Literatura ni nočno zbiranje spominov ob svetilki na nočni omarici in razlaganja le-teh sebi ali drugim. Literatura odpira spomine na vpogled pod žarometi, jih predstavlja, ne da bi razložila protislovja, ki obstajajo v njih, takoj ko jih razsvetlijo spomini drugih ljudi. Roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo uspe na nazoren način, s stvarnim besednjakom, brez diskurzivnih konstrukcij, ki konceptualizirajo vse, česar se dotaknejo, prikazati fragmente tragičnega bivanja mladega dekleta Lane v obleganem Sarajevu (1992–1996) in nič manj tragičnega življenja v zakonskem nasilju, pogosto v nasilju identitete, ki mu je bila izpostavljena po odhodu iz Sarajeva in nadaljevanju življenja v Mariboru.
Sredi te zgoščene usode, sestavljene iz vojnega nasilja v Sarajevu in nasilja v družini v Mariboru, pisateljica postavi rojstvo nove kontroverzne, nesrečno-srečne ali srečno-nesrečne, ljubezenske zgodbe, ki se kot rdeča nit vleče skozi vsa poglavja romana.
Ta ljubezen se je rodila v gimnaziji v Sarajevu, prekinjena je bila zaradi moralnih načel, obnovljena v vojni, znova prekinjena, medtem boli, se nadaljuje po vojni, tudi v Mariboru, ves čas fantomsko tli in boli kot pohabljen del duše – vse to je ljubezen Lane do Emirja in Emirja do Lane. Avtorica je z energijo, ki jo ima življenje v sebi, uporabila moč vetrov zla, da je zgodba o njenih junakih, Lani in Emirju, zaplula v nasprotni smeri od zla: v smeri dobrega v ljudeh. Zaradi tistega, kar ljudje dolgujemo drug drugemu: drobtina ljubezni nikoli ne gre brez drobca morale. In obratno. Sredi zla, ki se ji dogaja, Lani življenje ponudi nekaj dobrega: ljubezensko zgodbo Lane in Emirja, dveh mladih, ki se skozi roman najdeta in oddaljita, a nikoli mentalno ločita, tudi ko sta hudo ranjena, podarjata drug drugemu ljubezen, kri in upanje v življenje, ali pa preprosto izgineta v črnih luknjah minljivega vsakdana po vojni, da bi potem njuno zvezo, ki neprekinjeno traja v njunih dušah, obnovila, kdo ve katerič.
V vsem tem roman Ime mi je Sarajevo kaže na absurdnost enoznačnih razlag travmatičnih spominov in njihovega nedvoumnega moralnega vrednotenja. To ne pomeni, da avtorica uporablja »zamegljene pojme«: vsi njeni liki imajo ves čas jasno in natančno stališče do tega, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je pravično in kaj ni, kaj je iskreno in neposredno in kaj je premišljeno in pogojeno z globljimi moralnimi načeli. Filozofski motiv te disharmonične poetizacije je načelo ljubezni: »Vedno bi morali paziti na ljubezen, če si želimo, da bi stihija ali usoda življenja imela v sebi nekaj, kar je onkraj brutalnih dejstev realnosti.« Prav avtorica romana je z dinamiko hitrega spreminjanja trdih (kategoričnih) in mehkih (modalnih) stališč v konstrukciji besednih in miselnih stanj njenih likov pokazala, da je literatura tista duhovna percepcija, ki mora dosledno omogočati parakonsistentno logiko, zaradi katere se življenje odvija v eksplozivni dedukciji dobrega, ki je lahko hkrati zlo, in zla, ki je lahko hkrati tudi dobro.
S svojim slogom pisanja, ki je pogosto lakoničen, izmuzljivo kratek, ponekod podoben Morsejevim ločilom, največkrat dialoško, avtorica izraža čustva, ki so njena propozicijska drža, performativno dejanje, ki spreminja ontologijo konteksta! Tu se misel nikoli ne razvija horizontalno, v gomoljsko dedukcijo odvisnih stavkov in kopičenje predikativnih delov in atribucij, ampak se hitro zlomi. Pada. Gre v drugo vrsto. Navzdol. Stavek stlači v eno besedo. V eksplozivni zaključek romana, v končno trditev: »Ime mi je Sarajevo!« V mentalno stanje. V čustvo. Pokaže, kako z besedami gradimo stvari! Damo vpogled v dušo. Brez pojasnila! Razsvetljujemo.
