È delizioso, vero?
»Zastonj se golobi ne obirajo.«
(slovenski pregovor)
Z makadama sem prišel na zabetoniranih zadnjih nekaj metrov poti, tako strme, da je ne bi prevozil, če podlaga ne bi bila čvrsta, in se v travo poleg kolesa bolj sesedel, kot sedel. Ko sem prišel malo k sapi, sem dvignil glavo in se razgledal po okolici. Le malo niže je stal avto, velik star terenec, mimo katerega sem nekaj trenutkov prej peljal, a ga nisem opazil – z vrhom v mislih sem bil podoben biku, ki pred sabo vidi le rdečo cunjo.
Okoli avta, ki je imel odprta vrata prtljažnika, je hodil šofer, moški srednjih let, in si dal z nečim opraviti. Potem je stopil nekoliko na stran, se sklonil v prtljažnik in nekaj dvignil. Nisem mogel videti kaj, a naslednji hip se je iz njega vsula jata ptičev. Kakšnih dvajset, morda petindvajset divje frfotajočih golobov. Dvignili so se v zrak, kratko zakrožili in že čez nekaj trenutkov jih ni bilo več. Jata je odletela nekam proti zahodu. Moški, ki je še nekaj trenutkov gledal za njimi, je zaprl prtljažnik.
»Tudi če ne bi šel na pivo, bi bili doma veliko pred mano,« je rekel malo pozneje. »Upam, da ne bo kakšnega potolkel sokol ali kragulj. Prejšnji mesec mi je enega,« je še dodal in se odpravil proti gostilni.
Bil sem kar malce očaran. Ne ravno nad moškim, ampak nad njegovimi golobi. Bili so pismonoše in nikoli še nisem videl, kako jih spuščajo. Mi je pa bilo jasno, da bodo v domačem golobnjaku veliko pred svojim lastnikom, še preden mi je sam to povedal, pa čeprav nisem vedel, od kod je.
Večina ptičev mi je v veselje. Že tisti, ki se pozimi znajdejo v krmilnici, obešeni na vrtni ograji, me razveselijo. Brglezi, ki plezajo po deblu enkrat z glavo navzgor in drugič navzdol, kot da je to nekaj najbolj samoumevnega, debelokljuni dleski, ki luščijo zrnje, da frči na vse strani, sinice, ki v nenehnem nemiru prihajajo in odhajajo, taščice, ko pobirajo ostanke izpod krmilnice.
Nekatere vrste so mi še posebej ljube, med njimi so golobi in njim sorodne grlice. Par turških grlic, ki se že leta večino časa zadržuje na drevesih ob potoku za hišo, je skorajda udomačen. Nikoli nista več kot deset ali petnajst metrov narazen, pogosto se tiščita tesno skupaj in prav nežno grulita. Spomladi napravita skromno gnezdo na drevesu, na kakšnem docela nemogočem mestu, da se vselej čudim, kako iz njega ne popadajo jajca in pozneje mladiči, a vedno nekako preživijo. Pa tudi jata njunih sorodnikov golobov, povsem običajnih mestnih potepuhov, pritegne moj pogled, ko se včasih pripelje na streho bližnjega gasilskega doma ali malo stran stoječega bloka. Nič posebnega niso, a se mi vseeno zdijo zanimivi.
Kot otrok sem bil celo lastnik golobjega para. Resda zelo kratek čas, a mi je zaradi njiju srce še dolgo krvavelo. Ne vem, kako sem mamo uspel prepričati, da je preko neke svoje sodelavke prišla do njiju. Še danes mi je to mala zagonetka – drugače kot oče ni bila nikoli za kakšne temu podobne reči, kaj šele za šale. A je nekega dne prišla domov z goloboma v kartonasti škatli. Bila sta lep par. Samica je bila sivomodra, a nekako bolj gosposkih odtenkov kot običajni golobi, nekoliko večji samec bel s črnimi lisami.
Začasno smo ju nastanili v enega od prizidkov, ki so, kot se spodobi na slovenski domačiji, zrasli ob glavnem poslopju. V njem je bil jeseni velik kup krompirja, preden smo ga prebrali na jedilnega, semenskega in slabšega za krmo prašičem, sicer pa vsakovrstna šara. Nemirno sta se spreletavala po mračnem prostoru. Nič ni kazalo, da bi si želela mojega božanja, saj sta vselej, ko sem se jima poskušal približati, frfotaje pobegnila v drug kot. Le čas potrebujeta – ko ga bo preteklo dovolj, se bosta pustila tudi božati, sem upal. Nekaj tednov ju bo treba imeti zaprta, je rekla mama, potem pa se bosta udomačila, prizidek bo postal njun dom, kamor se bosta vračala sama.
