Projekt, ki sem ga s pomočjo štipendije Ministrstva za kulturo izvajal v drugi polovici prejšnjega leta, je bil zamišljen kot refleksija možnega preseka vprašanj živali in literature. Po eni strani načina, kako ustvarjati literaturo z zavestjo o vprašanju živali, in po drugi strani, kako brati literaturo s taisto zavestjo.
Toda med branjem besedil, ki sem jih želel reflektirati, to vprašanje ni nujno vedno znova priplavalo na površje, saj so me potegnila drugam, pogosto odprla drugačna vprašanja, ki za literaturo zagotovo so pomembna, vendar povezave z njo še nisem nujno vzpostavil, zato sem se odločil to storiti v tem, ločenem besedilu.
Najprej sem se posvetil delu Petra Wohllebna Skrivno življenje živali, ki se samo po sebi z literaturo ne ukvarja, kar pa ne pomeni, da ni zanimivo tudi s tega vidika. Pri tem merim predvsem na dvoje: literarno prepričljivost samega dela ter pomen zgodbe. Zdi se, da se oboje kaže v močnem odmevu Wohllebnove knjige (ali raje kar knjig) in da je pomembno vplivalo tudi na počasne spremembe v našem odnosu do drugih živali (kjer pa Wohlleben nikakor ni šel dovolj daleč). Zdi se namreč, da je za spremembo našega odnosa pomembna prav sprememba narativa, in zato tudi ni čudno, da so prav ti tisti, ki lahko imajo največji vpliv. In to je Wohllebnov stav: poznavanje popolnoma pustih podatkov o živalih, toda vpeljava teh v širšo zgodbo, saj šele tako dobijo smisel in predvsem vrednost samo po sebi. Fizični odziv živali na dražljaj iz okolja je še ne izriše kot potencialne moralne trpnice, ko pa ga vpletemo v širšo, dalj trajajočo zgodbo, postane prav to.
Nasploh se zdi, da obstaja nuja po premiku iz paradigem matematiziranih razsežnosti znanosti. Tudi znani primatolog William C. McGrew, ki mi je s knjigo Kulturni šimpanz ponudil izhodišče za drugo besedilo serije, se v veliki meri posveča neposrednemu opazovanju, grajenju zgodb na osnovi opazovanj, kombiniranju dejanj, ki jih izražajo nečloveški primati, dokler se ne izkaže, da dejansko premorejo kulture. Ko smo enkrat na polju slednjih, pa se tudi vprašanje literature kot neke vrste kulturnega pričevanja izriše na popolnoma nov način. Če denimo šimpanzi premorejo kulture, potem so lahko njihove skupnosti tudi predmet družbenega romana, nečesa, kar absolutno presega sporadične obrise (neuspelih) odnosov med človekom in drugimi živalmi. Take kot se denimo pojavljajo v okviru klavne industrije, o kateri sva spregovorili_a z Mašo Blaznik v tretjem besedilu serije, intervjuju, ki si ni zatisnil oči še glede neke zgodbe: človeške stiske ob povzročanju trpljenja drugim živalim, ki naposled daje vtis zrcaljenja. Če k literaturi pristopimo na tovrsten način, če razumemo, da živalsko trpljenje v tej konstelaciji nujno vodi tudi v človeško, se nam tudi vprašanje živali, ki v literaturi služijo za metaforo človeške bolečine, odpre na nov način. Pri tem nikakor ne govorim o legitimaciji metaforizacije živali, temveč o neki temeljni skritosti trpljenja, ki se na območju tega stika dejansko vrši in ki lahko prav skozi metaforizacijo dejansko zamegljuje obe strani ločnice.
Aphro-ism sester Ko, V iskanju boginje Nadje Furlan Štante ter Sexual Politics of Meat Carol J. Adams so knjige, ki so v veliki meri posvečene Drugi_emu in že s tem pred nas priklicujejo vprašanje živali, hkrati pa tudi vprašanje nuje pričevanja, ki ga lahko ponudi prav literatura, ter vprašanja literarnega kanona, ki vedno znova izrisuje vrednote in idejni svet nekega trenutka. Sestri Ko ugotavljata, da je središče kulturne razprave v kulturah belske hegemonije temu primerno obarvano; Furlan Štante ugotavlja, da je krščanstvo žensko potisnilo iz javne sfere in tam ustoličilo maskulinega Boga, nekakšnega patriarha; in Adams ugotavlja, da sta v besedilih kulturne hegemonije ženska in žival »odsotna referenta«.
