Laura Freixas (Barcelona, 1958) je španska avtorica zbirk kratkih zgodb, romanov in dnevnikov. Deluje tudi na širšem družbenem področju kot zagovornica enakosti med spoloma ter proučuje in promovira književnost, ki jo pišejo ženske, o čemer je napisala vrsto esejev, študij in člankov.
Avtorica je spregovorila o svojem romanu Meni se to že ne bo zgodilo, ki je v prevodu Marjete Drobnič nedavno izšel pri založbi Litera. Gre za prvi prevod katerega avtoričinega dela v slovenščino.
Roman, ki je izpisan s skrajno, surovo iskrenostjo je moč brati kot avtobiografijo, ki ni le intelektualno razmišljanje, temveč se navezuje tudi na temo osebne preobrazbe, v procesu katere pa se pojavlja cela vrsta nedorečenosti, dvomov, protislovij in morda nerazrešljivih neznank.
Aljaž Krivec: Vaša knjiga ima podnaslov Avtobiografija z vidika spola, kar po mojem mnenju knjigo takoj postavi v polje političnega/družbenega in hkrati zelo intimnega. Kako vi vidite preplet teh sfer? Kaj (avto)biografija pove o družbi? Bila je denimo zelo pomembna v zgodovini feminizma …
Laura Freixas: Moj prvi, neposredni razlog za pisanje je, da se znebim tesnobe, ki me je spremljala vse življenje. Tesnoba izhaja iz močnih čustev, ki jih sama pri sebi ne razumem povsem. Da bi jih lahko obvladala, jih moram izraziti z besedami, razumeti, od kod prihajajo. Pri tem naletim na feministično teorijo. Proces ima torej dve fazi: začnem z razmišljanjem o svojih izkušnjah – preko pisanja dnevnika in tudi z dolgoletno psihoanalizo – a kasneje, ko spoznavam življenja drugih ljudi in jih primerjam s svojim ter berem feministično teorijo, začnem prepoznavati svoje osebne izkušnje kot del nečesa veliko širšega. Tak proces je pogost pri vseh vrstah podrejenih skupin, na primer pri afroameriški populaciji, s spomini nekdanjih suženj_jev, kot sta Frederick Douglass in Harriet Jacobs.
Ko berem Simone de Beauvoir, Betty Friedan ali Gerdo Lerner, dobim širšo perspektivo, ki je zelo osvobajajoča. Svojega življenja ne vidim več kot zgolj nekaj zasebnega, ampak kot reprezentativnega za mnoga druga življenja. Takšna perspektiva mi pomaga tudi odgovoriti na ključno vprašanje: kakšen je smisel, poleg tistega zame, da pripovedujem svojo zgodbo? Ali to ni zgolj zrenje v svoj popek? Ne, ni. Svoj glas dajem v »uporabo« tisočerim ženskam – tistim, ki mi pridejo povedat – včasih celo sredi ulice, ko me kakšna bralka spozna –, da se »prepoznajo« (ta beseda se vedno pojavi) v mojih knjigah, še posebej pri Meni se to že ne bo zgodilo.
AK: Mogoče bi bilo reči, da se nekaj intimnega ves čas prevaja v druge intimnosti in tako postaja nekaj družbenega, političnega.
Če nadaljujem iz povedanega: obstajajo seveda številne konkretne okoliščine, v katerih se ljudje (in ne samo ljudje) znajdejo – to je odvisno od narodnosti, razreda, starosti, kraja bivanja itd. Ali menite, da te razlike omejujejo univerzalnost izkušenj? Ali pa obstaja nekaj tako bistvenega, temeljnega, da se vedno lahko najde skupna točka?
LF: No, seveda – če je intimnost, o kateri piše avtor_ica, pomembna in usklajena z drugimi izkušnjami. Ko sem pisala Meni se to že ne bo zgodilo, se spomnim, da sem imela ves čas v zavesti, da posredujem dve vrsti informacij. Po eni strani osebne podrobnosti, ki same po sebi niso bile pomembne (na primer narodnost mojega moža in njegovih staršev, ali različna mesta in soseske, kjer sva z možem živela v različnih obdobjih zakona), a so zgodbi dale konkretnost in s tem verodostojnost. Po drugi strani pa sem podajala izkušnje, ki so bile hkrati globoko osebne in univerzalne – ali vsaj skupne mnogim –, kot na primer mešanica sreče in dolgočasja, ki sem ju čutila kot gospodinja.
AK: Če se vrnem k pojmu avtobiografije (v zadnjem odgovoru ste tudi omenili dejanske okoliščine svojega življenja). Seveda ima avtobiografsko pisanje veliko oblik – lahko skuša biti objektivno, lahko gre za avtofikcijo, lahko sledi načelom stvarne literature ali pa po drugi strani leposlovja … Kako ste se vi osebno lotili pisanja knjige Meni se to že ne bo zgodilo, ko ste že vedeli, kakšna bo vsebina oziroma zgodba? Ste čutili kakšno posebno odgovornost do sebe in/ali bralstva?
LF: Mislim, da je bila moja glavna obveza – in hkrati tudi najtežja za izpolnitev – biti resnicoljubna. Ko pišeš o svojem življenju, je namreč zelo lahko narisati laskavo podobo same sebe, kot da si nedolžna žrtev, ki si zasluži bralsko sočutje, in vso krivdo prevaliti na druge. Zelo lahko je uporabiti svoje pisateljsko znanje za ustvarjanje zgodbe, ki služi predvsem sebi – kot neke vrste obračun z ljudmi in okoliščinami, za katere meniš, da so te ranile ali ti storile krivico.