Veselil sem že časa, ko ju bom lahko vzel v roke, gledal, kako bosta izlegla jajca, z mlekom, ki ga izloča golša goloba, krmila mladiče. A minilo je le nekaj dni in sanje so se razblinile. Nekdo je za hip pustil vrata odprta in odletela sta na plan. Nobene želje po vračanju nista kazala, zaman sem oprezal za njima. Nekaj dni zatem sem opazil, sta se nastanila pod nadstreškom ene od vaških šup, precej visoko od tal. Ko sta nekaj tednov kasneje tu vzgajala mladiče, sem ju lahko opazoval le od daleč.
***
Danes ni več nobenega dvoma o tem, da je bil golob prva udomačena žival – tako je v svoji knjigi Pasemski golobi zapisal Milan Grmek. A to bi trdili tudi ljubitelji psov, kozje-, ovčje- in druge vrste živinorejci – vsak pač svojo malho hvali. Ali pa je avtorja malo zaneslo in je v knjigi, ki je izšla kmalu potem, ko je Slovenija šla po svoje iz Jugoslavije, povedal to, kar se je tedaj pričelo vsesplošno uveljavljati. Da namreč otroku, ki komajda krevlja po igrišču in se spotika ob lastni senci, vpijete, da je super in da bo vsak čas Maradona, Messi ali Ronaldo. Kot da bi vse, kar je manj od tega, pomenilo, da ga nimate radi. Ker ima strasten rejec živali tako rekoč za svoje otroke, jih ima seveda za najlepše, najboljše, za prve. Zato je živalskih vrst, ki so bile prve udomačene živali, kar nekaj.
Ne glede na to, ali je prvi, prvi prvi ali najbolj prvi med prvimi, golob ni od muh. Tudi dobesedno ne, saj se hrani predvsem z vsakovrstnim žitom. Pije tako, da srka vodo v kljun in mu ni treba, kot drugim pticam, ob vsakem požirku dvigniti glave. Milan Grmek tudi pravi, da morajo rejci golobov imeti v mislih, da so ti ptiči svojski džankiji. Ali vsaj potencialni odvisniki. »Znano je, da vse vrste ptic konopljo luščijo in pojedo samo jedro, medtem ko golobi hlastajo po konoplji prav zaradi njene luske, ki vsebuje hašiš.«
Ob trditev, da je v golobji piči res hašiš, smola indijske konoplje, se ne bi preveč spotikali, saj se človek pač ne more spoznati čisto na vse. Vsekakor avtor pravi, da je treba konopljo, katerokoli že ima v mislih, uporabljati le v neznatnih količinah, predvsem za dresuro golobov. Ta pa je pri tistih pasmah, ki jih rejci pošiljajo na razstave, še posebej zanimiva.
Zakaj je dresura potrebna številnim golobom, sprašuje Milan Grmek. In neukemu bralcu pojasni: »Glavno skupino, ki potrebuje dresuro, predstavljajo vse pasme golobov golšarjev. Plašen prestrašen golob, ki je razočaran zaradi namestitve v kletko, golše ne bo napihoval. Golša pa je glavni pokazatelj pasemske vrednosti goloba.«
Ljudje smo, tako kot krave, ovce, pse in druge udomačene živali, tudi golobe križali na vse mogoče načine, zato danes rejci gojijo razen omenjenih golšarjev, ki se morajo v veselje svojega lastnika kar najbolj napihovati, tudi visokoletalce, akrobate, pismonoše, okrasne in še katere druge pasme golobov. Zato nekateri golobi prevračajo kozolce v zraku, druge, ki ne znajo leteti, pa primete kot balinarsko kroglo in jih zakotalite po travniku, pri čemer si še sami izdatno pomagajo. Ali pa, če ste rejec visokoleteče pasme, zjutraj odprete golobnjak in potem ure in ure z daljnogledom strmite v nebo, kjer visoko letajoči ptiči brez konca in kraja krožijo nad svojim domom.