Gre za troje knjig, ki nam ponujajo hkratni pogled naprej in nazaj. Ne gre za to, da denimo živali v literarnih besedilih ali literarnovednih razpravah (kar denimo delo Carol J. Adams v veliki meri je) ne bi bile prisotne (tukaj lahko govorimo celo o mnogih imenih s seznama Nobelovih nagrad) – ne, včasih so celo v samem središču, toda pogosto so prav te plati besedil tiste, ki so popolnoma spregledane, potisnjene v ozadje in spodsekane, da bi lahko ob literarnem besedilu zamolčale_i to njegovo praviloma subverzivno plat. Povedano drugače: tudi kanon zahteva novo branje, tako, ki bo skušalo zaznati, kje vse so »odsotni referenti«, najsi gre za spregled nenormativne_ga avtorice_ja in njene_gove biografije ali »obrobne« tematike (kot je vprašanje živali). Zavest obstoja tega procesa postavi tudi naš problem v novo luč: nemara je možen pristop v proučevanju literature že sama aplikacija poglobljenega branja, ki bo imelo v zavesti možnost prisotnosti spregledanih tematik, obenem pa se tudi ustvarjanje literature zdi problem, ki ga narekuje zaznamovano branje: literatura je lahko ozaveščena glede nekega vprašanja, vendar zaradi specifične družbene situacije ni nujno, da jo bo kot takšno sprejela tudi publika.
Intermezzo: do podobnih ugotovitev je prišla tudi Vesna Liponik, v intervjuju, ki predstavlja zadnje besedilo serije, ko ugotavlja, da denimo trk ob vprašanje živali v (mnogih klasičnih!) filozofskih besedilih vselej predstavlja nelagodje, da je lahko specifičen podatek iz življenja avtorice_ja, kot je denimo Kafkovo vegetarijanstvo, spregledan, čeprav bi nemara popolnoma spremenil naše razumevanje (njegove) literature. Liponik prav tako opozarja na nedavni trend vstopa animalistike v slovenski humanistični prostor, ki pa ob širjenju zavesti na žalost prinaša tudi mainstreamizacijo živalskega vprašanja, iz česar sledi, da se analitično zamejuje na pristope in primere, ki ne uspejo prebiti okvira specizma.
Slednje je mogoče tudi izraziti kot zadržek glede drže Carol J. Adams. S tem ne merim na specifike njene obravnave živalskega vprašanja, ki sodijo v samo jedro kritične animalistike in jim je težko kaj očitati, zdi pa se, da nezadostno oceni kaj pomeni legitimacija ustaljenih filozofskih in literarnih referenc. Od tega položaja se odmikajo ideje knjig Furlan Štante ter sester Ko, ki se z leposlovjem ne ukvarjajo prav dosti, zahtevajo pa predrugačenje idejnega korpusa. Sestri Ko opozarjata na nujo posvečanja pozornosti filozofiji, literaturi in drugim produkcijam vednosti, ki ne sodijo v evrocentrični okvir, in podobno tudi Furlan Štante kliče po predrugačenju naše duhovnosti, katolicizma in nenazadnje razumevanja Božjega.
Izstop iz evrocentrizma je lahko vzporeden s procesom izstopa iz antropocentrizma: šele zamenjava referenc bo tudi zamenjala trenutno paradigmo, ki tako ne bo več služila le kooptaciji vsakršne ideje, ki skuša prebiti njen okvir. V praksi to pomeni ukvarjanje z literarnimi naslovi, ki jim še ni bila posvečena zadostna pozornost, vendar izstopajo iz vseh pričakovanih okvirov, ter tudi pisanje, ki ga je treba v veliki meri šele izumljati. Pri tem eno od možnih poti ponuja razlaga vodil iz zadnjega besedila sklopa, ki se ukvarja s knjigo Nadje Furlan Štante: demaskulinizacija in depatriarhalizacija Božjega bi spodbudila tudi pomembne premike v našem razumevanju medosebnih odnosov, politične realnosti, odnosa do narave in neljudi. Morda je to duh, ki nas mora voditi tudi na sprehodu skozi literarno zgodovino in naše lastno pisanje.
