Objavljena Anastrofa ni prva različica romana; daljši osnutek si zavrgel in ga precej predrugačil. Zakaj je prišlo do tega precej radikalnega preloma s prvo verzijo besedila? Na kakšen način si besedilo krčil in kako prečiščeval? Katere teme in ideje si ohranil – se ti zdi objavljena različica bolj kondenzirana od prve?
Začel sem pisati s pripravljenim sinopsisom, ki je dokaj natančno predvideval, kaj se kje zgodi. Želel sem povedati nekaj celovitega. Šlo je za prvi poskus pisanja daljšega dela. Kmalu sem seveda ugotovil, da tekst začne živeti svoje življenje, se ovijati okoli tebe, daviti, tako da ga ne moreš več obvladovati. V tistem času sem bil na tritedenskem bivanju v Beogradu. Odpovedal sem se ideji, da bi napisal knjigo. Potem pa je vame butnila neka zadrževana energija iz nezavednega, mi zgostila zgodbo, podobe, mi dala drive, iz katerega so sledili ritem, sintaksa, leksika pisave. Težko je pisati kakršen koli tekst, ne samo roman ali pesmi, brez vdora nečesa nepričakovanega, nečesa, kar vznikne v trenutku, te preseneti, poseže, te začne malo voditi. V tem je čar kakršnega koli pisanja. To je lepo. Retroaktivno opaziš, da je v tem vendarle bila neka pomenska celota, oblikovne invencije, ki imajo neko svoje mesto. Moraš se pustiti voditi. Ampak tudi s tem, da te nekaj vodi, je treba znati handlati, impulze moraš znati artikulirati in jih prevesti v neko formo. Ti procesi so nekaj zelo lepega in nenadomestljivega.
Težko rečem natanko, kaj sem zavrgel, zagotovo pa lahko rečem, da je druga verzija bolj kondenzirana, da nisem več videl praznih mest v njej, da se mi je vse povezalo razen manjših reči, ki jih je bilo treba osmisliti, korigirati, dopolniti z urednikom. Roman je precej kratek. Izhaja iz sveta iger, pop glasbe, teoretskih esejev, zgoščenih form, ki bistveno opredeljujejo naš čas in odraščanje ljudi moje starosti.
V prvem delu odgovora govoriš o pisateljskem procesu – ne morem si kaj, da se ob tem ne bi spomnila na ‘muze’, ki nagovarjajo avtorico_ja – osebno bi rekla, da poteka ‘pisanje’ (morda raje delo na tekstu) tudi na neki nezavedni ravni; nekatere vsebine morajo ‘odležati’ – je to po tvojem mnenju res ‘manj razumski’ proces?
Ja, mislim, da večinoma obstaja nekaj nerazumskega v tem, kar so skozi zgodovino imenovali različno in mu pripisovali različne lastnosti. S tem so nastajale muze, navdih, danes bi se to dalo razložiti s sodobnimi psihološkimi orodji. Ta prodor od zunaj je po mojem bistven ne samo za pisanje, temveč tudi za druge oblike spoznanja, za premike v osebnem življenju. To je po mojem nekaj bistveno človeškega. Poznorazsvetljenska civilizacija te trenutke izriva iz življenja in jih na ta način siromaši, čeprav jim psihoanaliza najbrž daje neko težo. Pomembno je vzgajati, ohranjati, spodbujati takšno možnost samopreseganja. Seveda pa so razumski prijemi bistveni pri smiselnemu interpretiranju takšnih pojavov in njihovemu prevajanju v konkretne življenjske prakse.
Omenjaš ‘prodor od zunaj’ – kje je ta ‘zunaj’? In kaj je to, preko česar pridobi ta ‘prodor’ neko moč spodbuditve k ustvarjanju? Lahko gre tudi samo za nek ‘banalen’ dražljaj, ki pa se kot ključni del umesti v neko pomensko mrežo nastajajočega teksta?
Morda so izvori različni. Predstavljam si, da je osnova navadno kup drobcev nezavednega, ki niso prebili cezure in se uporniško nabirajo v njem, dokler nazadnje na izbruhnejo. Verjamem tudi, da obstajajo podobni pojavi z izvorom izven posameznika, vendar jih ne bi vezal na samo pisanje Anastrofe. Drugače pa ja – nek dražljaj, nek vzorec, ki ga prepoznaš v okolju, barva, prizor, zvok, nekaj, kar deluje kot trnek za prosto plavajoče drobce pomenov in za še neosveščeni narativ. Element, ki poveže vse skupaj in potem, kot da duh zagori. Čutiš, da je nujno, da to v neki obliki realiziraš navzven in preneseš naprej. V tem primeru v obliki teksta.