Med golobi najdemo tudi take, ki tehtajo več kot dva kilograma. Kot nekakšno belgijsko modro govedo so – če ste kdaj videli več kot tono težkega bika te pasme, na las podobnega bodibilderju na najhujših anabolikih, veste, o čem govorim. A pri belgijskih kravah gre za mutante, za živali, pri katerih miostatin, protein, ki sodeluje pri zaviranju rasti mišic, opravlja svojo nalogo le deloma. K temu je kajpak pripomogel človek, saj je bolje, če ima krava celo tono mesa kot samo pol. Največji, dobra dva kilograma težki predstavniki golobjega rodu z Nove Gvineje, pa so postali taki giganti po naravni poti. Na taisti Gvineji imajo tudi majhnega, enega najmanjših članov družine, za poldrugega vrabca veliko grlico. Ki bi bila najmanjša v vsej golobji žlahti, če ne bi v Ameriki živela še manjša vrsta, ki ji še polovica tistega drugega vrabca manjka.
Rezultat človeškega vmešavanja v posle, ki so bili včasih rezervirani za naravo, pa je španska pasma goloba, ki je v tej druščini inačica belgijske kravje bodibilderke – tudi ta ima okoli dva kilograma in je, kot si lahko mislimo, vzrejen za v lonec, na žar, v pečico ali raženj.
Goloba je mogoče, tako kot vsako perutnino, pripraviti na veliko različnih načinov. Felicita Kalinšek jim v Slovenski kuharici takoj za kratkimi navodili, kako pripravimo pava (… starega duši, preden ga pečeš …), posveti kakšen ducat receptov. Med njimi tudi dušene golobje prsi s salmi. Gre za rahlo osoljene, s slanino pretaknjene golobe, prerezane na polovico. Kaj bi pomenilo tisto »s salmi«, pa sam Bog vedi. Morda ima kaj opraviti s temle navodilom: »Odliti maščobi prideni žlico presnega masla, na kolesca zrezano žemljo, golobje drobovje, nastrgano vranico in meso, ki si ga obrala s kosti.«
Marko Zorko v Knjigi mrtvih, z vsem mogočim prepredeni zbirki receptur, v kateri avtorju misli vijugajo na vse strani, začenja recept za golobe miru v črni omaki z besedami: »Zakoljite golobe miru in kri prestrezite v kis, še vroče oskubite do nagega in jim izpulite drobovino.« Konča pa takole: »… pustite golobe miru pri miru, tudi tiste navadne, ne davite jih v vodi, kot tudi priporočajo, in ne izrezujte jim oči – kaj pa vam je?«
***
Moje otroško navdušenje nad golobi ni imelo kakšne racionalne osnove – ljubezen je pač ne potrebuje. Kasneje pa so v mojih očeh dobili posebno mesto še zaradi nečesa – zaradi svojih izjemnih letalskih sposobnosti. Kot človek, ki ga je za več kot desetletje čisto prevzel tek, sem v golobih pismonošah videl vrhunske maratonce. Hitrost sokola, ki se spusti na žrtev z več kot tristo kilometri na uro, me ni puščala hladnega, a veliko bolj kot to, sem občudoval vzdržljivost goloba, ki je bil zmožen v enem samem dnevu preleteti tisoč kilometrov.
Ko sem tistega ne prevročega poletnega dne s kolesom prisopihal na Kum, sem bil priča izpustu golobov pismonoš, ki so kratko zakrožili in se nato v hitrem letu odpravili proti domu, oddaljenem najbrž vsaj nekaj deset kilometrov. Njihov lastnik bi bil doma pred njimi le, če bi bila z vrha Kuma speljana avtocesta. A se pri odhodu ne bi smel obirati in tudi prelahke noge pri vožnji ne bi smel imeti.
Že pred kakšnimi pet tisoč leti naj bi pismonoše začeli uporabljati v Egiptu, kjer naj bi prenašali tudi sporočila o poplavljajočem Nilu. Ne sicer tako, kot Hedwig, sova Harryja Potterja, ki je nosila pisma sem in tja, ampak le za enosmerno pošto. Tako jih je na primer Aleksander Veliki, ko se je podajal na dolge osvajalske pohode, s sabo tovoril v kletkah, in ko se je zgodilo kaj pomembnega, jih je z majcenim pisnim sporočilom spustil na prostost. Z nezmotljivim čutom za orientacijo so se odpravili proti domačemu golobnjaku, tistemu, v katerem so se izvalili in ga posvojili. Zato je pismonoše težko prepričati, da bi se udomačili kje drugje. Ko jih spustijo, se vselej odpravijo nazaj domov.
