Ime mi je Sarajevo (petnajstič)

Vse popoldne sem čakala U2 in na koncertu sem bila do samega konca. Spomnim se, da sem skakala tako kot vsi, ampak ker sem na poti do stranišča srečala Emirja, se ne spomnim niti ene pesmi, niti enega dogodka, o katerih se je naša družba kasneje pogovarjala.

Nekje med sanjami in resničnostjo

Lisjaček nekega dne sam zapusti varno območje domačega brloga, kar se vsaj na začetku izkaže kot vznemirljiva priložnost za samostojno raziskovanje bližnjih peščenih sipin, plaže, gozda in za interakcijo z drugimi živalmi.

Ime mi je Sarajevo (štirinajstič)

Nisem vedela, v čigavem stanovanju sva, še sanjalo se mi ni, ali je bila posteljnina, na kateri ležim popolnoma gola, kdaj oprana, pojma nisem imela, kaj naj rečem Alenu ... Ničesar nisem vedela. Vedela sem le, da mora občutek, ki ga imam zdaj, izzveneti. Ker se tako ne živi.

Deklica z belo ruto na glavi

Deklica z belo ruto na glavi, / vlaki drvijo čez nočno postajo / ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi, / reka je pot in poti jo poznajo …

Ime mi je Sarajevo (trinajstič)

Mama mi ni – tako kot mame v filmih in romanih – stala ob strani. Slišali sva se samo na kratko, kadar sem poklicala, in tudi takrat se je zdela nezainteresirana. Včasih je povedala kaj takega, kar je izdalo, da komunicira z njim. Nisem imela ne volje ne energije povedati svoje plati zgodbe, in bila sem, priznam, užaljena.

Mehkoba trka

V polsnu bel keramični umivalnik. / Nanj pada predirna svetloba. // Nismo, kar smo. Smo, / kakršne nas vidijo drugi.

Ime mi je Sarajevo (dvanajstič)

Prisegla sva si, da bova, če preživiva in doživiva še eno vojno, spomnila drug drugega, kjerkoli bova, na dogovor, da je treba iz vojne oditi. Ker heroji ne obstajajo. Heroji so mrtvi in jim je vseeno, če so heroji. Vojna je žalost.

Vaje v dihanju

variante so samosvoje / kot dihanje / ki rešuje

Ime mi je Sarajevo (enajstič)

Potem je spet nekje blizu padla granata. Težko je opisati strah, ko si na odprtem, ko ni nobenega bloka, v katerega bi se lahko skril – za avte pa, kot smo ugotovili že kmalu po začetku vojne, se lahko skrivaš samo v filmih. Odločila sem se, da ne bom odložila vode. Nimamo je. Nimamo posod.

Mejniki

Vožnja čez jugoslovansko mejo je bila za Magdo prava mora. Vedela je, da gre v resnici za neupravičen strah: še nikoli se ni zapletla v težave, pa saj tako ali tako ni ničesar švercala. Cariniki so bili v tistih časih bolj natančni kot par let kasneje, ko se je Slovenija osamosvojila.

Ime mi je Sarajevo (desetič)

Včasih se spomnim na to, kako smo v stanovanju hranile vrečko starega, namenoma posušenega kruha. Mama ga je dajala okrog peči, tako da je postal hrustljav, čeprav ni spremenil barve, in ga hranila za dneve, ko je bil edina izbira. Nina je trdila, da je dober, ko ga namočiš v mlačni vodi in ješ z žlico. Meni se je v vsaki obliki zatikal in mi vzbujal neznansko žalost.

tebe gledam

ali lahko mi drugi tudi pridemo na nastop mladinskih pesnikov?

Ime mi je Sarajevo (devetič)

Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno.

Zamolčane zgodbe: podkast z Miriam Drev

Miriam Drev v podkastu razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Iz hlepenja po njih pa se je razraščala tudi želja po lastnem ustvarjanju.

Ime mi je Sarajevo (osmič)

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Peščene ure

Bela leti kot peščene ure, / kot silna razpeta ponjava / netopirja, nemo napete / posivele kože, ki / se prevrača po / hribu

Ime mi je Sarajevo (sedmič)

Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.

Hiša brez ogledal (odlomek)

Odlomek iz romana Hiša brez ogledal Simone Klemenčič. Založba Litera, 2021