Intervju s Kristino Hočevar o Rujenju / Half of a C / C 的一半 in Rujenju / Half of a C / C 的一半
Kristina Hočevar je avtorica sedmih pesniških zbirk: V pliš, 2004; Fizični rob, 2007; Repki, 2008; Nihaji, 2009; Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, 2012; Naval, 2017 in Rujenje / Half of a C / C 的一半, 2021. Za Repke je prejela nagrado Zlata ptica, za zbirko Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, ki je bila prevedena v nemščino (2017), pa Jenkovo nagrado. Njene pesmi so uvrščene v različne antologije in prevedene v 15 jezikov. Diplomirala je iz slovenistike in splošnega jezikoslovja, poučuje slovenščino, lektorira, zanima pa jo tudi prevajanje literature iz angleščine.
Rujenje / Half of a C / C 的一半 pa ni le naslov njene zadnje pesniške zbirke, ampak si je bilo med 25. 2. in 25. 3. 2021 v Galeriji Škuc mogoče ogledati njeno istoimensko razstavo, s katero se pesnica prvič celovito predstavi v vizualnem mediju.
Med Rujenjem in Rujenjem obstaja očitna povezava. Nekateri teksti iz knjižnega Rujenja so bili razstavljeni v galerijskem Rujenju. Nekatere tekste v knjižnem Rujenju je mogoče brati kot komentarje, pod- ali nadnapise galerijskega Rujenja oz. vzpostavljanja dialoga z njim. Sicer pa se zdi, da morda niti ni tako zelo smiselno ločevati knjižnega in razstavnega, veliko lažje je o obeh razmišljati v terminih hibridnosti; tudi sama knjiga teži k izbranosti in premišljenosti v vizualnem izrazu, raznolikosti v vizualnem izrazu, ki zahteva druge vrste branja od blizu, dobesednega branja od blizu, razstava pa kot enakovredne eksponate vključuje tudi pesmi, tekste. Kako je prišlo do te povezave? Kako si jo želela zasnovati in kaj ti je bilo pri tem bistveno?
Bistveno je, da sta obe kljub tesni navezanosti samostojni in da se ju da ‘brati’ različno: ločeno, navezano, primerjalno, v ‘terminih hibridnosti’. Povezava med razstavo in knjigo se je vzpostavljala postopoma, mi je bilo pa jasno, ko sem napisala cel sklop pesmi – ki mislijo nastanek, postopek in problem razstave in razstavljanja ter nekaterih tem, da bosta morali razstava in knjiga zaživeti istočasno. Iz tega ideja, da so vezni list in eksponati z razstave ter brošurna podoba vizualna sled njune povezanosti, ob prvi očitni stvari – trojezičnem naslovu.
V obeh primerih gre za izrazit nagib k izgrajevanju prostora. Pa tudi: tako v Rujenju kot v tvojih prejšnjih tekstih smo lahko opazovale_i prostorsko izjemno skrbno razmeščanje verzov.
Je res, ja, mislim, da je Tina Kozin že ob Navalu prav to izpostavila, da je bilo pomembno ‘izgrajevanje prostora’ v tem mojem ustvarjanju, v Rujenju še toliko bolj ‘prostor, da razporedim tvojo državo in svojo državo’. To mi je od nekdaj pomembno , dajati mesto, odpirati prostor, ustvarjati prostor. Je bilo pa postavljanje eksponatov v galerijo, torej v že obstoječ fizični prostor, in poseganje vanj, v njegove stene, tla, strop zame nova oblika udomačevanja – tujega, javnega, minljivega. In tudi nek korak dlje v odpiranju ‘mojega’ prostora obiskovalkam_cem, ki so se fizično sprehodili vanj, se dotaknili eksponatov. Začetni izziv je bilo tudi spoznavanje razlike med postavljanjem razstave, kjer je stalni dialog običaj oz. nuja, kar mi je postalo v sodelovanju z Izo Pevec v veselje, in postavljanjem knjige, kjer z urednikom nimam sodelovalnega odnosa na ta način, da bi npr. skupaj premišljevala postavitve verzov v pesmi.
