Kriminalni roman Spletke à la carte zasleduje zgodbo Jörga Seitlerja, direktorja prestižnega hotela, ki živi navidez urejeno družinsko življenje. Če se sprva zdi, da je Jörg žrtev manipulativne sodelavke Vanese Herbert, s katero se zaplete v ljubezensko razmerje in ki jo na jutro po novoletni zabavi najdejo umorjeno, se izkaže, da je v svoji ljubici pravzaprav našel sorodno dušo. Ko Jörg svoji ženi Nathalie pove, da jo zapušča, se ji čez noč sesuje svet.
Katja Pavli, ki piše pod imenom Katja L. Pauli je svojo poslovno pot skoraj tri desetletja tlakovala na področju marketinga v mednarodnih korporacijah in se v 53. letu življenja odločila, da se poda v literarne vode. Ustvarjalnost je usmerila v pisanje kriminalne zgodbe, umeščene na Dunaj, mesto, kjer je nekaj let živela in na katerega jo vežejo lepi spomini. Tudi sicer je jezikovno povezana z nemščino, ki je njen materni jezik in ki prevladuje v domačem okolju ter pri branju kriminalnih romanov, ki so njena velika strast.
Gabriela Babnik Ouattara: Ko smo imeli priložnost brati zapis Namesto rož, dejanja, v katerem je med drugim rečeno, da v Sloveniji najnižja dejansko določena preživnina znaša 5, 36 evrov, kar pomeni, da lahko nekateri za preživetje svojega otroka namenjajo nič manj kot polovico mesečne naročnine na Netflix, sem se spomnila na tvoj roman Spletke à la carte. Zakaj si tako bolečo temo, kot je terjanje preživnine za otroka – preko pravne pomoči – zakrinkala v žanrsko formo, kot je kriminalka?
Katja Pavli: Podatek, da v Sloveniji višina preživnine lahko znaša 5,36 evrov, je resnično zaskrbljujoč in kaže na absurdnost pravnega sistema. Zapis Namesto rož, dejanja mi vpliva nekaj upanja, da se bodo v Sloveniji stvari morda le spremenile. V mojem romanu sem se tematike plačevanja preživnine dotaknila le mimogrede. Zaradi umestitve dogajanja romana na Dunaj je ta problem hitro rešen. Avstrijska zakonodaja je namreč zelo konkretna, saj je višina preživnine zakonsko določena v odstotkih od neto plače. V primeru enega otroka, starega petnajst let, višina preživnina tako znaša 20 % neto plače in se po otrokovem dopolnjenem petnajstem letu zviša na 22 %. Zakonodaja je zelo obsežna, ampak ves čas transparentna, tudi pri s. p-jih. Plačevanju preživnine se nihče ne more izogniti, niti brezposelni. V Sloveniji je preživnina v višini 20 % neto plače znanstvena fantastika. Postopki so dolgotrajni. Moj ločitveni postopek bo na sodišču kmalu zašel v četrto leto …
GBO: Morda kak nasvet, kako prestati tako okoliščino? In koliko je posameznica ali posameznik, ki se znajde v taki okoliščini, v resnici prepuščen samemu sebi? In kakšna bi morala biti vloga države, predvsem z namenom, da se zaščiti najranljivejše?
KP: Idealno je seveda, če se partnerja uspeta o vsem sporazumno dogovoriti. Za kaj takega je treba veliko moči, saj je vpleteno veliko različnih čustev, predvsem pa je treba otroka postaviti na prvo mesto, tudi v finančnem smislu. Najslabše je, ko besedo prevzamejo odvetniki. Znajdeš se v začaranem krogu, v katerega stopi v veljajo zakon ‘akcija-reakcija’ in v katerem retorika postaja iz obravnave v obravnavo hujša. Pomembno je, da se takrat ne pustiš ustrahovati odvetniškim floskulam in različnim insinuacijam. Treba je vztrajati in se boriti za višino preživnine, ki bo otroku omogočala obdržati standard, kakršnega je bil vajen pred razpadom zveze. Ti procesi so zelo dolgi, stresni in močno vplivajo na kvaliteto življenja. Tu bi morala poseči vmes država z jasno zakonodajo po vzgledu Avstrije, ki bi omogočala hitrejše in bolj enostavne postopke za določanje višine preživnine in zagotovila ustrezne mehanizme za spremljanje izpolnjevanja preživninskih obveznosti. V Sloveniji se, žal, pogosto zgodi, da je višina preživnina odvisna od tega, kako dobrega odvetnika imaš, na kakšno sodnico naletiš in ne nazadnje ali si finančno sploh lahko privoščiš dolgotrajni postopek.