Dogajalni prostor v Anastrofi se zdi zataknjen na meji med sedanjostjo in prihodnostjo – pa je res? Mislim, da si nekoč zatrdil, da vidiš dogajalni prostor kot del sedanjosti. So igre, pop glasba, teoretski eseji … ki jih zgoraj omenjaš, zapisani sedanjosti – oz. ali je to to, kar tvori tvojo sedanjost, ki se potem vpiše v tekst? Na kakšen način, se ti zdi, pa se v sodobni slovenski prozi vzpostavljajo literarni prostori/svetovi? V kolikšni meri se ti zdi, da zajemajo obstoječo ’empirično’ realnost in koliko le en njen aspekt oz. – ali ne gre morda za zajem presenetljivo podobnih bivanjskih izkušenj? Koliko je v tem omenjenem aspektu – če gre za aspekt – historičnega, ki se vsiljuje kot zdajšnje? Si ti skušal narediti neke vrste inverzijo – namesto te vsiljene historičnosti vnesti neke vrste futurizem? Kako pa slednji stopa v odnos do zgodovinskih avantgard?
Zdi se, da včasih po večjih krizah in pred velikimi tehnološkimi inovacijami – znano je, da je marksizem ugotovil povezavo med obojim, v času, ko pojmi novega še niso fiksirani in omogočajo raznorazne uporabe, pride do porasta fantazem. Danes je ogromno apokaliptičnih ali optimističnih fantazem, kako bosta razvoj umetne inteligence in druge tehnologije, spremenila naše življenje in človekovo naravo samo. Niti skeptiki niti nosilci apokaliptičnega diskurza še niso čisto utrdili svojih taborov, v svojih argumentih postavili pravila rabe jezika, ki bi fantazmagorije ovirale. Slednje seveda več povedo o nas, naši sedanjosti, strahovih in pričakovanjih. Mislim, da je ravno tako Ballard rekel, da znanstvena fantastika ne govori toliko o prihodnosti kot o sedanjosti. O vsem tem razmišljamo na neki časovni meji. Obenem pa se nam zdi, da se stvari tako hitro razvijajo in jih znamo tako slabo interpretirati, da ne vemo, če je prihodnost nekaj, kar pride čez pet ali deset let ali pa čez sto ali več … Vsa ta zmeda mi je nudila res dobro izhodišče. Zmeda, prelom starega z novim, to je historično ozadje Anastrofe, bi rekel.
Prozo, pisano v slovenskem jeziku, berem premalo, da bi lahko dal splošno sodbo. Tisto, kar bolj v drobcih pride do mene, se mi zdi, da pogosto izhaja iz druge izkušnje. V devetdesetih, ko so se skozi tranzicijo formirale institucije nacionalne književnosti in slovenska nacionalna identiteta, so pisatelji morali biti glasniki napredka v smislu človekovih pravic, strpnosti, konca ideologij in prevlade malih zgodb in podobno. Obenem pa so morali ohraniti institucije, ki so jih v tranziciji osvojili. Čeprav bo bližnja prihodnost najbrž obračunala s takšnimi modeli kulture, je zdajšnje relativno udobje na pozicijah omogočilo, da je intelektualni svet tiste proze, kolikor jo poznam, približno dvajset let za svojim zgodovinskim časom in da se zaradi manka izzivov obrača v klišejih. Ampak to me morda ne zanima več toliko.
