorov za sabo.

»Mimo tistega grma sem po bližnjici hodila v srednjo šolo, skozi gozd,« drdra mama. »Z walkmanom na ušesih. Kakšna svoboda! Lahko sem plesala po poti in si na glas pela, ker na njej ni bilo nikogar.« Nagajivo se namuzne. »No, skoraj nikogar.«

Gnetejo se pri majhni mizi, soba pa se ob vsakem maminem stavku še bolj skrči.

»Super bo, boš videla. Koliko noči smo preplesale! Vedno smo se počakale in šle skupaj domov, nikoli nismo nobene pustile same v mestu. Enkrat smo se na bregu Drave celo slekle do modrcev in gat in namakale noge v vodo.«

Mala zavije z očmi in si potegne kapuco čez glavo.

Vita strmi v svoje do živega pogrizene nohte in si želi, da bi tudi sama imela kapuco. Črno. Ker ob maminih besedah sliši pokljanje vej pod nogami. Čuti grobo lubje, ki ji je opraskalo hrbet, ko so jo kosmate roke potiskale ob deblu na tla. Nič ne pomaga, če tesno zapira oči, podobe se od znotraj zažirajo vanjo. Vonja razpadajoče listje. Ogromna dlan ji je potiskala obraz v gozdna tla, da je imela nosnici polni mehke zemlje. Sunkovito zasuče obraz stran od mize, proti oknu za seboj, da lahko zadiha. Še vedno čuti trpek okus razpadanja; ostal ji je na jeziku vse od takrat, ko si je zarinila umazano pest v usta, ker ni upala zakričati. Ko je končno odprla oči, so nad njo v soncu z grma visele babičine ribezove jagode.

»Ribez sem imela od nekdaj rada,« zasanjano reče mama, »ampak tisti na robu babičinega vrta je najslajši.« Nežno vzame nekaj jagod iz košarice in si eno po eno s slastjo polaga na jezik.

Vita si stlači velik kos krompirja v usta. Grabi jo volčja lakota. Poskuša večkrat prežvečiti vsak grižljaj, pa ji ne uspeva. Ne more se zbrati. Nevede se baše s hrano. Sovraži, kadar njeno izdajalsko telo poskuša takole pretihotapiti vase še več in več. Prevečkrat jo je že zgrabila panika zaradi velikega, neprežvečenega grižljaja, ki se je počasi rinil mimo sapnika. Kako grozna smrt – da se človek zaduši z nečim tako ogabnim, kot je hrana. In ta teden ji je dobro šlo. Samo dvakrat je morala bruhati.

»Babi je skuhala ribezovo marmelado, ravno prejšnji teden jo je šla Mala iskat.«

Vita s strahom pogleda sestro. Ta samo potiska hrano po krožniku in na njenem obrazu ni opaziti ničesar.

»Vzemi kuro, Vita, dokler je še vroča.« Mama potisne skledo k njej in z užitkom ugrizne v sočno bedro. »Babičina je, domača.«

»Saj veš, da ne jem mesa.«

Mamin pogled se stemni.

»Te to še ni minilo?«

S servieto si obriše usta in na njej ostane rdečerjava sled šminke.

»Pa ti?« se mama obrne k Mali. »Kaj pa je s tabo?«

Mala skomigne z rameni. »Nisem lačna.«

»Kako nisi lačna, ti si vedno lačna!« Mama mrko gleda od ene do druge. »Ne začni še ti s temi neumnostmi, prosim.«

Med njimi zraste tišina. In mamina zna puščati modrice. Skozi okno vdrejo kriki ptic. To ni kos ali sinica, pomisli Vita. Vrana kriči. Prst ji prebode ostra bolečina, ko z zobmi odtrga prevelik del obnohtne kožice. Drobna jagoda krvi je dobrodošla motnja. Poliže jo in na jeziku ji ostane kisel okus ribeza.

»Kako je babi?« hripavo vpraša Vita, da bi končno preusmerila pogovor. »Že zmore na vrt?«

»Kupila sem ji hojico s sedežem,« se mama takoj odzove in na vilico nabode celo perjanico solate. »S palico je bila preveč nerodna. Zdaj gre lahko povsod po vrtu,« reče s polnimi usti.

Vita samo pokima. Počasi pritisne vilice ob vsak kos kuhanega krompirja na krožniku, močno, da ji pobledi zadnji členek na kazalcu. Nato popusti prijem in z roglji previdno zarisuje štiri vijugave, vzporedne poti v to novonastalo pokrajino.

»Vedno me vpraša, zakaj je nič ne obiščeš,« reče mama.

Vilice se grobo zarinejo v pretlačen krompir, da nastane luknja vse do krožnika.

Mala nenadoma vstane in začne pospravljati mizo. »Bi kavo, mami?«

Vita jo presenečeno pogleda. Je to njena nova taktika, da ji ni treba pojesti do konca? Za hip ujame njen pogled – sramežljiv, pozoren in poln neodgovorjenih vprašanj. Preveč pozoren. Preveč dojemljiv.

»Ja, prosim, s sladilom in žličko smetane.«

»Bom jaz,« reče Vita, vzame sestri krožnike in pribor iz rok in ji obrne hrbet.

Kavo nalije v svojo najljubšo skodelico. Velika je, oblinasta, brez ročaja in ravno prav se prilega dlanem. Široko ustje ima in dolgo obdrži toploto. Rada ima kavo, ker njena črna gladina ne zrcali nobene podobe; v njej se lahko utopi s pogledom kot v tolmunu. Tokrat pa samo pritisne svoje koščene prste obnjo in jo hitro odloži na pult.

V kavo strese sladilo in nanjo naprha goro sladke smetane, ki jo posuje z rdečimi ribezovimi jagodami. Skrbno pazi, da se jih ne dotakne s prsti, samo z žlico.

»Oh, ljubica, toliko smetane! Saj vem, da ne bi smela, ampak … hvala!«

Mami žarijo oči. S sestro jo opazujeta, kako v treh ogromnih grižljajih pospravi vso smetano. Najbrž začuti, kako se njuna pogleda zažirata vanjo, zato na dušek spije vročo kavo in vstane.

»Iti morava. Na manikiro grem.«

Vita hitro skrije dlani v rokave.

Kuhinja je zdaj tiha in prazna. Sedi na tleh, tesno objema kolena in trka s stopalom ob tla. Še malo prej jo je telo nežno prepričevalo, naj kaj poje, zdaj pa se že upira, grozi in zahteva svoje. Samo zdržati mora. Čeljust stiska tako močno, da verjetno ne bi zmogla ničesar spraviti vase, tudi če bi si dovolila.

Ali pač? Samo pogledala bo, kaj je ostalo v hladilniku …

Mrzel zrak ji zbistri glavo. Ve, da bi morala zapreti vrata. Čuti, kako se toplota rine v notranjost, s seboj pa nosi uničenje in razkroj. Samo grižljaj bo vzela … majhen grižljaj …

Je univerzitetna diplomirana pravnica, potopiska in prevajalka. V slovenskih časopisih je objavljala potopisne članke, v spletnih literarnih revijah pa kratke zgodbe. Kot prevajalka se je podpisala pod pet knjig stvarne literature.
Deli