V nadaljevanju serije sem se posvetil štirim krajšim besedilom, ki sodijo med temeljne točke zgodovine (kritične) animalistike, čeprav nemara niso bila napisana v tem duhu. Besedila Adorna in Horkheimerja, Nagla, Derridaja in Komelja odpirajo vprašanja, toda ponudijo tudi že nekaj možnih temeljev za njihovo razreševanje. Če je izseke iz Dialektike razsvetljenstva (Adorno in Horkheimer) same po sebi težko brati kot izrazito produktivne za razmislek o literaturi (no, z mnogo svobode je seveda mogoče tudi to), velja morda vzporedno s tem brati Adornovo Estetsko teorijo (Ästhetische Theorie), ki prav v (etičnem) mimezisu vidi možnost preobraženja dualizma subjekt-objekt v dialog, s čimer se nemudoma izognemo reifikacijski dediščini razsvetljenstva. Nagel s svojim razmislekom Kako je biti netopir? v resnici zareže v osnovno vprašanje našega biti-v-svetu, ki se zrcali tudi v pisanju literature: med nami in nečlovekom (lahko pa tudi sočlovekom), ki ga izpisujemo v delu, bo vselej obstajal nepremostljiv prepad, ki pa ga velja posvojiti in reflektirati, saj šele to omogoča nadaljnje delo. Derridajevo predavanje Žival, ki torej sem prav tako nemara ni neposredno zanimivo z vidika literarnega ustvarjanja, vendarle pa tudi zanj ponuja pomemben razmislek: če si človek vzame pravico poimenovanja drugih živali (ki jih strpa v eno samo besedo), potem se to mora nujno dogajati tudi v literaturi, kar pomeni, da velja izkoristiti vse njene dekonstrukcijske zmožnosti, iz katerih lahko nastane nov, bolj reflektiran narativ o neljudeh. Naposled pa je Komeljevo besedilo z vidika literature zanimivo predvsem kot mesto, kjer delno razgrne svoje razmišljanje o Juretu Deteli, avtorju, ki si prav gotovo zasluži obnovljeno branje, tako, ki bo v polnosti upoštevalo njegov specifičen, v resnici revolucionaren odnos do neljudi.
Ker sta besedili, ki obravnavata knjigi Jožice Čeh Steger ter Toma Virka, v veliki meri posvečeni prav literaturi, ju tukaj ne bom posebej izpostavljal, zato pa velja nemara nekaj besed posvetiti še zborniku Thinking Veganism in Literature and Culture (Misliti veganstvo v literaturi in kulturi), pod katerega se uredniško podpisujeta Emelia Quinn in Benjamin Westwood, ter knjigi Josephine Donovan Animals, Mind, and Matter (Živali, um in materija) – obe deli sta pomembno povezani z literarnimi vedami, tako po vsebini kot po provenienci urednic_kov oz. avtoric_jev.
Zbornik založbe Palgrave Macmillan iz leta 2018 se, v grobem, posveča »nepopolnosti veganstva« kot etične drže, kar je kaj hitro mogoče preslikati tudi na »nepopolnost pisanja o živalih«, kjer se bo vselej (spomnimo se na Naglovo opozorilo) nekaj zalomilo. Pri tem je posebej pomenljivih nekaj točk zbornika. Ena izmed njih je opažanje Sare Salih, sicer profesorice literature, ki je skupini študentk_ov v branje ponudila Animal liberation Petra Singerja in pri tem ugotovila, da vegan*ski del študentk_ov knjiga ni več nagovorila, večino, ki jih sama etična vprašanja niso pritegnila, pa je zanimal avtorjev literarni pristop (čeprav gre za strokovno monografijo), kar nas ponovno privede k vprašanju recepcije, ki lahko vselej stoji na poti do poskusa posredovanja sporočila, pa naj se to zdi še tako neposredno in jasno izpisano (tudi tu je videti nepopolnost naših poskusov pisanja o živalih).