Zato sem se ves čas trudila, pogosto popravljala in celo na novo pisala celotna poglavja, da ne bi zapadla v samopomilovanje, temveč bi bila kritična – včasih celo z ironijo – do lastnega vedenja.
Seveda se tudi ob tem, ko se trudim biti iskrena in povedati resnico, zavedam, da izražam le svojo resnico. Da bi to jasno označila, sem za glavno junakinjo in pripovedovalko ohranila svoje ime, imena drugih pa spremenila. Na ta način želim poudariti, da mož, prijateljski krog, družina v knjigi niso in ne morejo biti resnične osebe, temveč moj lastni, omejeni in verjetno pristranski pogled nanje.
AK: Zame ta odgovor kaže na osebni pogum, obenem pa ponovno osvetli že omenjeno prepletanje med osebnim in političnim. Zdi pa se mi tudi, da ima ta pogum še eno razsežnost: falocentrična estetika in prav takšen kulturni prostor določata pomembnost tem in vsebin po svojih lastnih merilih in zlahka prezreta vse ostalo. Se s tem strinjate? In če se: bi rekli, da je v tem smislu pisanje knjige, kot je Meni se to že ne bo zgodilo, tudi neke vrste odporniško dejanje?
LF: Zelo drži, da je ena od značilnosti patriarhata ta, da se vse, kar počnejo ženske, šteje za manj pomembno kot to, kar počnejo moški. Na primer, tako ključne in univerzalne izkušnje, kot so nosečnost, porod in materinstvo, so bile zelo redko tema literarnih ali umetniških del, zgodovinskih raziskav ali filozofskih razprav. Šele pred kratkim — v zadnjem desetletju ali dveh, bi rekla — se pojavlja zanimanje zanje, predvsem s strani ženskih avtoric, umetnic (slikark, fotografinj…), zgodovinark ali filozofinj. Tudi gospodinjska opravila, katerim večina žensk na svetu posveti velik del svojega življenja, so bila le redko obravnavana kot literarna ali umetniška tematika. Danes zanje obstaja nekaj zanimanja, čeprav precej manj kot za materinstvo.
Torej da, zame je pisanje Meni se to že ne zgodilo dejanje feminističnega upora proti patriarhalnemu svetovnemu nazoru in patriarhalni hierarhiji. Morala sem se zavestno potruditi, da sem gospodinjska opravila in materinstvo uveljavila kot plemeniti temi, vredni literarne obravnave, saj sta bila zame — tako kot za vse druge do zelo nedavnega (in prepričana sem, da to še vedno velja, zavestno ali ne, za mnoge ljudi, vključno s številnimi iz različnih sfer: založniške, pisateljske, akademske, kritiške …) — to le temi popularnih (ženskih) revij in oglasov za plenice …
AK: Katere so najpomembnejše razsežnosti vprašanja materinstva, ki bi jih naj obravnavalo neko umetniško delo? Katere razsežnosti ste po vašem mnenju naslovili v svojem romanu?
LF: Znana je izjava Susan Suleiman: »matere ne pišejo, one so napisane.« Do zdaj so bile večinoma zapisane s peresi svojih odraslih sinov ali hčera. Manjka torej pogled, izkušnja mater samih – še posebej v začetnih fazah materinstva, ko skušajo postati ali ravno postajajo matere, in ko so njihovi otroci še dojenčki ali majhni otroci.
Mislim, da je bila ta izkušnja do zdaj prikazana predvsem dobesedno – v medicinskih ali pediatričnih besedilih in knjigah za samopomoč –, šele v zadnjih desetletjih pa so jo začele poglobljeno predstavljati tudi pisateljice, umetnice in misleče ženske.
V mojem primeru (kar, domnevam, velja za mnoge ženske) je imelo materinstvo paradoksalen učinek. Po eni strani je bilo nekaj izjemnega, navdušujočega – počutila sem se kot Bog (ustvarila sem človeško bitje, doživela neverjetne občutke, kot je imeti v sebi drugo, majhno srce, pljuča ali roke). Hkrati pa sem čutila, da me je družba izključila, potisnila na rob, pričakovala moje žrtvovanje, moj molk, da bom postala velik otrok, do katerega je treba biti pokroviteljski.
Zame je materinstvo predvsem protislovna, ambivalentna izkušnja, ki te hkrati naredi mogočno in podrejeno, blaženo srečno in preplavljeno z odgovornostjo ter vsakodnevnim naporom.
AK: Seveda lahko materinstvo in nosečnost v različnih družbenih kontekstih pomenita zelo različne stvari. Danes se soočamo z retradicionalizacijo po eni strani, a tudi novimi oblikami antinatalizma po drugi … Kaj torej pomeni materinstvo danes in kakšno vlogo ima po vašem mnenju vaša knjiga v tem kontekstu?
Mislim, da vrednost moje knjige glede materinstva izhaja iz tega, da po eni strani govorim iz lastne, doživete izkušnje, po drugi strani pa tudi kot feministična mislica in aktivistka, ki se zelo dobro zaveda pasti, zank in ukan, ki jih patriarhat postavlja ženskam. Teh dveh pogledov – osebnega in feminističnega – je bilo težko uskladiti, saj sta si pogosto nasprotovala.
