Vir smeha ni veselje, temveč žalost.
(Mark Twain)
In tisti, ki so jih videli plesati, so se zdeli nori tistim, ki niso slišali glasbe.
(Friedrich Nietzsche)
Lik norčka je eden od likov, ki se v različnih variacijah na isto temo pojavlja tako v mitologijah starih ljudstev po vsem svetu kot v klasični in sodobni literaturi, filmu in slikarstvu.
Katere so značajske lastnosti norčka?
Duhovit je, poln nenavadnih šal o sebi in drugih, a tudi zvijačen prevarant. Vedno hodi po robu in se ne zaveda, da če stori korak predaleč, lahko zgrmi v prepad. Spreminja videz, krši pravila, ne upošteva mej. Z obešenjaškim humorjem užali, prizadene, hkrati mu je dovoljeno, da vpričo kralja izreče in naredi stvari, ki si jih ne upa nihče. Na svoj humoren način je pogumen in v tem naiven, a pogosto gre predaleč. Rad bi bil čarovnik, a je ranljiv. Spomnimo se filmov s Charliejem Chaplinom v glavni vlogi, Gospoda Beana ali Twainovega lika Toma Sawyerja v literaturi.
Po nekaterih razlagah je norček zrcalni lik ubitega kralja. Poosebljena parodija je, nasprotje dostojanstva. S šalami, dejanji in vedenjem predstavlja drugi pol kraljevskih lastnosti. Resnobno dekadentnost vladarskega veličastja zamenjata nespoštljivost in smeh, kraljevsko avtoriteto neupoštevanje pravil. Kralj zmaguje, norček izgublja, zadane udarce zamenjajo prejeti, vladarske obrede zamenja posmeh. Norček se norčuje iz vsega, tako iz lastnega strahu, želja in smrti kot iz absurdnosti sveta. Njegov humor je razigran in nalezljiv, a tudi oster, razdiralen in zavajajoč. S humorjem nastavlja zrcalo nesmislom, a to počne zakrito in pazi, da ne razkrije svojih globljih čustev in motivov; hektičnost in smeh sta varovalni barvi. Pod posmehom, govorjenjem tja v en dan in neupoštevanjem pravil, ki rušijo obstoječe, se skriva mešanica jeze, strahu in … žalosti.
Norčka vedno najdemo na meji, robu, izmuzljivega nekje vmes. Tudi njemu je nerazumljivo, kaj ga žene naprej; kot bi se bal, da bo razpadel, če se ustavi. Njegova leva roka se bori proti desni. Na tankem robu med resničnim in namišljenim živi, žrtev in preganjalec hkrati, na svojem občinstvu izvaja trike, ki se jim ni moč upreti drugače kot s triki. Kdor se predolgo prepušča njegovi igri mask in senc, mu bo norček v svoji predstavi zagotovo spodnesel tla pod nogami. In se lotil naslednjega.
Norček ne priznava mej, premika in briše jih, razgalja togost. Po drugi strani norček ni nekdo, ki ve: tudi sam je izgubljen v naključnosti, pohlepu in samovšečnosti, v kozmosu vsega. Prisega na animalično, otroško. Za norčka je vse eno in isto, sicer črno belo, a isto v enakem, eno v vsem. Domiseln in inteligenten je, otroško nagajiv, a tudi krut, mojster prevar znotraj profanosti, ki čaka na veliko igro, ko bo končno lahko odrasel, zablestel, a se mu ta vedno znova izmuzne. Njegove zvijače so začinjene s kančkom zlobe, uporablja jih zato, da bi se izvil iz težav, v katere v tem čakanju izida zaide sam. Z zaigrano plitkostjo in neulovljivo, a inteligentno mnogoterostjo se nas dotakne zato, ker nam nastavlja zrcalo in podobe družbe v njem. Kdo bi resno jemal norčka? Vse skupaj je le nedolžen hec. Ali pa ne?
Kot v besedilu Pradavni miti in sodobni človek (v knjigi Človek in njegovi simboli) pravi Thomas L. Henderson, se arhetip norčka razvojno ujema z zgodnjim otroštvom. Obvladuje ga nebrzdanost, nagoni in otroškost, ki je včasih tudi strašljiva, saj privre naravnost iz globin. Njegovo impulzivno vedenje obvladuje zadovoljevanje telesnih in čustvenih potreb. To je norčkov cilj, ki se mu ne zna odreči, pri tem pa lahko postane brezčuten, ciničen in krut. Nekje globoko verjame, da v imenu pravičnosti, a tega ne pokaže, ne pove. Pravični so kralji in sodniki, norček je njihovo nasprotje, krivica je njegovo drugo ime.
