- Poglavje: In natura ars vivit
Dve življenji sta se nepričakovano zlili v eno. Za mizo v temni kuhinji sta ždela premlado in prestaro bitje, da bi bili, kjer sta. Alma je sedela na leseni klopci, ki jo je žulila v koščeno zadnjico. Presedala se je, da bi našla bolj udoben kot, a ji ni uspelo. V tišini se je zamislila in v um se ji je prikradla slika. Gre za manj slavno delo slikarja van Gogha. Naslov Jedci krompirja je nemudoma zasedel celoten prostor njene kognitivne omare. Pomislila je, da sta s staro teto kot izrezani iz tistega prizora s starinsko podobo običajne vaške družine.
Za Almo je okno odpiralo pogled na povsem kontrastno sliko. Visoko gorovje je kot narisano stalo pred jasnim nebom, ki ga je krasilo ravno zadosti oblakov, da so dodali roza barvo zahajajočega sonca. Snežna belina vrhov ni bila podobna mleku v njeni skodelici, ki je zaradi karameliziranega sladkorja dobilo rjavkasto barvo. Dekle je nemo strmelo v napitek in si grelo dlani na topli skodelici, iz katere se je vila vitica osladnega mlečnega vonja.
Drobna starejša gospa je mrko pogledala proti Almi. Zaskrbljeno je zavzdihnila in s prekrižanimi rokami ni najbolj prijazno izražala dobrodošlice dekletu. Almo je starka spominjala na dvesto let staro vampirko, ki svojim učencem pije kri, da si podaljšuje življenje. A ustnic ni imela vijoličnih zaradi vampirskih običajev. Na srečo pa je ta učiteljica latinščine že upokojena. Spregovorila je in Alma se je zdrznila.
»Boš popila?« je strogo vprašala, kot da bi se jima kam mudilo. Pri tem je skomignila s koščenimi rameni. Alma je opazila, kako Juditina špičasta konica nosu drobno poskakuje gor in dol, ko govori. Če bi imela še kanček moči v sebi, bi se deklici ustnica privihala narahlo navzgor. Vendar je bila preveč utrujena. Njene obrazne mišice skorajda ne pomnijo več, kako se nasmehniti. Neverjetno, kaj naredi dva meseca globoke žalosti, je pomislila. S konicami prstov se je dotaknila svojega okamnelega obraza, kot da bi želela preveriti, če ga sploh še ima.
Nato je naglo s skodelico sladkega mleka stekla po lesenih stopnicah do svoje nove sobe, saj se je v bližini Judite počutila preveč pod pritiskom. Kaj naj tukaj, se je vprašala, ko je sedla na rob postelje. Ob misli jo je zaskelelo v trebuhu, kakor udarec. Ni se še navadila. Zvila se je v klobčič in tako skrčena legla na žimnico.
Koščeni prsti mamine tete Judite so potrkali na vrata in za tem je Alma slišala: »Prižgi gretje. Nocoj bo hladno.«
Almo je streslo in njene solze so pričele močiti posteljnino. Oklenila se je tople skodelice kot sladkega spomina. Zaspala je oblečena v volnen pulover in žametne hlače.
Na drugi strani stene je starka budna strmela v bele vrhove. Tiho si je rekla: »In natura ars vivit.« Kajti res je vse življenje verjela, da je največja umetnica ravno narava. Potem se je zamislila in ob občudovanju njene lepote začutila stud. Pogledala je v svoje privzdignjene roke. Spominjale so jo na trohneče veje. Zaželela si je, da bi bile pod zemljo. Da bi se tako pridružila svojim ljubljenim. Postala je pred posteljo in spalna srajca, ki jo je navlekla nase, je na njej visela kot na obešalniku. Nato je sključena legla na posteljo. Bila je presuha, da bi kot Alma spustila še kakšno solzo. Namesto tega bo na obrazu dobila gubo, v kateri se bo nekoč nabiral prah. Njene udrte oči so se zaprle v čakanju na nov dan.
***
Alma je zaprla svoj dnevnik in se nekoliko bolj vedra kot včeraj odpravila dol po stopnicah. Skorajda pritekla je v kuhinjo in sedla na isto mesto, kjer je sedela dan poprej. Vanjo se je tokrat prikradla misel na mamino najboljšo prijateljico, Meliso. Pri njih je vedno sedla na isto mesto in živahno rekla kaj takega, kot: »Karma.« Takrat bi pomežiknila Almi. To je pogrešala.
