Roman Mojce Andrej: Kavč učiteljice Veronike (Litera, 2022) je delo, ki skozi oči naslovne junakinje razkriva realnost (osnovno)šolskega vsakdana tukaj in zdaj. O delu, ki meandrira med zasebnimi in družbenimi vidiki nastopajočih se je z avtorico pogovarjala Gabriela Babnik Ouattara, urednica in avtorica spremne besede.
Gabriela Babnik Ouattara: Kaj pomeni blagajna misli za junakinjo? Je tu absorbirana tudi zmožnost upora?
Mojca Andrej: Blagajna Misli je stara kovinska blagajna s ključavnico, ki jo je Veronika našla v stanovanju svojega otroštva, kamor se je vselila. Ker se ji je zgodilo, da je nekega dne vse, kar je kdaj prebrala in zapisala, izginilo, se ji je ta blagajna zdela idealna, da vanjo shranjuje izpise in citate iz knjig, prepise iz časopisov, zapise svojih razmišljanj. Veroniki pomeni Blagajna Misli svojevrstno refleksijo, soočenje same s seboj, obenem tudi odmik od sebe in preseganje gole vsakodnevne eksistence, ki počasi izgublja smisel. Je njen odmik od sveta in same sebe, samo-refleksija in samo-zavest, da ne potone v poplavo vsakodnevnosti; njen edini presežek, dokler na koncu ne naredi dejanja, zapusti začarani krog, posadi svoje drevo in tako dejansko vstopi v »vertikalo življenja«, njeno »kavčiranje« je pač ostajanje na »horizontali«. Blagajna Misli je koncentrat vsega tistega, kar je šlo mimo, vsaj nekaj ji je ostalo na situ, njej, ki ni pisateljica, ampak minorna zbirateljica lističev z drobnimi mislimi. Pa vendar je to njen upor proti vsakdanjim banalnostim, izbrisu, upor proti svetu, ki jo hoče zasuti s kopico stvari … peskom, ignoranco, zataknjenimi odnosi. Na koncu vseeno ne ostane zgolj pri besedah, ampak naredi usodni korak.
GBO: Zakaj je ravnatelj, Kreon kot ga poimenuješ, absolutni vladar? Je njegova avtoriteta dobra ali slaba stvar? Mislim glede na razpadajoči šolski sistem …
MA: Zdi se, da tu vsi iščejo avtoriteto, učitelji pa tudi otroci. Ne vem, če je dovolj očitno, a tudi Kreon ni zgolj »rabelj«, ampak tudi »žrtev« sistema. Zato si je zaslužil mojo strpno ironijo. Toda vsi, ki s prstom kažemo in obtožujemo »sistem«, pozabljamo, da se ni sam ustvaril in da ga hranimo ljudje. Ni za pozabit zgodovinskih izkušenj, kako so se ljudje kar podredili, predali »sistemu«. V šoli prevladuje večina učiteljev, ki potrebujejo navodila od točke A do točke B. Kjer se pričakuje od njih nekaj izven rutine, urnika, torej da vložijo v dogodek/uro/prireditev nekoliko sebe, svoje energije, svoje ustvarjalnosti, svoje ideje … nastane problem. Pri večini, ne pri vseh. Da vse deluje po pričakovanem, je potrebna avtoriteta, ki je pri tej večini ljudi dobra. Ostali odstotek ljudi pa ob tem seveda trpi, a če so ustvarjalni, zvozijo tudi to. Kar pa na dolgi rok takšnega »vladanja« lahko pripelje do upora (v Veronikinem primeru, pri njeni senzibilnosti, letih, izkušnjah …). V instituciji, šoli, se tudi otroci spremenijo, ko trčijo ob avtoriteto. Eni jo sprejmejo, drugi se uklonijo, čeprav je ne sprejmejo. Konflikt, ki nastane, tudi ni vedno očiten na prvi pogled. Šolsko polje je postalo dirkališče, šole tekmujejo v višji storilnosti, učitelji za točke in napredovanja, otroci med seboj v vseh mogočih rečeh, temu so se pridružili tudi starši. Imperativ: samo nebo je meja in tovrstno razmišljanje je pravi virus. In ta mašinerija melje dan in noč in se vrti vedno hitreje. Ta »vedno hitreje« je problem, ker kar naenkrat postaja stvar po sebi. Vsi zamahnejo z roko in rečejo, tako pač je.
GBO: Ali so otroci res nedolžni?
MA: Otroci svojo nedolžnost izgubijo, ko stopijo v šolo, tu so prva vrata v sistem.
Veronika o otrocih razmišlja tako, kar upam, da se bere kot posmeh, cinizem:
Želela sem se osredotočiti na svoje poslanstvo: male divjake socializirati in vzgojiti, da ne bodo nevedni tekali po tem svetu. To jutro me je prevzel pedagoški eros in skozi mene se je pretakala vesoljna ljubezen do otrok, nedolžnih, nebogljenih, nemočnih bitij, povsem in v celoti odvisnih od nas, starejših.