GBO: Kako bi opisala svoj zakon? Kaj je šlo pravzaprav narobe?
KP: Na svoj zakon imam prijetne spomine. Bodočega-nekdanjega soproga sem dojemala kot najboljšega prijatelja, imava čudovitega otroka. Izhajam iz složne družine, imela sem čudovito otroštvo, moji starši so bili skupaj skoraj šest desetletij. Pomen družine sem vedno zelo cenila. Tega dragocenega stebra svojemu otroku ne morem nuditi. To obžalovanje bo vedno prisotno. Marsikatera težava ali prepreka se s komunikacijo lahko odpravi. Pogovori so pomembni, prav teh pa je bilo v najinem zakonu vse manj. Morda je to odgovor, kaj je šlo narobe.
GBO: Zakaj si se lotila pisanja romana?
KP: Pisanja romana sem se lotila v času lockdowna, ki je sovpadal s časom razpada družine. Moje misli so se ves čas vrtele le okrog ločitve in me srkale vase. Istočasno sem se zavedala, da se moram postaviti na noge, sprejeti novo realnost, predvsem pa ohraniti veder obraz za otroka. Že od nekdaj je moja velika strast branje knjig; ko pozabiš vse okoli sebe in se podaš v drug svet. V tem obdobju se mi je začelo dogajati, da me nobena knjiga ni pritegnila. Prelistavala sem jih, preskakovala strani in poglavja in jih odložila neprebrane. Vedela sem, da problem ni v knjigah, temveč v mojem obsesivnem razmišljanju, kako za vraga sem se znašla v tej situaciji, in predvsem zaskrbljenost, kako bo razhod vplival na otroka. Taka razmišljanja na dolgi rok ne vodijo nikamor, predvsem pa ničesar ne spremenijo. Zelo dobro se spomnim, ko sem odložila Spieglovo uspešnico št. 1, avtorja Pascala Merciera z naslovom Das Gewicht der Worte, vedoč, da bo knjiga ostala neprebrana. Zrla sem v naslovnico s podobo osamljenega gospoda, ki se zamišljeno sprehaja ob morju in nad njim naslov »Teža besed«. To je bil trenutek, ko sem sklenila, da bom napisala knjigo. Romana nisem pisala z namenom, da ugleda luč sveta. Pisala sem ga zase. Pisala sem zato, da pomagam sama sebi, da svoje misli preusmerim drugam. Ko pišeš, si osredotočen. Ko pišeš, svoji domišljiji puščaš prosto pot. Pisanje je osvobajajoče. Pisanje je bilo v mojem primeru terapija. Na vsake toliko sem napisano pokazala mami, ki tedensko prebere vsaj dve knjigi. Vsakič je bila navdušena in me vzpodbujala, da pišem naprej. Nekaj poglavij sem pokazala prijateljicam in njihov odziv je bil enak: »Piši dalje, super se bere.«
GBO: Kako si pisala roman? Predvsem mislim na to, kako si ga strukturirala? Gre za spretno strukturirano kriminalko, ki pa ni klasična zgodba o odkrivanju umora, pač pa bolj družbeni roman … Liki so zelo živi, zlahka se je poistovetiti z njimi, no, vsaj z nekaterimi … Kdo so tvoje ciljne bralke oziroma bralci?