Zanima me, kako je potekala geneza Rujenja. V obrazstavnem življenjepisu lahko preberemo, da je razstava Rujenje, s katero prvič vstopaš na področje vizualne umetnosti, nastala kot posledica večmesečnega molka in nezmožnosti besed; te so se v istoimensko pesniško zbirko začele sestavljati šele pozneje. Hkrati je bilo za Rujenje nujno tvoje pesniško rezidenčno bivanje na Kitajskem.
To samostojno razstavo razumem kot prvo vstopanje na področje vizualne umetnosti, čeprav sem l. 2014 sodelovala z instalacijo fotografij v skupinski razstavi Prostori, sledi, sence pod kuratorstvom Jasne Klančišar.
Kako se je razvijalo Rujenje? Enomesečna kitajska rezidenca je bila v celoti osupljiva izkušnja, kjer so se ob ‘spoznavanju narave in družbe’, jezika in kulture vzpostavile med nami inspirativne osebne vezi. Zgodilo pa se je, da je bila pozneje, po nekaj mesecih kitajsko-slovenskega stika na daljavo določena komunikacija zaradi prepleta političnih in osebnih okoliščin ta naenkrat zreducirana in skrajno omejena, kar me je nekako umolknilo tako širše kot v zvezi s pisanjem. Postopoma in čedalje bolj intenzivno so se začeli v mojih mislih postavljati razstavni eksponati, in ko sem dojela, da moram realizirati njihovo postavitev, sem začela delati, iskati prostor itd. Nekje vmes so se znova začele tudi besede, nastala je tudi knjiga.
Kakšna bi bila ta razstava, če bi bila postavljena drugje, na Kitajskem, recimo. Kaj bi bilo tisto, kar bi se spremenilo?
Moje čisto začetne podobe in ideje o razstavi so bile zunaj galerije in v tujini. Če bi bila razstava v galeriji na Kitajskem, bi bila najverjetneje večja, všeč so jim velike postavitve, veliki prostori … Trenutni eksponati bi ostali, verjetno bi še kaj dodali. In s kitajskim kuriranjem bi se gotovo spremenilo marsikaj, česar si niti ne predstavljam. Predvidljiva bi bila lahko drugačna zastopanost izbranih treh jezikov.
Že pred razstavnim kontekstom si svojo poezijo, v sodelovanju z glasbenikom Tomažem O. Rousom, vpela v glasbeno-performativni kontekst. Kako pomembno ti je iskanje novih načinov dogajanja poezije? Kaj želiš s tem doseči in kaj te pri tem najbolj vznemirja?
Moje prvo sodelovanje s Tomažem se je zasnovalo leta 2009, ko naj bi bolj v standardni obliki nastopila skupaj na Živi književnosti, a sem ravno v tistem času pristala v bolnišnici oziroma bila nato v domačem okrevanju in sva morala nekaj izumiti. Posnel je moje branje in ga povezal s svojo glasbo. Skoraj 10 let pozneje sva idejo bolj razvila, njen potencial.
Ta razstava in knjiga ter omenjeno povezovanje glasbe in poezije sta mi sicer dve precej ločeni mesti, nobeno od njiju zame ni bilo iskanje, ne linija ‘iskanja novih načinov poezije’, čeprav se morda da gledati tudi tako. Imam kar nekaj idej, kaj bi lahko s poezijo, vendar jih ne bom udejanjala (le) iz ideje iskanja novega. Pomembno mi je ravnati se po nekih vzgibih, razlogih, ki se meni osebno zdijo pravi. Na splošno pa želim v več smislih presegati sebe, to me med drugim vznemirja.
Rujenje se ukvarja z zasebnostjo, z razplastevanjem tega pojma, besede. V eni izmed prvih pesmi v knjigi zapišeš: »ne skrivam / varujem zate« (9) Kakšna je zate razlika? Je to mogoče brati kot izhodiščno zapisovanje tvojega dojemanja zasebnosti v primežu družbenega, zgodovinskega in osebnega, ki ga Rujenje nadalje razvija in odvija v vseh prej omenjenih primežih, ki ga doletijo?