Kako se orientirajo, ni povsem jasno. Znano je, da jim pomaga sposobnost zaznavanja magnetnih silnic, kar jim omogočajo kristali magnetita na zgornjem delu kljuna. Tako lahko v času izbruhov na Soncu, ki vplivajo na magnetno polje na Zemlji, ne najdejo poti domov. Pri letu v domači golobnjak se močno zanašajo tudi na odličen spomin za pokrajino – ko določeno pot enkrat preletijo, so naslednjič precej hitrejši. Pri tem se ravnajo po reliefu, rekah in prometnicah, v pomaga jim je tudi sonce. Po eni od teorij naj bi si pomagali tudi s tako imenovano olfaktorno navigacijo – orientirali naj bi se po prostorski razporeditvi atmosferskih vonjav.
Rejcem uspeva prepričati golobe pismonoše, da se udomačijo v drugem golobnjaku, le na en način, pa še ta ni vedno uspešen. Pri tem se zanašajo na dvoje – na golobjo ljubezen in na njihovo pozabljivost. Golobji pari so si zvesti vse življenje, njihova ljubezen je večna. Večna ljubezen pa je, kot vemo, tista, ki traja, dokler ne mine – in pri golobu za to zadošča le nekaj dni – menda natančno tri – ločenega življenja. Nato se srce ogreje za drugo ali drugega. V tem primeru je golob pripravljen pozabiti na svoj rojstni golobnjak.
***
Golob je bil za mnoga stara ljudstva sveta žival. Že v Genezi, prvi Mojzesovi knjigi, je Noe spustil goloba z ladje trikrat. Prvič in drugič je prifrfotal nazaj po sedmih dneh. Prvič praznega kljuna, drugič z oljčno vejico, ki je nakazovala možnost, da bo mogoče na Zemlji še živeti, tretjič pa ga ni bilo več nazaj.
Oljčna vejica in golob sta v krščanstvu pomembna simbola miru. Tudi Rafko, naš župnik, je tako trdil, ko smo ga pri verouku zbrano poslušali. In ker me v tehle razpredanjih odnaša v razne smeri, mu ob tej priložnosti, že davno pokojnemu, naj počiva v božjem miru, lahko namenim kakšno besedo. Tudi zato, ker je imel toliko opravka z golobi.
K nam je prišel po letih, ko fara ni imela svojega gospoda. V našo majhno, bolj kot ne zakotno in revno faro, so ga poslali kazensko. Vedeti nam je dal, da zato, ker se je nekoč razhudil in škofu zabrusil v obraz, kar mu je pač šlo. Nasploh je bil do »cofov in knofov«, kot jim je sam pravil, odkrito piker. No, lahko bi ga še bolj kaznovali in poslali v kakšno manj prijetno okolje. O faranih Ubeljskega namreč v knjigi Postojinsko okrajno glavarstvo preberemo tole: »Po značaji je ljudstvo mirno, krotko, lepega vedenja, in ni vdano nikakoršnim posebnim razvadam; odlikuje se pa pri požarih z neustrašljivo požrtvovalnostjo.«
Rafko je bil, sploh ko pogledam nazaj, za ta poklic dokaj nenavaden. Prej visoke kot srednje postave, za svoja leta vitek, z visokim čelom, ki so ga lasje že malo zapustili, dolgim zakrivljenim nosom in očali je dajal intelektualen, kar malo aristokratski videz. Pa tudi temperamenta je bil čisto drugačnega, kot župniki, ki so nam jih pošiljali, da so imeli mašo, če je zbolel – ti so govorili z maziljenim monotonim glasom, postrani nagnjenih glav in zaprtih oči so ponavljali mantre o ljubezni do Boga in se trudili biti kar največja protireklama za vero.
Rafko je bil popolnoma drugačen – ognjevit govornik, ki ni pleteničil o Božjem kraljestvu, ampak o tem, kako imamo ljudje to in to reč med sabo, kot bi rekel Levstikov Močilar na samem začetku Martina Krpana, in da ni vseeno, kako jo imamo. In zato je na koncu maše večkrat dejal, da se ta pravzaprav »začne, ko boste stopili iz cerkve ven«, ob čemer so vaške tercijalke, ki so z visokimi soprani piskale v prvih vrstah, še posebej vneto pokimale. Toliko bolj, kolikor bolj spletkarske obrekljivke so bile.