Zadnje čase se pojavljajo nori avtorji in avtorice, s katerimi si delimo skupne poteze, nagnjenost h grotesknemu, tu so poteze trasha, čisto drugačno razumevanje pripovedi. Pogosto so vezani na Maribor, bodisi da tam živijo in/ali izdajajo. To ni naključje, tako se počutimo, živimo v situaciji, ki je groteskna in ko nas obliva posttranzicijski trash, ki na neke posebne načine sooblikuje naše življenjske pripovedi. Ceneno in truistično bi bilo razglašati se za margino in outside. Del slovenskega javnega trasha je, da ljudje dobro živijo in gradijo kariere na tem, da z višjih položajev govorijo o marginalnosti in outsiderstvu, čeprav se jim niti sanja ne, kaj to v tem trenutku pomeni. Čisto možno je, da se te recimo nekdo, obtoži, da si neoliberalec, ker nisi pripravljen narediti zahtevnega projekta za majhen denar, medtem, ko razmišljaš, kje boš čez nekaj mesecev spal in kaj boš jedel. To je znak pomanjkanja dostojanstva, samospoštovanja ter spoštovanja drugih. No, skupne poteze, o katerih govorim, niso zamejene na književnost. Mojo zgodovinsko izkušnjo življenja v Sloveniji v letu 2017 veliko bolje opišejo glasbeni artisti kot so denimo Matter ali Buraza kot večina kulturnikov. Pojem kulturnika je za veliko mladih ljudi izgubil svojo avro in čast.
Zgodovinske avantgarde so zame in nekatere zadnja plodna literarna referenca v zgodovini nekaterih postjugoslovanskih književnosti. Ljudje so delali resne in epske stvari. Od njih se učimo, vendar jih preprosto ne povzemamo. Glede mene sta Pogačar in Vasić artikulirala spogledovanje z modernizmom, ki pa je umeščeno v svoj čas, Vasić je govoril o postpostmodernizmu. To mi je zelo všeč, zdi se mi, da črpam iz nabora idej, ki so značilne za fazo po postmodernizmu in ki ne prekinjajo stika z modernizmom.
Če se navežem na prvi del odgovora; sedanjost je verjetno – kot namiguješ z ‘zmedo’ – tisto, kar je najtežje artikulirati, ker se artikulaciji s svojo živostjo trenutka in premenami najbolj izmika, zlasti pa se to zdi težko v času intersekcijskih, trans- in post- študij, prepletanja tehnologije, humanistike, naravoslovja, umetnosti … kjer prihaja do zlivanj, ki so – vsaj zdi se tako – artikulaciji naporna. Ob tem izmikajočem, se mi zdi, avtorice_ji pogosto vendarle naslanjajo na preteklost ali, kot v tvojem primeru, neko nejasno prihodnost, ki je lažje obvladljiva in fiksirana z miselnimi podobami in predstavami avtorice_ja samega; to nudi neko obvladljivost; kako si operiral s tem med pisanjem Anastrofe? Vendarle so nekatere reči vpisane prav v to ‘Sinanovićevo prihodnost’ oz. nek medprostor, ki služi za urejanje te ‘zmede’. Ne gre za sedanjost ali empirično realnost – gre za prostor, v katerem se dogaja neko premlevanje te zmede?
Ja, rekel bi, da je prisotna neka meta poteza. V svetu fantazem, ko se domišljija burka kot v otroštvu, je seveda precej zabavno biti. Še bolj zanimivo pa zna biti v njih poiskati neke simptomatične točke, jih obravnavati kot posebno materijo, kot nekaj, kar ni samo domišljijsko igračkanje, temveč tesno povezano s tem, kako se razumemo. Kot da imaš velik grad iz lego kock, ki ga rearanžiraš in v novi strukturi postaviš nekakšne znake, ki znotraj skulpture želijo o njej nekaj povedati. Neke vrste mini vandalizem. V resnici sem želel zamajati samo obvladljivost predstav o prihodnosti, jih nekje ozemljiti, drugje pa jih z užitkom trola razpihniti.
Precej fanazmatska podoba – kjer se mi sploh ne zdi zgrešena primera ‘kot v otroštvu’ – je recimo podoba Balkana, pod katerim se širijo rovi podzemne železnice; po enem od rovov rije penis, iz katerega bo izšel spermij Sinanović, da bi zadostil oploditvi, ki se jo pripovedovalka trudi preprečiti … Je Balkan v tem smislu ’mati’? Si pri pisanju zavestno dialogiziral z materinskimi miti oz. kako Anastrofo brati skozi mit? Ali pa je prepredenost lastnega imaginarija z miti morda nekaj, kar se je pri pisanju Anastrofe izmikalo zavestnim dialogom?