KP: Ob soočanju z vsakdanjimi obveznostmi, skrbi za otroka, šoli na daljavo in delu od doma dosledno pisanje po urniku ni bilo izvedljivo. Ne morem reči, da sem vsak prosti trenutek posvetila pisanju. Včasih so minili tedni, ko nisem napisala niti besede. In potem je prišel vzgib ali inspiracija, niti ne vem, kako bi to poimenovala, in v enem dnevu je bilo napisanih deset A4-strani. Morda so k strukturi prispevale vse prebrane kriminalke pa tudi sicer sem velika pristašinja strukturiranosti in organiziranosti. Pred seboj sem imela list papirja, na katerem je bila časovnica z glavnimi dogodki, to je bilo edino pomagalo, poleg spleta seveda. Kako dolgo možgani še delujejo, potem ko ti nekdo zarije nož v srce, je stvar, ki je pravzaprav ne veš iz glave. Pri ustvarjanju likov sem si v glavnem pomagala z domišljijo. Tekom življenja prideš v stik z raznoraznimi karakterji, katerih mešanica tudi služi pri inspiraciji. Seveda si želim, da bi knjiga imela širše bralstvo, ampak menim, da bodo prevladovale bralke. Posebej zna pritegniti tiste, ki so šle skozi ločitev, in navdušiti one, ki so bili deležne prevare ali ločitvene vojne. V romanu je pravici namreč zadoščeno, na koncu vsak dobi, kar si zasluži …
GBO: Glede na to, da si dvojezična, je bilo pisanje v slovenskem jeziku tudi svojevrstna preizkušnja … Lahko več poveš o tem prelivanju nemščine in slovenščine v tvojem romanu?
KP: Nemščina je moj materni jezik. Prevladuje v domačem okolju, v veliki večini berem v nemškem jeziku. Skoraj tri desetletja sem delala v mednarodnih korporacijah, v katerih je prevladovala angleščina in nekaj malega nemščina. Slovenščina je sicer vedno prisotna, ampak moje zadnje daljše napisano besedilo je diplomska naloga, ki sega še v prejšnje tisočletje. Rokopis je naprej v roke vzela prijateljica, novinarka Sanja Macur. Vpliv nemščine je bil več kot očiten, posamezni stavki so bili tvorjeni po nemškem besednem redu, da manjkajočih vejic niti ne omenjam. Kasneje, ko je prišel pod okrilje založbe, sem ob prejetju uredniških pripomb doživela manjši šok in ob prejetju lektorskih pripomb me je bilo, iskreno povedano, sram. Zdi se mi, da se trdo delo prične šele takrat, ko se založba odloči, da bo tvoje delo objavila.
GBO: Spletke à la carte so čista fikcija! Čeprav s pomočjo spretno zgrajene zgodbe in avtonomnih likov obravnavaš izjemno problematične teme, med drugim varanje, med drugim ločitev … Osrednja junakinja se sprva zdi nekoliko naivna, kasneje pa proces ločitve relativno dobro prestane. Kdo ji najbolj stoji v oporo?
KP: Nathalie, glavna junakinja je precej naivna in otroško zaupljiva, zato jo odkritje o dvojnem življenju moža preseneti in vrže iz tira. Po drugi strani pa se kasneje v njej prebudi borbenost, odločnost in samozavest. Ob sebi ima družino, prijateljice in svojo mladostno ljubezen. Boljše opore si človek v težkih trenutkih ne more želeti, tako v romanu kot v resničnem življenju.
GBO: Zdi se mi, da si tudi negativnim likom dala okoliščino, jih morda celo poskušala razumeti … Zakaj Nathaliejin mož Jörg ravna kot ravna? Katerega čustvenega aspekta on ni zmožen zaobseči?
KP: Ljudje smo kompleksna bitja. Imamo raznolika ozadja, izkušnje, okoliščine, ki nas oblikujejo in vodijo pri dejanjih. Ali poznavanje navedenega pomaga pri razumevanju negativnih dejanj posameznika, je drugo vprašanje. Nekateri ljudje zmorejo odpustiti velika grozodejstva. Drugi spet verjamejo v princip oko za oko. Razumevanje likov je prepuščeno bralstvu. Vsi posedujemo temno plat, ampak na vso srečo pri večini ne uzre luč sveta. Tudi Jörg v sebi nosi negativno plat, ki pa miruje, vse dokler ne spozna Vanese. Ona je sprožilec. Vanesa je izrazito negativen lik, Nathalie je njen kontra pol. Vendar tudi pri Nathalie, predvsem ko sklepa, da je njen otrok ogrožen, priplava na površje temna stran.