Naš župnik je bil še marsikaj drugega – tudi večkrat nejevoljen, saj revna majhna fara ni prav pridno popravljala farovža in cerkve; gizdalin, ki se je lepo oblačil in si omislil tudi elegantne šoferske rokavice iz svetlorjavega luknjičastega usnja; mož, za katerega se je šepetalo, da ima nekje otroka ali celo dva, če že ne kar tri, kar mu je v očeh moških dvigovalo ceno (če niso bili ravno jezni nanj, ker se je jezil nanje, da ne popravljajo dovolj zavzeto cerkvenih streh).
Ni pa bil nikakršen pedofil, v to sem prepričan. Čisto mogoče, da je kakšni mladinki (k mladinskemu verouku sam nisem več hodil, birma je bila za mano in uro sem dobil, čeprav sem si veliko bolj želel motorja) z večjo zavzetostjo razložil kakšen božji nauk. Vendar mislim, da je, če je že opravljal to poslanstvo, to počel z nogo na zavori. Skratka, Rafko je bil imeniten mož, na katerega sem še danes kar malo ponosen. Pa čeprav si za to, da je bil tak fant od fare, ne morem lastiti nobenih zaslug.
Pri verouku nam je tudi on povedal, da je golob sveta žival, simbol miru in samega Svetega Duha, tretjega vogala Svete trojice. In prav v zvezi z golobi je prišlo do dihotomije, do razcepa, prav male osebne shizme našega gospoda župnika.
Golobi so, tako kot povsod na tem svetu, zavzeli tudi zvonik naše vaške cerkve. Kar pomeni, da so v njem srali, da je bilo joj. Rafko je v njih videl predvsem to, neutrudne sralce. Odločil se je, da bo temu napravil konec. Kupil si je zračno puško in jih z okna župnišča streljal, ko so posedali na oknih in linah poleg stoječega cerkvenega zvonika. Pobil jih ni kaj dosti, teh ambasadorjev Svetega Duha na Zemlji, morda sploh nobenega. So pa obstreljeni potem šepali in ranjenih peruti opletali po vasi, kjer so jih pokončale vaške mačke, psi, okužbe ali kaj drugega. A zvonik ni bil zato nič bolj čist, golobi so še vedno prihajali vanj. Včasih sem se povzpel vanj s starejšima možema, ki sta ob posebnih priložnostih pritrkovala na zvonovih. Nemirno so prhutali in se spreletavali, potem pa pobegnili skozi line.
Rafko si je veliko belil glavo z njimi, potem pa naročil vaškim možem, da so na line in okna namestili mreže. A so vselej nekako našli pot nazaj, čeprav so vedno znova krpali in mašili poprej neopazne luknje, skozi katere so se izmuznili.
Gospod župnik je izgubljal rahle živce, saj je bil, tako kot sveti Pavel, malce koleričnega značaja. A ko je stiska največja, je božja pomoč najbliže. Odrešitev je prišla iz smeri, ki je najbrž ni nihče pričakoval – postal je lovec. Kdo ve, kdo ga je navdihnil, vsekakor ni bil prvi tukajšnji župnik, ki je postal to. »Ranjki stari gospod so bili dober prijatelj z duhovnim gospodom na Ubeljskem, ki je bil hud lovec,« je namreč zapisal Hinko Dolenec, doma z bližnjega Razdrtega, v neki svoji štoriji z medvedom. »Ko se je lov pričel, prišli so gospod večkrat na Ubeljsko.«
Naj je bil navdih njegov davni predhodnik ali pa kdo drug ali kaj drugega – Rafko je zračno puško zamenjal za lovsko dvocevko. Arzenal je kmalu dopolnil s še eno ali dvema puškama in hipoma pozabil na golobe, saj so bile srne, zajci, divji prašiči in jeleni, tu in tam najbrž tudi kakšen jazbec ali kuna, veliko bolj vabljiv plen, kot sralci golobi. Ti pa so tudi odtlej imeli mir in se ponečejali, kjer je pač naneslo.
***
Če koga obhaja dvom, ali smo ljudje sposobni uničiti sleherno drugo živalsko vrsto, so golobi najboljši dokaz, da je ta odveč. Fran Erjavec v tretjem delu Živali v podobah, slovenskej mladini v poduk in kratek čas, ki je izšla leta 1870 in je posvečena pticam, piše tudi o golobu.