To je res vprašanje. Moram reči, da sem v snovanju takšnih prizorov užival in se zabaval. Neposredna refleksija njihovega skritega pomena ni obstajala. Podzemlja si pravzaprav do zdaj nisem predstavljal kot simbola ženske. Nasploh sem na Balkan in idejo možnosti nekakšne prihodnje Jugoslavije tudi osebno očaran. Tako, da se mi je tu morda res prikradel nekakšen imaginarij nacije, zemlje, ženskosti, ki se povezujejo, vendar na način neke transgresije, ki ima morda povratno zanko, ki je z namenom čisto pretirana. Kakor tudi pojavljanje samega lika Sinanovića. Protimit kot deloma subverzivna taktika, deloma nereflektirani užitek, deloma njegova blokada. Morda je to podobno kot recimo hype okoli trap koncerta v okrilju Radia Študent: napihuješ samega sebe, izživljaš nereflektirane fantazije, potem pa jih spet poklopiš. Najbrž gre za tri faze, ki so značilne za uporniške diskurze sodobnega kapitalizma, sploh v ultranormalizirani provinci.
Ravno sem brala delo Zrcalo resnice Sonje Weiss, ki vzpostavlja Zevsa kot demiurga, ‘očeta’ brez ‘matere’ in (ne)zavestno potvarja mit tako, da izključi žensko – tu se mi je zdelo zelo zanimivo, da imaš ta penis, ki se znajde v nečem, kar je od njega mnogo večje – in vendar ostaja brez pripoznanja, neimenovano. Zanimivo, da na to recimo nisi pomislil med pisanjem – nacijo tu ta penis pravzaprav onemogoča; mar ne? Tako kot Kronos onemogoča vzpostavitev nove generacije (olimpskih) bogov.
Pri samem penisu je treba upoštevati še eno komponento. Želel sem kliše prodirajočega penisa kot nekega falosa in izraza moške dominacije in podobno zelo pritirati. Ta moment je ozaveščen. Vendar aspekt zemlje res ni bil, čeprav se na koncu nahaja nekaj, kar bi lahko bilo maternica. Obenem pa sem želel raziskati neke aspekte tega, kaj pomeni problematičen, menda pogumen mlad tip na neki sceni, ki naj bi bila kolikor toliko napredna, kakšno vlogo imajo pri tem mlajše ženske in podobno. Pretiran penis na nek način kastrira samega sebe. Ampak brez ženskega aspekta mogočne zemlje, ki bi bil ozaveščen, gre morda vendarle za egoistično početje, samozadovoljevanje, če položim kliše na kliše. Morda se mi je tisto, kar sem želel ozavestiti v procesu ozaveščanja, prikradlo v nezavedno. Kar je za sam prizor morda dobro.
Hotela sem že replicirati na drugi del prejšnjega odgovora – pojavljanje Sinanovića v romanu – toda še pred tem moram dodati še eno podvprašanje: če je Sinanović spermij, ki naj oplodi pripovedovalko – ki jo lahko, poenostavljano, postavimo v vlogo mlajše ženske ‘na sceni’ (ali pa tudi ne ‘na sceni’) – obenem pa tudi mlad tip, ki skuša oploditi mlajšo žensko (v istem prostoru), s čemer jo zaveže vlogi matere in perpetuira dosedanje potiskanje ženske v zasebno sfero ali roman v nekem smislu – preko atentata recimo – poziva mladega moškega, da se umakne ‘z odra’, ker je umik lahko v nekem določenem trenutku tudi najbolj subverzivna možna akcija?
Da. Pripovedovalka v romanu je ujeta v medigro treh moških – svojega partnerja, Sinanovića, kot nekakšne javne avtoritete, in kastriranega čefurskega očeta. Sam sem v preteklosti govoril v imenu žensk in morda sem si zaradi tega dobil kakšen simbolni kapital. Sicer Sinanović ni nekdo, ki bi oplajal specifično to žensko, ampak sfere, svet kot tak. Najbrž sem želel obračunati s slabo vestjo glede tega. Je pa zanimivo, da delava ta intervju ravno midva, ravno danes, ko se odvija serija #metoo priznanj. Zanimivo in zgovorno je, da se v Sloveniji v kulturi in akademiji ni sprožil plaz in da sem e-maile takrat lajkal jaz, kot moški. Ali v takšnem okolju moški s feministično potezo lahko pravzaprav doseže nek produktiven umik, pripomore k takšnemu plazu, kot je bil omenjen? Ker, javna tajna je, da je Flisar služil kot podlaga za to, da so se mnogi podobni šovinisti poskrili, tudi v napadu nanj. Pravzaprav so pri vsem skupaj ključno vlogo odigrali moški. Kar je precej bedno.