GBO: V tvojem romanu ženske niso samo žrtve, pač pa so tudi storilke … Zakaj si vpeljala tak lik?
KP: Želela sem prikazati različne vidike ženskega delovanja, vključno s tem, da ženska ni samo žrtev, lahko je tudi storilka. Spol ni dejavnik, ki bi odločal, ali je nekdo žrtev ali storilec. Odgovornost za dejanja, dobra ali slaba, so stvar posameznika, ne pa spola, ki mu pripada. Gre torej tudi za neko vzpodbudo bralstvu k razmišljanju o odgovornosti za svoja dejanja in moči izrečenih besed.
GBO: Skupaj z obravnavanjem teme preživnine za otroka in teme ločitvenega postopka, ki je na vsak način dolgotrajen in psihično naporen proces, posebej za prevarano ženo, si poudarila še izjemno problematično temo – nasilje v zakonu. Če sem bolj konkretna, poskus posilstva, ki še vedno velja za tabu temo. Nam lahko o tem poveš kaj več?
KP: Žrtve nasilja doživljajo neizmerno trpljenje, ki zaznamuje njihovo življenje in odnose še dolgo po koncu nasilja, toliko bolj, če je nasilnež iz kroga družine. Posilstvo znotraj zakona je nedvoumno nasilje, vendar ostaja tabu tema zaradi strahu, sramu in zavedanja nemoči. Za pobeg iz pekla kakršnega koli nasilja je treba veliko poguma, podpore okolja in ne nazadnje tudi finančne samostojnosti. Kot posamezniki ne bi smeli gledati proč, kot družba bi morali biti bolj konkretni. Predlogov ne manjka, treba jih je realizirati in ostati aktiven. Imam to srečo, da nasilja nikoli nisem izkusila. Če bi se mi to kdaj zgodilo, mislim, da se za povzročitelja ne bi dobro končalo (smeh). Seveda je lahko o tem razpredati, vprašanje je, kaj v resnici storiš, ko se ti kaj takega zgodi.
GBO: V romanu poudarjaš motiv maščevanja. Toda preden gledamo drugod, kako je v drugih kulturah, ali smo Slovenci večinsko še vedno patriarhalna družba? In če je odgovor pritrdilen, kdaj se to najbolj pokaže?
KP: Večina družb na svetu je patriarhalna, ne samo Slovenija. V nekaterih državah je patriarhalni odnos zelo izrazit, medtem ko je v drugih manj očiten. V razvitem svetu je to bolj prikrito, vendar so moški tisti, ki večinoma zasedajo vodilna mesta, imajo višjo plačo, višjo pokojnino. Ženske medtem ob službi prevzemamo večino odgovornosti za družinske in gospodinjske obveznosti. Biti mama je zagotovo najlepši poklic na svetu, ampak hitro postavimo svoje ambicije na stranski tir in račun pride najkasneje v starosti, in sicer v obliki nižje pokojnine. Lahko pa se zgodi, da je račun izstavljen že veliko prej – ko postaneš samohranilka in na brutalen način ugotoviš, da bi bilo tvoje finančno stanje lahko bistveno boljše, če svojih ambicij ne bi postavljala v ozadje. Ob ločitvi namreč nikogar ne zanima, da se je moški lahko v celoti posvetil svoji karieri, medtem ko je ženska podpirala tri vogale pri hiši.
GBO: Schillerjev citat na koncu in seveda tudi na začetku, deluje kot življenjsko spoznanje …
KP: Ta citat »Glej torej, kdor se veže večno. Omama kratka, dolg je kes« sem slišala kar nekajkrat v zadnjih letih. V Nemčiji, od koder izhaja moja mama, se uporablja kot modrost pred poroko. Morda takrat ne pade na plodna tla, je pa vsekakor življenjsko spoznanje ob ločitvi. Temu citatu bi dodala svoje razmišljanje »Bolj kot to, s kom se poročiš, je ključno, s kom imaš otroka«.