»Med domačo perotnino je golob človekov ljubljenec. Po vsem svetu ga čislajo in ljubijo. Muhamedancem je celo sveta ptica,« začenja poglavje o njih. Potem zapiše še marsikaj, denimo: »In kako lepo ravna golob s svojo tovarišico, kako jej streže, kako skrbno teka in pleše okoli nje, kako se napihuje, kako se jej priklanja. Prijaznega gučanja in poljubovanja ni konca ni kraja.«
Zapiše pa tudi: »Ne bi bilo prav, da tukaj ne bi omenil necega severo amerikanskega goloba, ki se včasih prikaže v tako neizmernem številu, da se človeku, ki ni sam videl te prikazni, zdi neverjetno. […] Imenuje se selec, akoravno bi mu bolje pristajalo ime klatež. Audubon, ki sosebno dobro pozna ptice v Severnej Ameriki po njihovih navadah in posebnostih, piše o njih: ‘[…] Kedar se odpravijo na pot, vzdignejo se v neizrečeno velikih množicah. Leta 1813 sem videl tak golobji vlak. Vse obnebje, kar ga je moglo oko premeriti, bilo je polno golobov, tako da je solnce potemnelo, kakor da bi mrknilo; golobjek je padal iz zraka kakor sneg. Kaj lepo jih je bilo videti in peró ne more te prikazni dostojno popisati’.«
Nekoč je v Severni Ameriki po ocenah res živela kakšna milijarda golobov selcev, kar je ena največjih populacij katerekoli vrste ptice, ki je kdaj živela na planetu. A smo jim prišli do živega, pravzaprav do mrtvega, in to v manj kot stoletju celo brez insekticidov, herbicidov in pesticidov. Bili so poceni vir mesa za črnske sužnje in za reveže, ki so sanjali ameriške sanje, ne da bi jih kdaj dosanjali.
V drugi polovici 19. stoletja so živeli selci še v milijonskih kolonijah, leta 1907 so v naravi opazili zadnjega. Stoletje potem, ko je Audubon, kot pravi Erjavec, zapisal: »Kot živa reka zigraval je vlak sedaj v levo, sedaj spet v desno, časi so se bližali zemlji, časi so se spet vzdigovali naravnost kvišku, da je bil vlak podoben velikanskemu stebru,« ni bilo več česa popisovati. Leta 1914 je v ujetništvu izdihnil še zadnji golob selec. Današnji sanjalci ameriških sanj niti pečenih golobov nimajo več na jedilniku, ostale so jim le sanje.
***
Nekoč sem bil na nekem tekmovanju v Bolzanu. Miting je bil zvečer in se zavlekel pozno v noč. Odločili smo se, da se proti domu ne odpravimo po zajtrku, ampak po kosilu naslednji dan. Pri kosilu v manjšem zasebnem hotelu, kjer smo bili nastanjeni, sem si naročil pivo. Tekmovalne sezone je bilo konec, prejšnji večer sem nastopil dobro, zaslužil sem si ga.
Oboje, pivo in dober nastop, mi je dvignilo samozavest. Drugače si ne bi upal vprašati, kaj je nekaj okusnega, majhnemu piščancu podobnega, kar sem imel pred sabo na krožniku.
To je bil čas, ko smo do zahodnih sosedov gojili mešane občutke. Po eni strani smo se posmehovali njihovi klepetavosti in strahopetnosti njihovih fašističnih dedov, ki so jih naši nonoti nagnali domov, po drugi strani smo jim zavidali vse tisto, kar so si lahko kot bogatejši privoščili, in jih zato imeli za večvredne. (No, naš odnos do Bolgarov in Romunov, na primer, ni bil nič kaj ambivalenten – imeli smo jih za reveže in kot take za manjvredne.) Tako opogumljen sem se pozanimal, kaj je na krožniku.
»È delizioso, vero?« se je zadovoljno nasmehnil natakar, ki je bil v isti osebi lastnik hotela. »Questa è la nostra specialità della casa.«
Prikimal sem, da je dobro, karkoli že je, in ga pričakujoče pogledal, da pride z natančnejšim pojasnilom na dan.
»Piccione,« je rekel. Odkimal sem, da ne razumem.
»Taube,« je rekel.
Grižljaj se mi je zataknil. Nemško ne znam, a kaj je Taube, sem vedel. »Bom povedal kuharju,« je rekel. »Zadaj jih gojimo,« je še z glavo pokazal nekam čez hrbet. »Če hočeš, ti jih kasneje razkažem. Ali boš prišel?«