GBO: Kako si strukturirala roman? Očitno se prizori izmenjujejo …
MA: Osnovna zgodba je Veronikina zgodba, ki temelji iz izkušenj na lastni koži, a to ni zgodba samo ene Veronike, ampak večih oseb. Pomembno mi je bilo, da prikažem usodo Veronike, takšno, kot je, ni mi šlo za teoretsko iskanje ravnovesja med pozitivnim in negativnim. Res je, da prikazujem družbeno vertikalo: ljudi pod gladino in vrh družbe, ki ga poosebljajo moralno vprašljivi ljudje, ki jih poganja pohlep. Te druge zgodbe so kot slikarski kontrast, da se bolj jasno izriše Veronikina zgodba. V bistvu bi lahko rekla, da sta drugi dve zgodbi, ki sta pisani v 3. osebi, kot ojačevalci okusa.
GBO: Kje je izvor vse te frustracije? V Veroniki, šolskem sistemu, v otrocih oziroma njihovih starših?
MA: Veronika doživlja največje frustracije ob zavedanju, da je njeno poučevanje misija nemogoče, se ji izmika in s tem izgublja smisel. Zaveda se, da nima več časa na pretek za pristne odnose; v teh odnosih, v katerih trpi, so odnosi moči, prevlade, zato se zateka v cinizem, v pretiravanja, v odklone, v nenormalnosti, ki jih v šoli želimo preprečiti, pa jih hkrati proizvajamo.
GBO: Kje ima Veronika podporo? Kje je njena gravitacija?
Sožitje je njena gravitacija, pristni odnosi, marginalci, s katerimi se spontano najdejo, se takoj začutijo, se medsebojno podpirajo. Podpora ji je tudi narava (breza), Berti, knjige, zgodbe drugih. Posebna podpora je njena sposobnost artikuliranja svojih »situacij«, v katerih se znajde in gre skoznje v Blagajno Misli. Ona je drevo, z nogami v tleh, z glavo v oblakih. Drevo, ki se premika.
GBO: Lucijan in Veronika se počasi približujeta drug drugemu … Zakaj se onadva prepoznata? Kaj imata skupnega?
MA: V Veroniki se mešata materinski instinkt in klic po reševanju. Tudi sebe kar naprej rešuje, to dela ves čas, tudi v šoli, čeprav ji tam najbolj ne uspeva. Njeno poslanstvo je reševanje ljudi okoli nje, to se zgodi spontano, ne pogleda stran, ampak takoj skoči in pomaga, kolikor je v njeni moči. Bori se za pravico, želi delati dobro na tem svetu, na nek način bi lahko rekla, da ureja svet glede na svoje vrednote. Lucijan kliče po pomoči in ona sliši ta klic, se odzove. Skrajšano Veronika je Vera, ona nosi v sebi vero, verjame v boljše, v dobro …
Samo ime Veronika: (iz knjige Janeza Kebra Leksikon imen); grški izvorni pomen je »nosim zmago«.
GBO: Kako si osnovala Lucijanov lik? Zaradi njega bi bil to lahko tudi roman o odraščanju. Nekje zapišeš: Zaradi maminega zajedljivega odnosa je bil Lucijan prepričan, da je že od vsega začetka nebodigatreba. Preko Lucijana pa vidimo tudi nasilne najstnike. Zakaj si se odločila prikazati to plat otroškosti in otrok?
MA: V družbi obstajajo odličnjaki, zlati maturantje, otroci, ki obiskujejo mnoge krožke in se udejstvujejo športnih dejavnosti, v starših imajo podporo, v družini varno zavetje. Tu je vse tako, kot mora biti, ta stran mladostništva ni problem.
Problem je vandalizem, ki ga zasledimo danes že na vsakem koraku in raste, vedno več je vrstniškega nasilja, pojavljajo se drugi vidiki združevanja … Ti odkloni postajajo vedno bolj nevarni. Lucijan je predstavnik tistih mladih, ki zdrsnejo: najprej iz šole, nato v svet nasilja, droge, kriminala. In mnogi se ne rešijo, Lucijanu sem načrtno namenila pot navzgor, z mislijo, da se da, da je vedno pot, da je možen izhod, ni nujno, da so obsojeni na propad. Spet: Veronika verjame in zato pomaga.
GBO: Lucijan v nekem hipu sreča Esmo, begunko iz Sirije … Zakaj se ti je zdelo smiselno vpeljati ta lik?