Ja, o konceptu zasebnosti sem res razmišljala zelo široko in zelo podrobno, a ker nisem pisala znanstvene razprave, ampak poezijo, sem bolj nakazovala, odpirala njene različne vidike, ne le medkulturnih.
Ozadje navedenega verza aludira na tisto problematično dojemanje ‘skrivnosti, skrivanja’ kot prikrivanja nečesa slabega, sramotnega oziroma na to, da če delaš ‘dobro, prav’, nimaš ničesar za skrivati, in kot da potemtakem ne potrebujemo zasebnosti. Na to lahko sedaj navežem še besede Alana Westina, da je zasebnost tista, ki omogoča osebno avtonomijo, daje nam priložnosti za čustveno razbremenitev, omogoča nam samovrednotenje in zagotavlja nam okolje, v katerem si lahko izmenjujemo zaupnosti in intimnosti ter se udejstvujemo v zamejenem in zaščitenem sporazumevanju.
V drugem branju je citirani verz verjetno ironičen.
Kateri je tisti ključni poudarek zasebnosti, za katerega ne želiš, da bi se izmuznil bralki_cu, gledalki_cu?
Želim, da bi bila izmuzljiva, kot je. Ne želim, da se izmuzne njena izmuzljivost. Mestoma navidezna jasnost, ki je istočasno lahko tudi zavajajoča. Zasebnost potrebuje notranje varovanje, ne zunanjega nadzorovanja. To se mi zdi pomembno v zvezi z uporabo, izpostavljanjem in vzpostavljanjem zasebnega v umetnosti, če se ta hip osredotočim samo nanjo.
Rujenje je trojezično, ali morda bolje, eksplicitno večjezično, pri čemer se mi zastavlja vprašanje, če torej ne dostopamo do enega izmed jezikov, ali nam Rujenje ostaja nedostopno in nadalje, ali je to sploh bistveno vprašanje, ali to vprašanje ne napeljuje na neko drugo, bolj bistveno vprašanje, vprašanje prevedljivosti in še: vprašanje berljivosti, torej vprašanje dostopa. In v tem kontekstu se kar sama od sebe spet ponuja navezava na problematiko zasebnosti, dostopa do zasebnosti in vloge, ki jo ima pri tem prevod: »da bi lahko, / vmesni jezik objavil silo, / ki jo izvajaš, / ali bi lahko, / da bi ublažila to neznanje.« (22)
Če želimo tovrsten dostop, zdaj z uporabo tehnologije lahko tudi beremo, čeprav ne znamo jezika. Četudi ne moremo npr . vtipkati pismenke, jo lahko z aplikacijo skeniramo in dobimo že prevod v angleščino, ali pa za začetek samo pinyin zapis (za tistih nekaj verzov, kjer imam pismenke), pa potem iščemo ustrezen prevod, lahko si ga zapišemo zraven in nato beremo od začetka. Tak način nas sicer uvaja v neko drugačno bralno izkušnjo, še počasnejšo in v nekem smislu raziskovalno, ampak tako je bilo mestoma tudi samo pisanje. Predstavljam si, da je lahko ob prvem stiku moteče, frustrirajoče, a naj je bralka_ec sprva soočena_en s to realno in /ali navidezno frustracijo; so stvari, ki ostajajo nedostopne, četudi so ali se zdijo na dosegu roke. V nekem smislu pa je vse naše dojemanje, posredovanje omejeno, lahko zgolj nakazuje, odpira. Ta neprevedljivost nazadnje sicer res poraja, izsili nove besede, nov prostor, novo lepoto.
Rujenje se ukvarja tudi z odnosom do sredstev, ki spomin omogočajo, dajejo v prevod. Pri tem se zastavlja vprašanje, kaj mu ta sredstva odvzamejo, pa tudi: kaj je odvzeto s spominom, s procesom spominjanja kot takim, s simultanim prevajanjem v spomin. Toda, če ostanem pri prvem poudarku, odnos do tehnologije, ki si ga deloma tematizirala že v Navalu, z Rujenjem dobiva še ostrejše zarise, skupaj s pripadajočo terminologijo: oblak, okno, galerija etc.