O tej medigri sem te vsekakor že v osnovi želela povprašati. Anastrofa torej res prinaša žensko pripovedovalko, a kljub svoji vpletenosti v politično, javno sfero, se zdi, da se njen smoter generira samo v odnosu do moškega – očeta/nekdanjega partnerja/Sinanovića, na katerega skuša izvesti atentat; vsekakor je postavljena v brezizhodno situacijo, ker se ne glede na vloge, ki jih zavzema, ne more opolnomočiti kot avtonomen subjekt. Govorjenje ‘v imenu’ je ravno to, zaradi česar sem omenila možnost umika kot subverzivne akcije. Sama bi verjetno danes, v primeru, ki si ga izpostavil, ravnala drugače. Mislim, da sem s prvotnim prepuščanjem ‘glasu’ ravnala narobe, čeprav je bilo to tedaj res namenjeno temu, da se skuša vzpostaviti situacijo v nekem kontekstu mimo moraliziranja, kar pa na koncu vendarle ni uspelo.
Da. Vendar so vsi liki pravzaprav popolnoma enodimenzionalni: ženska je ujeta, pravzaprav oblegana, s strani treh moških, vendar ima tudi sama povsem plehke lastnosti kot vsi ostali, vključno s Sinanovićem. V osnovi bi vendarle rekel, da je to knjiga o plehkosti. Vključno s plehkostjo naših politik, javnih debat, prepričanj, da smo subverzivni in tako dalje. V Anastrofi ženska ni zgolj žrtev. Tudi sama je nadležna. Prav tako kot moški. Edini nadležen lik, ki ima ime, je lik z mojim imenom. Najbrž z razlogom. Sicer me veseli, da sva oba prišla do nekih spoznanj o tistem in da bi morda oba ravnala drugače. Najbrž to pomeni nek napredek.
Pripovedovalka se vendarle gradi skozi več refleksij, v njena usta polagaš fragmente ‘teorije’, ki je sestavni, organski del teksta – sama sem jo vseeno brala kot diferenciran lik. Se pa kaže v njenem liku neka ne(z)možnost subverzije. Ravno v tem ‘ni zgolj žrtev’; aktivno se odloča za neke politične participacije, se mi pa vendarle zdi, da se zaveda stisnjenosti položaja – vsaka akcija se nekako kot v karnevalu zvrne v, če malo parafraziram, nov (resničnostni) šov. Kakšno mesto ima v romanu karneval(skost)?
S tem opisom se zelo strinjam Karneval je morda edina možnost prebojev, ki nam ostane. Vsi smo obsedeni z uporniško teorijo, ki jo produciramo po popularnih medijih, jo kuhamo v neskončnih polemikah, ki postanejo samonanašalne in to, kar naj bi bila teorija, se spreminja v retoriko. Izmišljamo si vedno nove oblike upora, ki se ne realizirajo. Karneval je edino, kar nas lahko za hip spravi iz te brezupnosti. Norčevanje iz samega sebe, odpičen dvodnevni after party, naključen eksces, ki ni, tako kot mnogi, že vključen v naše ideje o uporu. Živimo v nekakšni ironični La Dolce Vitti – smo psevdoaristokrati, a ravni. Živimo iz dneva v dan. Radi bi spreminjali stvari, a ravno s poskusi spreminjanja se potapljamo v vedno nove plasti topega, nekako neudobnega ugodja. Zato nas, ironično, le nekakšen karneval lahko malo vrže iz otopelosti, ponudi zametke drugačnih spoznanj. Toda karneval mora odpreti tudi možnost, da izstopimo, kar se še ni zgodilo. Da, izstop je pomembna stvar. V kakšni obliki pa se bo ponudil, če se bo, je težko vprašanje.
Je mogoče, da izstope – zatopljeni v retoriko ali pa tudi v eksces – mogoče zamujamo? Recimo kot v neskončnih diskusijah na socialnih omrežjih, kjer je jasno, da troll dikcija in ignoranca požreta vsebino – morda obstajajo ozki prostori izstopa, ki se pojavljajo v ekscesih (ali pa v teoriji), ki pa jih preprosto ne opazimo? V tem smislu berem tudi družbene sekcije/skupine Cinikov, Iznakažencev in Kiberpatizanov, ki tudi bivajo zelo ločeno, v zelo zaprtih družbenih kanalih, ki med seboj nimajo vzpostavljene odprte komunikacije.