MA: Z Esmo lahko pokažem, da Lucijan ni slab, v resnici premore empatijo do ljudi, ki potrebujejo pomoč. S tem, ko rešuje njo, hkrati rešuje sebe. Vidim pa tukaj tudi večji problem, ki ga Veronika »v resnici doživlja na svoji koži«: Esma je samo ena od priseljencev v šoli; v razredu imamo povprečno 5 do 8, ponekod tudi več kot tretjino učencev priseljencev, iz vseh bivših jugoslovanskih republik kot tudi iz Sirije, Iraka, Albanije … To ni fikcija, to je resnično dejstvo. Lik Esme je resnična usoda deklice, ki je sicer malo prirejena zaradi (ne)prepoznavnosti, a je z nekaj odtenki veliko otrok prav tu, pred nami, z nami, ki ne znajo povedati, kaj se jim dogaja in ki nimajo zaupanja v »tuje« ljudi. Naš šolski sistem pa je tudi takšen, da za priseljence, ki ne znajo slovensko, »dobimo« ljudi prostovoljce ali tiste na javnih delih, pa še ti pridejo za takega otroka mogoče dvakrat na teden, če nima odločbe, tudi to ne. Sicer pa morajo vsak dan v šoli preživeti normalno kot vsi ostali, čeprav ne razumejo NIČ in se tako tudi ne morejo socializirati, se vključiti v razred, se zbližati s kom … Esma se še nekako reši, čeprav njene poti naprej ne poznamo, kot je v resnici ne poznamo, kar naenkrat pridejo starši in odpeljejo otroka iz šole. Potem se izbriše vsaka sled za njimi.
GBO: Veronikin problem je v sistemu, ona pa to jemlje nase … Bi se strinjala?
MA: Ja, se strinjam. Sistema ne more popraviti, ne ve, kaj bi naredila, zato čisto človeško deluje na svoje okolje. Samo to ji preostane.
GBO: Veronika se udejstvuje tudi v gledališču. Ves čas si piše tudi sezname poklicev, ki si jih želi opravljati. Veronika je pravzaprav zelo nerealizirana ženska.
MA: Ja, Veronika je nerealizirana ženska, a za razliko od nekaterih svojih kolegic ne išče svoje realizacije zgolj v iskanju novega moškega. Gledališka skupina in preobrazba v nekoga/nekaj drugega ji pomeni izhod iz vsakdanjosti, skok iz rutine, iz urnika, dolgočasja. V njej je klic po pristnih odnosih, je tudi poklic, a klic je glavni. Ker izgublja smisel v poklicu, to skuša kompenzirati z novimi vsebinami, z odnosi, v katerih se počuti sproščeno, z ljudmi, med katerimi si upa biti ona, kjer je dovolj prostora, da je malo prismuknjena, ker ni tu nobenega zgražanja, obsojanja in ker so tudi ostali takšni, kot so, brez prenarejanja. Pristni. Kot sem že povedala, čas se ji izteka in nima skoraj ničesar več izgubiti, zato končno najde pot do svoje realizacije, kjer ni nobene obveze, nobenega pogojevanja, vse je spontano in vsi so solidarni.
GBO: Mestoma v romanu navržeš pikre pripombe – glede ministrstva – ministri so se zmenili, kdaj moramo imeti proslavo, ne glede na kontekst šolskega dogajanja …
MA: Naj odgovor začnem s citatom iz romana: Z miznega koledarja sem utrgala list in zapisala: Uši so, vsi, ušive uši. Najbolj pa oni. Filajo nam glave z izobraževanji, vedno isto plozajo v nas: diferenciacija, individualizacija, personalizacija, vključujoča šola, inkluzivna pedagogika … To je pomembno, dragi moj učenec, da te diferenciram, individualiziram, personaliziram. Ob tem pa sem seveda čuječa.
Učitelj mora vse to početi zaradi politike vodstva šole, ki je odvisna od vlade, torej ministrstva. Zveneča imena »pomembnih« izobraževanj, ki ne pripomorejo k ničemur, ker učni načrt ne temelji na pravih temeljih. Preobložen je in neprilagodljiv današnjim otrokom, ki so navajeni na ikone, klikanje, ki nimajo potrpljenja in delovnih navad, ki so vedno bolj praktični in polni stavkov svojih staršev (Zakaj bom to potreboval v življenju? Kaj mi bo to dalo? Če bom to vedel, bom bolj srečen? Kakšen smisel ima to se piflat? Neuporabno …)
Gre za hierarhijo: učitelj, vodstvo šole (socialna služba, ravnatelj), zavod za šolstvo, minister.
GBO: Precej jasno je, da gre za koronski čas. Tu dobimo notranji uvid v Veronikino stisko: to je bila preizkušnja moje digitalne pismenosti, pomisli. Čez noč se je bilo treba priučiti nekih novih metod, epidemija pa razkol med starši in učitelji samo še poglobi. Je to odraz resničnosti?