Vprašanje spomina kot zmožnosti ali pa kot vsebine in njenega oblikovanja me zanima že dolgo. Vemo, da se lahko s spomini manipulira na različne načine, s sodobno tehnologijo, ki nam ustvarja spomine, ko ti fotografije samodejno razvrsti v kategorije, npr. na ‘happy times’, ko ti ustvari nabor slik iz istega časa lani, predlani itd., se samo po sebi ustvarja vprašanje manipulacije z našim mišljenjem, tudi s spomini.
Me pa zanima tudi nekaj povsem drugega, ja, ta notranji mehanizem, ko nekaj že uvrščamo v spomin, torej v preteklik, kar pomeni, da smo že v oddaljevanju, nismo povsem prisotne_i v danem trenutku. Kaj se zgodi v tem prenosu.
Mimogrede, ob branju besed, ki jih navajaš kot terminologijo tehnologije, je v pesmih za upoštevati njihovo večpomenskost.
Še malo se bom pomudila pri že zgoraj omenjenem vmesnem jeziku. Kaj ti pomeni vmesni jezik, ko so jeziki tuji, zdi se, da v Rujenju vlogo telesnega vmesnika postopoma prevzema, četudi ne povsem, tvoj jezik še vedno stavi na izrazito telesno bilanco, a vendar, tehnologija, ki nečesa ne zmore. »[N]e najinih oči brez najinih oči« (34) zapišeš na nekem mestu.
Besedno zvezo ‘vmesni jezik’ uporabljam v zvezi s sporazumevanjem za angleški jezik kot jezik srečevanja, kot edini možni v konkretnem slovensko-kitajskem besednem dialogu. Kar se pa tiče tehnologije, seveda omogoča, vzdržuje, ohranja, je kot taka navdušujoča, hkrati frustrirajoča in tudi strašljiva. Verz ‘ne najinih oči brez najinih oči’ se v kontekstu svoje pesmi navezuje na biometrične podatke kot sredstva identifikacije in avtentifikacije v povezavi s problemom nadzora.
Nespregledljiv aspekt Rujenja je očividno jezik. Jezikovna spretnost, inovativnost, navsezadnje je že sam naslov Rujenje, če se osredotočim zgolj na slovenski del naslova, neologizem, tudi sicer pa je z vidika odnosa med pisavo in izgovorom v tem kontekstu nujno omeniti tudi angleški del naslova Half of a C. Rujenje je del pesmi, naslov razdelka, v katerem je pesem z rujenjem v verzu ter naslov knjige in razstave. Kaj ti pomeni ta beseda? Koliko je rujenje tudi urjenje? Kaj pa Half of a C? Je Half of a C prevod za Rujenje? Je to edini možni prevod? Je to sploh prevod?
Half of a C in C 的一半 vodita v Rujenje, nista prevoda te besede. Sem pa besedo ‘rujenje’ napolnila s toliko vsebine, večpomenskosti, kot je bilo potrebno. Odlična beseda mi je, ker prenese toliko vsega, o čemer sem mislila, čustvovala, posredovala. Vse, česar se ne da v celoti zaobjeti, vse izgubljeno s prevodom, jezike in molk, rdečenje in rjutje, tudi urjenje, kot je v pesmi. Kaj konkretno pomenita Half of a C in C 的一半 bi želela na tem mestu pustiti prosto interpretaciji.
Na razstavi sta med gugalnico, vsaka na svoji steni, prilepljeni dve pesmi, ki ju je mogoče brati tudi v knjigi, pri čemer v knjigi nista pozicionirani druga ob drugi kot na razstavi. Na vodstvu po razstavi smo izvedele_i, da pesmi predstavljata dve jezikovni različici istega dogodka, pri čemer vsak tekst v drugem jeziku (slovenščina in angleščina) izpostavi druge aspekte tega istega dogodka (pesmi v knjigi najdemo na str. 56 in 64). Kaj to delo pove o prevodu, o tvojem dojemanju prevoda?