Morda. Zdi se mi, da v vsem tem živimo že tako kolektivno, da smo zvedeni na provincialne mikrorelacije, da sami sebi postajamo plehke, enodimenzionalne podobe. Nekakšen začaran krog je. Morda je razhod in zamenjava osebnih dinamik ter prioritet nekakšna prihodnost. V zadnjem času se izogibam kakršnih koli polemik te vrste, nimam zasebnega FB-profila. Včasih so že takšne majhne odločitve korak k samopremisleku in odpiranju resnično težkih problemov. Kot je ta, da ne vemo, kako bomo preživeli, da razglašajo razcvet gospodarstva, ki pa prinaša životarjenje konkretnim delavcem. Da živimo, če parafraziram, v najboljšem izmed možnih svetov, ki pa je vseeno precej slab.
Sama bi prej rekla, da je ta ‘kolektivnost’ prej podoba oz. konstrukt – v tej nasilni prepletenosti (sama se tudi precej izogibam družabnim omrežjem in polemikam) se zdi, da smo prepleteni in zagozdeni v neke odnose, ki pa jim manjkajo povezave – recimo, da so tudi ti ‘kolektivi’ zgolj retorična figura. Se mi zdi pa v tem smislu produktivno usmerjanje k samopremisleku; večkrat sva omenila, da se v romanu pojavlja ‘Muanis Sinanović’ – koliko si pri tem vnosu premišljal kontekst tega (sicer kar ustaljenega, zlasti v postmodernizmu, seveda) postopka, v katerem se lik avtorice_ja pojavi v njenem_njegovem tekstu? Kakšna je po tvojem korelacija med samopremislekom (ki je, na nek način, globoko vpisan v Anastrofo) in ‘odpiranjem resnično težkih problemov’ oz. raje; korakom k njihovemu razreševanju?
Želel sem neko distanco do sebe. Neke vrste redukcija, čiščenje od neke podobe, ki si jo je v mikrojavnostih precej lahko vzpostaviti in ki je v osnovi čisti joke, kartonasta figura za Potemkinovo vas nekega dogajanja. Moji kritiki očitno to figuro jemljejo preresno, zato resnost projicirajo vame. Jaz pa mislim, da je vse skupaj en velik joke. Naše scene, kot jim samozavestno pravimo, so samozadostne. Javnosti ne zanimamo niti ljudje na tronih t. i. mainstreama niti oni na tronih t. i. undergrounda. Vse skupaj je obskurno. In zato omogoča številna dokaj neobvezna poigravanja s svojo identiteto. Berem roman The Evenings, nizozemskega pisatelja Gerarda Reveja, napisan po vojni, ki z vztrajanjem na čisti površini kaže na nekaj, nas spravi v neko občutje. Mogoče sam tu bolj artikuliram nekaj neprijetnega, kot da bi kaj novega odprl. To se mi včasih zdijo pomembni pristopi. Pokazati, ne voditi.
Zdi se mi, da se intervju zdaj počasi izteka. Morda bi za konec odgovoril še na eno vprašanjce:
Kako si predstavljaš ‘sceno’, če bi si vsak_a njen akter_ka privoščil_a ‘samoočiščenje’?
Morda tako, da bi začeli iskati boljše načine organiziranja, se znebili občutka samozadostnosti in avre pomembnosti, ki si jo pripisujemo. Ampak vprašanje, koliko je takšno samoočiščenje možno, ker vemo, da nas subjektivirajo okoliščine in predobstoječe relacije. Tako, da je včasih že doprinos parih ljudi, ki se ovejo problemov in začnejo razmišljati in sanjati o nečem novem, lahko produktiven. Ne samo v umetnosti, tudi v politiki in medosebnih odnosih. Takšni ljudje se morajo najprej prepoznati in se veliko pogovarjati. Nasploh se mi zdi, da smo v naši generaciji intelektualnih delavcev, ki je sanjala o velikih spremembah na različnih področjih, utrujeni. S to utrujenostjo se je treba soočiti, kolikor je možno skupaj, čeprav zgolj v majhnih skupinicah in brez velikih načrtov.
Evo, mislim, da je to dober zaključek. Hvala za pogovor, Muanis.
Hvala tebi.
Intervju z avtorjem je nastal ob izidu romana Anastrofa, ki je izšel pri Založbi Litera, 2017.