Zanimiv in pomemben pogled na problematiko ponudi Jason Edwards, ki vpelje pojem »veganskega pogleda« ob sliki nekega britanskega slikarja iz 19. stol. Bolj ali manj neintrigantna, niti ne posebej kakovostna slika ob »veganskem pogledu« popolnoma zaživi, odpira mnoga vprašanja in ubeseduje človekov odnos do drugih živali. V tem smislu je Edwardsov pristop (ta je nemara nekoliko kvir) mogoče razumeti kot enega možnih ob prevpraševanju kanona in njegovi obnovi.
Tom Tyler v besedilu o videoigri Trojan Horse iz leta 1981 legitimira pomen umetniškega ustvarjanja, ki tako ali drugače reflektira vprašanje živali, ko ugotavlja, da ni potrebe, da je naš odziv konfrontacijski: lahko je preprosto grajenje novega sveta z alternativnimi izhodišči. Po drugi strani pa Emelia Quinn in Benjamin Westwood v svojih besedilih legitimirata pomen novega branja literarnih besedil, ko (na prepričljiv način) v delih Margaret Atwood, Hermana Melvilla, Franza Kafke in Hang Kan najdeta obširno obravnavo tematike rastlinskega/etičnega prehranjevanja, čeprav je (z delno izjemo Margaret Atwood in Hang Kan) ta razsežnost v delih naštetih avtoric_jev praviloma popolnoma spregledana.
V predzadnjem besedilu serije (ki mu sledi le še intervju, ki pa sem ga v tem besedilu že obravnaval) se Josephine Donovan, nemara eno vodilnih literarnovednih imen živalskega obrata, posveča možnosti našega popolnoma obnovljenega odnosa do neljudi. Ob obravnavi t. i. local colour literature ter estetike skrbi, ki sta že nekaj časa stalnici avtoričinih razmislekov (sam sem o njiju pred leti že pisal za spletno Literaturo) in ki postavljata denimo domačijsko literaturo (s tem pa tudi začetke slovenske proze!) v popolnoma novo luč, tokrat dodatno pozornost posveti še nekaterim za literarno vedo pomembnim pojmom, kot so panpsihizem, etični mimezis ter estetika pojavitve. Če so panpsihistična (vendar tudi animistična) načela po avtoričinem mnenju popolnoma vsebinsko prepričljivo vpeljana v Razvejenje, roman Richarda Powersa, ki je nedavno doživel tudi slovenski prevod, pa se zdita etični mimezis in estetika pojavitve prej naratološki in oblikovni razsežnosti literature, ki ju velja upoštevati ob pisanju in proučevanju književnosti. Etični mimezis sem že omenil v navezavi na Adorna, medtem ko estetika pojavitve preprosto označuje sklapljanje različnih materij na način, ki lahko vodi v pojav duha. Če to v okviru narave pomeni denimo specifičen način, na katerega obstajata »mrtva miš brez duše« proti »živi miši z dušo«, je v okviru literature ta proces mogoče razumeti kot sledenje notranje smotrno povezanemu narativu, ki lahko v pravih poudarkih in zaporedjih iz na videz mrtve tematike naredi živo – to pa se nenazadnje približa tudi pojmovanju literature Olge Tokarczuk ali raje kar njenega ustvarjalnega kreda, v katerem zagovarja povezovanje različnih pojmov, saj šele na mestih teh povezav vznika vprašanje etike, sicer izgnano iz javnega prostora.
Serija besedil je tako odprla kopico etičnih vprašanj, ki jih je vedno znova mogoče razumeti tudi v okviru umetniškega ustvarjanja in literarnih ved. Nemara je prav poskus svobode slednjih ena izmed možnosti ponujanja vsebine svetu, ki se odmika od iskanja imanentne vrednosti sobitij, vendar tudi umetniškega ustvarjanja.