Mislim, da pove predvsem o odnosu do slovenščine kot maternega jezika in o angleščini, ki kljub temu da ti je lahko edini možni (besedni) jezik sporazumevanja, pomeni določeno stopnjo potujevanja, odtujitve, vsaj v kontekstu moje izkušnje oziroma na nekih točkah intime. Toda če sprašuješ o prevodu, pomeni, da se nehote zgodi to, da v maternem jeziku zapisujem iz drugega mesta, iz druge točke, kdaj lahko samo druge nianse. Pomeni to, da sem v slovenščini govorila drug glas ali glasove kot v angleščini. Kar pa hkrati ne pomeni, da to nujno velja za vsako pesem v knjigi. Vmes pa še kitajski vnosi, kitajski prisluhi.
Študirala si jezikoslovje. Jezik te očitno vznemirja. Kakšen je tvoj odnos do jezika in kaj ti pomeni delati z jezikom v poeziji, kaj ti poezija v tem kontekstu omogoča? Kako se ta odnos spreminja, kaj ostaja, kaj se intenzivira z vsako novo pesmijo, z vsako novo knjigo? Kaj je tvojemu jeziku naredilo Rujenje, kaj mu je naredil Half of a C? In C 的一半?
Kar veliko vprašanj na enem mestu, a če poskušam svoj odgovor nanje strniti. Poezija mi je večino časa način osvobajanja sebe in preseganje lastne individualnosti in mi je ustvarjanje prostora, polja svobode, kar je seveda nikoli zaključen proces, kar je vsaka nova knjiga. Raje bi pa videla, da bi kdo drug opravljal pregled dosedanjega opusa in analiziral, kaj ostaja, kaj se intenzivira z vsakim mojim naslednjim pisanjem. Povem naj samo o zbirki, o kateri se pogovarjava. Nekoliko so se stvari zapletle v Rujenju, nekoliko mučno je bilo izrekanje Half of a C, ponotranjen C 的一半. Prvič se je zgodilo, da bi moja poezija, ker se je napajala iz konkretne medkulturne navezave, lahko nosila potencial nečesa ogrožajočega (ne zame). Pisanje celotne zbirke je bilo zato precej počasen proces v primerjavi s prejšnjimi knjigami. Materni jezik je, ko sem ga končno spet sestavljala, izgovarjala, vmes spet razpadal, prav utihnil, ni bil pravi, jemati sem morala iz kitajščine, sprejeti sem morala angleščino.
»so besede sedem veder, javna kopališča, čigava zasebnost / bo te besede prevedla.« (33) Kako zasebne so zate besede, njihovi pomeni, uporaba?
Ne izključno, ampak zame so najbolj natančno sredstvo izražanja, razpiranja, vstopanja v zasebnost ali izstopanja iz nje. Zdi se, da lahko najbolj podrobno sledijo in ustvarjajo miselne, čustvene, duhovne procese, njihove nianse. Oziroma niansirajo samo zasebnost.
Kot sem omenila že zgoraj: Rujenje zahteva raznovrstne strategije branja od blizu. Napor je poplačan. Toda pri vsem tem izrazito izstopa en element, vizualija na strani 75, diagram krožcev, ki razkriva na drobno zapisane številke. Kakšno vlogo si mu dodelila?
Označuje četrti sklop pesmi v knjigi. Bo pa ta oblikovalsko obdelan algoritem podrobneje, naknadno predstavljen na spletni strani ‘Rujenja’, sledljivi tudi s kodo QR, ki je natisnjena na zadnji strani knjige. Morda le o številkah – so beleženje digitalne komunikacije, ki sem jo najprej mislila postaviti v razstavo, v galerijo, a je bilo nazadnje njeno boljše mesto v knjigi.
Ta intervju bi rada naslovila z verzom, verzi iz Rujenja, rada bi, da ga izbereš.
čigava zasebnost bo te besede prevedla
In še, ne morem se upreti, tipično vprašanje za na konec ali bolje nov začetek: za tabo je sedem pesniških zbirk, glasbeno-pesniško in razstavno-pesniško udejstvovanje. In zdaj? Kaj sledi? Prosim za kratek napovednik. Če seveda to ni preveč zasebno vprašanje.
Idej imam dovolj, a te niso dovolj, da nekaj sledi. Nerada pa ustvarjam pričakovanja z napovedmi, raje presenetim, včasih tudi sebe.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
