I
Novinka se na pisarniškem stolu vrti okoli svoje osi. Dekle-turbina. Sicer se ne dogaja kaj dosti. Brskam po spletu, vpišem svoje ime v iskalnik. Sem članica nekega plavalnega društva v Herisauu in vrtim glasbo v neki diskoteki v Novosibirsku, videli naj bi me v nekem baru, kjer me ni bilo, v nekem video izrezku pa proti meni teče šestletna deklica, brezkrvno bleda.
Novinka in jaz sva tu za lišaje, drugi iz naše skupine za mahove, praproti, alge in glive, same brezcvetnice – rastline, ki se poročajo na skrivnem; tako jih je označil Carl von Linné v svoji sistematiki rastlin. Delo, ki ga opravljamo na našem inštitutu, je videti bolj tajinstveno, kot je. Mikroskopiram, prebijam se skozi razvlečeno dopoldne, še eno tistih, ko inventarizacija ne napreduje nikamor. Delamo zagnano, vendar se nam končni smisel našega početja pri tem zlahka izmika izpred oči.
Z britvico zarežem v eno izmed vejic kladonije, jo položim na stekelce, zumiram. Vse začne rasti, brsteti, poganjati. Pod mikroskopom se vsaka vejica razraste v drevo, se razpre v gozd. Istočasno se moj pogled vse bolj oži. Pike, črte, mreže, dozdevni premiki. Gledati moram z obema očesoma, na nobeno ne smem zamižati. Preparat si moram ogledovati, kakor da bi se mi pogled izgubljal v prostrani dalji, s popolnoma sproščenimi očesnimi mišicami. Naučiš se ne meniti za bežeče maroge, neenakomerne črne niti, ki z vsakim premikom očesa zaplešejo prek vidnega polja, za migotanje, ki me je sprva spravljalo malone ob pamet. To so sence lis v steklovini, ki jih svetla mikroskopska luč meče nazaj na mrežnico. Misliš, da opazuješ košček nepoznane narave, a je v resnici to del tebe samega.
Od zadnjega konca tedna, od razstave, se težko osredotočam na delo.
Odidem skozi vrtljiva vrata inštituta, si prižgem cigareto in globoko vdihnem dim. Prečkam cesto, stopim na drugo stran do telefonskega aparata brez kabine, enega izmed zadnjih primerkov svoje izginjajoče vrste. Slušalko prekriva tanka plast prahu. Za popoldne se naročim v ordinaciji za ustno higieno. Vse mi pride prav, da se izmaknem delu. »Na zobe moraš paziti, če nočeš imeti drame, kakršno imam jaz,« vztraja mama. Nobene drame v ustih nočem. Sploh pa ne kakšne tragedije. Stara mama je nekdaj, kadar jo je bolel zob, šla v cerkev, prižgala je svečo in molila k sveti Apoloniji. Molila je, naj zli zobni črv končno odide. On pa se ni dal, ni se pustil pregnati z molitvijo. Samo malo bo glodal v njenem zobu. To je vendar njegova pravica. Da bi prišlo tako daleč, tega ne bom dopustila. Za zobe je treba skrbeti, zanesljiv dokaz naše identitete so. Po zobeh jo je mogoče ugotoviti.
Ustna higieničarka ima na sebi belo delovno haljo. Tudi tokrat vpraša, ali jemljem kakšna zdravila in ali sem na kaj alergična. Odpreti moram usta.
Ko sem bila v ambulanti pred pol leta, so mi odkrili odmrlo korenino. S palčko, s katero preverjajo občutljivost na mraz, so mi preverili živec, a se ni odzval. Pri lišaju rodu Cladonia stygia spodnji deli odmrejo in zgnijejo, njegovi vrhovi pa se razvejajo in rastejo naprej. Grmičasti lišaj se nenehno obnavlja. Moja zobna korenina pa je nasprotno nepopravljivo izgubljena.
Ustna higieničarka danes ugotavlja močna obarvanja in hoče vedeti, koliko kadim. Potem zapazi črto ugriza na notranji strani lica. »Hude sanje?« vpraša. V kartoteko se zapiše vse, kar se razkrije v ustni votlini, katera ravnanja puščajo sledi, katera so se zagrebla v kočnike in se oborila na jeziku. Panoramska rentgenska slika presvetli zobovje in zabeleži celotno trenutno situacijo. Nič ne ostane neopaženo. Ničemur ni mogoče ubežati. Vse se te oprime. Ustna higieničarka mi prime čeljust, mi obrača glavo v eno in drugo stran. Govori o mezialnem in distalnem, čeprav v tem prostoru samo ona razume kaj o tem. Ves čas me za vrat stiska strah, da bo ženska odkrila, da v meni ždi nekaj, o čemer sama nič ne vem. Na koncu me znova doleti poduk, kako naj uporabljam zobno nitko. Oviti jo je treba okoli zgornjega členka desnega kazalca, nato okoli levega, in ko povoščeno nit napnemo med obema prstoma in pri tem nežno zabrni, je za trenutek, kakor da bi stopali po vrvi. Spodaj iz razmikov med zobmi preti nevarnost, ki jo je treba zatreti. Če tega ne bom počela, bom škodila samo sama sebi in čez pol leta me bo poziv na pregled uspešnosti zasačil še toliko bolj nepripravljeno. Kdor vsakega pol leta ne obišče povsod razbohotenih, nekontrolirano množečih se ordinacij za ustno higieno, je zapisan pogubi. Obisk ordinacije za ustno higieno je prelomnica. Za tem nič več ni tako kot poprej. Ko podrsaš z jezikom po zobeh, so ti popolnoma tuji. Zaradi njihove gladkosti oddrsiš stran od samega sebe.