MA: Ja, je, lahko bi rekla, da sem sprva samo zapisovala, kaj se je v tistem trenutku dogajalo, kasneje pa na vse skupaj pogledala z distanco. In ta pogled mi je omogočil, da sem prikazala naravno katastrofo, na katero pa so liki v romanu odreagirali enako kot med epidemijo. Učitelji smo bili v stiski, a smo to vedeli komaj kasneje, ko je bilo že mimo. Kot napišem nekje v romanu: … september te potisne v flajšmašino in začne mleti, mleti, mleti.
Ko si v mašini, se tega ne zavedaš. September je za vse ljudi, ki imajo kaj s šolo, najbolj stresen mesec, ker se takrat mora vse zgoditi: iz spokojnosti in brezskrbnosti se vržeš na glavo v bazen brez vode (?). Ta skok je bil skok v epidemijo, verjetno so tako čutili tudi učenci, starši, ravnatelji … Nove tehnologije vse bolj dominirajo, navzlic temu svet ne postaja cvetoči vrt, nasprotno, vse večja puščava in mi pod zameti podatkov, izdaj tega in onega, v metežu nasprotujočih si vesti.
Pesek združuje več stvari: klimatologi svarijo, posušili se bomo. Vojni in ekonomski analitiki napovedujejo: lačni in mrtvi bomo. Šlogarice so v modi. Zdi se, da se na klik lahko zgodi nekaj totalnega in to nekaj visi nad nami. Kot strah, ki mobilizira pogum.
Jaz sem uporabila zgolj »nianso« peska, z njim nisem hotela iti predaleč.
Peščena ura ne tiktaka, neslišno polzi.
GBO: Zelo močan moment v romanu je tudi komentiranje razrednih razlik. Veronika je mati samohranilka in v šolskem sistemu vztraja, ker pač mora preživet, njena hči Maja je očitno prekarka … Na drugi strani pa je družina, ki je oportuno obogatela. Zakaj se ti je zdelo smiselno izpostaviti ta vidik?
MA: Tako doživljam svet. Tako je. Lucijan in njegova mati sta na dnu, vsak dan bijeta bitko za preživetje. Maja je predstavnica današnjega izkoriščanja mladih, ki se vse bolj kaže kot model zaposlovanja v prihodnosti – sodobno suženjstvo. In vladarji so tisti, ki imajo denar, a ne takšni, ki so si ga zaslužili, takšni, ki so ga dobili, podedovali, ki so se »rodili z zlato žlico«, kot pove Maja za von Blauwasserjevo, in ga hočejo povečati z ožemanjem drugih. Veronika je predstavnica srednjega sloja, ki sicer ne životari, saj ni materialno naravnana, je pa zato oropana dodane vrednosti pri opravljanju svojega poklica. Vendar jo bogatijo ljudje, s katerimi se spozna in druži (Tonč, Meeri, Lucijan, Marcel). In če je Veronika osrednja zgodba, sem vzporedni zgodbi (Lucijan in von Blauwasser) želela narediti dvojni kontrast: nekoga, ki nima nič in nekoga, ki ima vse. Nesramno bogatega junaka bi težko prikazala mladega človeka, Lucijanovega vrstnika, čeprav bi lahko naredila vzporednico z Urošem, a on je samo žrtev (posledica) bogate mame.
Veronika je tako v teh vzporednicah v zlati sredini, zadovoljna, da ni (materialno) bogata, da pa ima dovolj financ za svoje življenjske potrebe; da je tako, pa je s kreditom ujeta v službi, kjer se izčrpava. Vse je ena sama past, nihče ni zadovoljen.
GBO: Simbol česa je breza? Nisem vedela, da toliko ljudi potrebuje njeno energijo in moč, proti koncu pomisli Veronika …
Breza je po svojem videzu krhka, a naj bi predstavljala močan karakter. Včasih so verjeli, da preganja vse slabo, zato so jo ljudje sadili ob vhodu na dvorišče; tako je tudi postala članica družine. Verjeli so, da se v njeni krošnji skrivajo nadnaravna bitja, ki varujejo hišo/družino pred zlom, torej je predstavljala »varnostnika«, zaščitnika. V severni Evropi je dolgo veljala za rastlino, ki lahko pozdravi vsako bolezen, ne samo fizično, tudi psihološko. Vemo tudi, da Zeleni Jurij uporablja brezove veje; v slovanski mitologiji je zelo prisotna.
V romanu breza predstavlja kolektivno nezavedno. Je del narave, v katero se Veronika zateka, ko ne zna več naprej, ko išče odgovore v sebi. Pomirja jo, jo kliče, ji odgovarja, jo sprašuje. Breza je notranji glas Veronike, zato se tudi bori za njen obstoj. In ko reši brezo pred posekom, reši del narave, izboljša podnebne razmere … morda še koga, ki mu je breza pomenila tolažbo, tako kot njej.