Alma se je razgledala po prostoru z drobnimi detajli, ki so živeli po svoje, ločeno od te naslikane podobe. Od sveže pečenega kruha je prihajala toplota in iz vrča skuhane kavovine cikorije se je igrivo zvijal dim. Alma je za hip obstala in prisluhnila lastnemu dihanju. Odrezala je kos kruha, debelo rezino masla in na to napacala še domačo hruškovo marmelado. Pojedla je, kot da bi se ji mudilo. Nato je čakala. Judite ni bilo. Sprva jo je to vznemirilo, potem pa se je predala svojim mislim. Kakšen plan ima zame stara teta, je razmišljala.
Začela je ocenjevati prostor okoli sebe. Kamnita tla so se ji zdela strašno hladna in težke zavese so jo spominjale na obleke zlobnih grofic. Prah na policah pa je tvoril debelo preprogo. Popolno nasprotje svetlega staromeščanskega stanovanja, v katerem je bivala s starši in ga zdaj najema druga družina. Grenkoba se ji je razlila po telesu in od tega je bila že povsem utrujena in skrušena. Spomnila se je, kako sta jo včasih, kadar je spala zdoma, prevevala nelagodno domotožje in skrb za starše.
Običajno se je Alma rada zatekala k nostalgičnim pečatom preteklosti in oboževala je staro pohištvo ter retro oblačila. Vendar je tu bilo drugače. Vonj jo je motil. Vonj ne le po starem, ampak po starem in brezživljenjskem. Hladen, mrtev zrak ji je lezel v nosnici in jo stiskal za vrat. Ko si je to živo predstavljala in se ji je na obraz že risala groza, je skozi vrata privihrala Judita. Zavita je bila v črn plašč do tal. Njen ozek obraz se je s ptičjim pogledom zapičil vanjo in Alma se je nevede vzravnala ter rahlo spustila pogled. Prav tako kot je včasih naredila pred svojo učiteljico baleta, ki je Alma ni preveč marala.
Strogo speti lasje na tetini glavi so izgubili obliko in se skladno s hojo premikali sem in tja. Ženica je stopila čisto do Alme in svoje sive oči odložila na deklico. Alma je zdolgočaseno strmela v ozke črne čevlje na nogah svoje nove skrbnice.
»Izvoli,« je rekla in precej glasno odložila kup zvezkov. Na vrh kupa je položila tablico.
»Ima vse aplikacije, ki jih najstnica potrebuje. Tako so mi rekli.« Alma je v njenem glasu ujela kanček ponosa ali nekaj podobnega.
»Še nekaj je …« Judita je odkorakala proč brez besed. Pred vhodnimi vrati se je ustavila in poklicala: »Pridi, no!« Stopili sta na hladen veter, v katerem sta obe spominjali na strašilo. Almini lasje so stali pokonci in prevelik pulover se ji je ovijal okoli njenih kosti. O Juditinem izgledu bi bilo nesmiselno izgubljati besede. Alma ni razumela, kaj ji stara teta želi sporočiti. Nato je pri nogah zagledala škatlo, ki se je tresla v vetru. Odprla jo je. Presenečeno je uprla pogled v teto.
»Ne bom ti mogla dati vsega. Morda ti bo z njo kaj lažje.« Odpravila se je nazaj v hišo in pustila Almo, da spozna novo prijateljico.
Alma je z obema rokama iz škatle vzela malo prestrašeno cvileče bitje. Z okroglimi očmi je pogledalo Almo in se polulalo. Urin je stekel v Almin rokav in deklici se je čisto nadrobno nasmehnilo.
***
Vse popoldne je pihalo in veter je prinesel vonj po zimi. Iz dimnikov se je že kadilo in podalpska vasica je bila videti kot črno-bela razglednica. Alma se je zamotila z izmišljevanjem imena za psičko. Dišala je po sveže pečenih kostanjih – Castanea? Ne, predolgo. Nera? Ni bilo dovolj mehko. Poskusila je še z Luci, kot luč, ki ji bo svetila v temi. Psička je nagnila glavo. In v tistem trenutku je oblake nenadoma prebil tanek sončni žarek, ki je prodrl v Almino sobo in osvetlil košček svetlikajočega se rjavega kožuščka na psički. Stresla je svoja štrleča ušesa in vprašujoče pogledala v Almo. Vstala je in se zavrtela okoli svoje osi ter zavita v klobčič spet legla na tla.
Alma je na vrteči se predvajalnik položila osmo ploščo skupine The Beatles. Približala se je plošči in iglo položila natanko tja, kjer se začne tretja pesem. Luci je vzela v naročje, sedla v naslanjač in si psičko stisnila pod vrat. Mehek žameten kožuh in moker mrzel smrček sta Almo opominjala na to, kako zelo ji manjka dotik. Pogladila je psičkine viseče ušeske in za kratek trenutek občutila mir.