Po pregledu zob se vrnem na inštitut. Smuknem v svoje osamljene sandale. Zjutraj so tu skupaj z vsemi drugimi, dokler vsak par ne odide s sodelavcem, ki mu pripada. Podplati lahno škripajo na svetlo sivih linolejskih tleh. Pobeg v sandalih Birkenstock je le stežka zamisljiv.
Da bi odvrnila svoje misli, brskam po spletu. Prvi zadetki, ki jih iskalnik poveže z imenom Anna Baselgia, se nanašajo na objavljene članke v strokovnih revijah o raziskovanju lišajev, lihenologiji. Grem na iskanje slik, med fotografijami, ki prikazujejo mene, so tudi takšne, na katerih je Leta. Ne le geni, tudi algoritmi naju povezujejo. Pri tem ničesar ne bo spremenilo niti dejstvo, da bo v enem, dveh letih program prepoznavanja obrazov, ki je trenutno še v povojih, popolnoma dovršen – pri naju mu bo spodletelo. Ne bo naju zmogel razločiti: enojajčni sva.
Če v iskalnik vtipkam L, računalnik samodejno dopolni Leta, četudi je to, kar pravzaprav iščem, lišaj. Prepričana sem, da sem doslej pogosteje vpisala angleško besedo za lišaj, lichen, kot pa Letino ime. Prilagojena funkcija iskanja pa je vendarle samovoljna in me vedno znova vrže nazaj na naju. Leta, značilno ime v Graubündenu, v švedščini pomeni »iskati«, leta efter, search for. Kdo drug kot neki Šved bi me med neko terensko ekskurzijo, kakršne sem se udeležila tudi lansko poletje, naslanjajoč se na z lišaji poraslo deblo drevesa, v ozadju neki fjord, z mojimi prsmi v rokah, vprašal po imenu moje sestre dvojčice? In potem je hotel čisto natančno vedeti, po čem se razlikujeva, kajti to bi konec koncev moral seveda biti pač zelo majhen razloček, če sva enojajčni. Zdelo se mi je, kakor da bi pri poljubu poleg mojega lastnega jezika iskal še jezik moje sestre, in je zato prodiral vedno globje v mojo ustno votlino. In najbrž sanjal o tem, kako v rokah drži štiri enake dojke.
Novinka mi nekaj zakliče. Zdramim se iz svojega nenačrtnega iskanja, pri katerem se vrtim v krogu. To se zgodi zlahka, saj vrtenje pač ni nič drugega kot najbolj naravna izmed vseh smeri gibanja. Vedno se vse začne vrteti.
Novinka pograbi vsako priložnost, da se nauči česa novega, želi si, da bi čim prej ne bila več novinka. Ampak moramo je biti veseli – podmladka ni veliko. Ona pa vse počne z enostavnostjo, kot da bi bila lahkotnost v delo zapisana zakonitost. Bežim pred njo.
Luč, ki prodira skozi tubus, se polasti mojega očesa v celoti in izključi vse drugo. Pustim, da me posrka vase, sedaj prosto zadiham, moja pljuča se odprejo. Mikroskopiranje je opoj – ki v sebi seveda skriva tudi nevarnost, da iz lišaja naredimo spektakel in s tem prizadenemo njegovo bistvo, ki ga odlikuje nevpadljivost. Da mu vzamemo njegovo pomirjujočo navadnost. Vrhovi finih vejic lišaja Cladonia rangiferina so kot pri bogato razvejanem rogovju vsi obrnjeni v eno stran. Severni jeleni se vso zimo prehranjujejo z njimi, o tem je pripovedovala stara mama. Kot otrok sem upala, da bom na zasneženih travnikih okoli Beverja srečala te živali. Vendar pa črede s skrajnega severa Finske nikoli niso prišle do naših lišajev v Engadinu, saj jim lakote tam zgoraj ni bilo treba trpeti. Danes vem, da jelenov lišaj na Finskem prekriva tla kot preproga, se kot morje svetle pene zliva prek tundre, pljuska v smrekove gozdove, rahlo sivkasto, skoraj belo obarvan, brez leska, s kosmato površino.
Če bi mi Leta sledila s svojim fotoaparatom, bi bila vsa njena pozornost usmerjena na moj obraz – ali na to, kar bi bilo od njega vidnega za mikroskopom. Pozorno bi me motrila in izbirala pravi izrez. Obsedeno iskanje, hlepenje, priti še bližje, zalesti se vame in se istočasno izvzeti iz tega okvirja ali vsaj verjeti, da je temu tako, kajti s predmetom svojega opazovanja si vedno prepleten. Neogibno. Najtesneje. Obe, Leta in jaz, vsaj iščeva isto, preprosto in mučno težko obenem: odnos do sveta. In bog ve, da svet tega človeku ne olajšuje.
Vendar pa mi je mikroskopiranje v pomoč, spomin na razstavo postaja vse bolj meglen.
prevod: Marjana Golob