Prepriča nas, da je življenje igra, mi pa komedijanti na naključnem odru, na kar se ni mogoče odzvati drugače kot s smehom. Smeh kot odnos, način komunikacije. Smeh kot način življenja. Smeh kot zrcalo tragike. V tragikomediji, katere scenarij je bil z družbenimi normami napisan že pred našim rojstvom, se lahko odločimo, da se ga ne bomo držali, nam govori. Da bomo igrali po svoje, improvizirali. Sproti. Vsak dan, v vsaki situaciji znova. V igranju nas samih naj nas ne bo strah napak. Smejmo se jim, enako kot se smejemo minljivosti. Zanimivo je in smešno, samo enkrat se živi.
Norček je eden arhetipov, ki odpirajo možnost drugačnega pogleda in spremembe. Dvom je prvi korak spremembe in norček je njen glasnik. Izziv ni v dvomu, temveč v strahu pred spremembo in temu strahu se norček smeje, strah ga je le samega sebe. »Korenine, vitalnost in obstoj določene kulture zahtevajo prostor za like, katerih naloga je, da razkrijejo in pod vprašaj postavljajo stvari, na katerih kultura temelji,«pravi Lewis Hyde v knjigi Trickster Makes This World: Mischief, Myth and Art (Norček ustvarja ta svet: nagajivost, mit in umetnost). Norček sname očala konformizma, popelje v pokrajine neznanega in pusti, da se v njih najprej izgubimo in potem (morda) najdemo. Ne vodi nas do oprijemljivega cilja, koncept cilja norček ne razume. Podobno kot grški bog vina, veselja in norosti Dioniz, je tudi norček obsijan v luči vrednostno obsojajočih odrskih žarometov, saj rad in veliko nastopa, v resnici pa ni niti dober, niti slab; oboje je. Izmuzljivost je njegova najbolj izstopajoča lastnost: ni ne tu ne tam, a je hkrati tako tu kot tam oziroma nekje vmes. Nima vrednot, a nas kljub temu vedno znova preseneti z bistroumnostjo, s katero prelisiči pravila. Vedno je na begu, dokler ga ne ujamejo; potem se izmuzne spet. Centralni komite tavajočih upornikov, bi pripomnil kdo.
V mitologijah in pripovedkah z različnih koncev sveta se lik arhetip norčka pogosto preobleče v eno od živali. To je lahko zajec, kojot, lisica, opica, pajek ali škorpijon. Fluiden je, spreminja zunanjo podobo ali/in nosi maske. V grški mitologiji ga povezujejo tako z Dionizom kot Prometejem. Slednji je bogovom ukradel ogenj in ga podaril ljudem, a Zevs ga je kaznoval tako, da ga je priklenil na skalo na Kavkazu. Drugi podoben lik med starogrškimi bogovi je bog šal in potovanja Hermes. Rojen kot izgnanec bi rad prišel v ožji krog bogov z Olimpa. S tem, ko Apolonu ukrade živino, mu to uspe. Hermes se znajde v vlogi pogajalca med ljudmi in bogovi oziroma zemljo in nebom. Edini je, ki prehaja med svetom sanj in svetom budnosti. Je eden tistih, ki mladostno zvijačnost predrugačijo na način, da postanejo zaščitniki.
Podoben lik najdemo v Lokiju iz nordijske mitologije. Loki s pomočjo nagajivega trika povzroči smrt najbolj priljubljenega boga Baldurja. Ujamejo ga in kaznujejo, a bogovi vedo, da je njegovo kaznovanje in odstranitev napoved lastnega padca in konca sveta, ki mu vladajo. Norčkov se ne kaznuje. Če jih odstraniš, se tvojemu kraljestvu ne piše nič dobrega.
Norček težko razume abstraktno, konkretno še manj; naporno je razmišljati vnaprej, vsi ti zemljevidi in scenariji v glavi, ki se ne uresničijo, preveč jih je. Norček razmaje in pokomentira ustaljeno, od tam naprej …. ne ve. Nenazadnje se kadar koli lahko skrije za to, da bi moral vedeti kralj.
Norčava spontanost je simpatična, a jo je hitro tudi preveč. Tudi z nagajivostjo je tako, ljudje smo bitja, ki iščejo ravnotežje novega in predvidljivosti. Sporočil, ki nam jih pošilja norček, se sam ne zaveda, ker živi in diha notranje impulze in se ne ozira na posledice svojih dejanj. Najprej deluje, potem razmišlja – če sploh. Vzdržati s tem je doživetje in izkušnja, ki zmede ustaljeni red in odpre prostor za spremembo, ne daje pa smeri.
Lik norčka je lik ekstrema, v katerem je nečesa preveč, premalo ali oboje. Vodi v iskanje nove poti in ravnotežja, med tem kar je in česar ni.