Veronika Dintinjana je ena tistih pesnic, ki te kot poslušalko vedno nagovarja tako intenzivno, da se njen glas ziblje tudi takrat, ko bereš njene pesmi, katerih npr. nisi vedno slišal … A kljub različnim literarnim vlogam, ki jih s predanostjo in natančnostjo opravlja, je povsem skromna in neambiciozna. Ter predvsem srčna. Takšna je verjetno tudi v opravljanju svojega poklica – zdravnice kirurginje.
Veronika Dintinjana, ste ena izmed osrednjih pesnic svoje generacije. Kakšen je vaš pogled na generacijska umeščanja poezije?
Poezija zame ni nekaj, kar bi bilo hierarhično urejeno, s centrom in obrobjem; ne maram besede “osrednji”. To je kvečjemu sociološki način gledanja poezije. Prava poezija je vedno hkrati v samem centru, v samem bistvu stvari in hkrati na samem robu. Tudi je ne razumem generacijsko. Ne verjamem, da ločnice med generacijami lahko služijo kot pomembno vodilo ali napotek ob branju. Seveda so določene izkušnje časovno pogojene, mi iz poznih sedemdesetih smo še odraščali v socializmu, res je že razpadal, ampak najbrž je to zgodovinska izkušnja, ki ni povsem enaka tisti, ki jo imajo rojeni v devetdesetih. Ali to pomembno vpliva na pisanje pa ne bi vedela. Če smo zelo natančni, smo ista generacija, letnik `77 Jure Jakob, Kristina Hočevar, no, pa še kdo. Ampak recimo onadva sta imela že dve ali tri zbirke, ko sem jaz šele sestavljala prvenec. Nikoli nismo navzven nastopali kot generacija. Imam pa zelo rada poezijo obeh. Mogoče je to edina prava generacija – pesmi, s katerimi se povežeš, začutiš sorodnost. Ampak potem so te generacije bolj vertikalne kot horizontalne. Še najbolje je pred leti, ko se je res veliko govorilo o generacijah, zapisala Dijana Matković, da je pri pisanju bolj pomembno, zakaj in kako si sam svoj.
Zaradi organiziranja Mladih rim in Prebranca ste v nenehnem stiku z mlajšimi, neuveljavljenimi avtorji. Kakšna sinergija nastaja skozi leta? Se čutite kdaj v vlogi mentorice? Tako s področja pesništva kot same organizacije literarnih večerov? Navsezadnje sta z Dejanom Kobanom nastopila kot urednika zbornika Mlade rime (Celjska Mohorjeva družba, 2011)?
Uredništvo zbornika je temeljilo na načelu vključevanja in na konsenzu. Avtorje sva z Dejanom vabila, nekaj se jih je prijavilo, enega je priporočil urednik Mohorjeve. Kot urednika sva bila povsem enakopravna, oba sva prebrala vse pesmi in avtor/avtorica je prišel v zbornik le, če sva se oba strinjala. Žal je pri komuniciranju z založbo prišlo do napake, ki sem jo odkrila šele na tiskovki in je ob že natisnjeni knjigi ni bilo več mogoče odpraviti, tako da v kolofonu nisem navedena kot urednica, temveč zgolj kot avtorica spremne besede. Čeprav gre zasluga za knjigo pesnicam in pesnikom, sem kot sourednica na knjigo ponosna. Dobro je ujela takraten trenutek in številne odlične avtorje in avtorice.
Nisem mentorica. Rada pa berem. Zanima me, kako pišejo drugi, zanimajo me nove pisave. Zanima me poezija. Vsa. Različna. Poslušanje poezije včasih povzroči tudi notranji dialog, začetek pesmi, čeprav večina teh začetkov potem ne konča kot pesem. Ampak potopljenost v poezijo je nujna, tudi če se nikjer ne pozna neposredno.
Ste prva zmagovalka ljubljanskega slama, vitezinja Pesniškega turnirja 2008, nagrajenka za najboljši pesniški prvenec leta 2008, vaši pesmi sta umeščeni v antologijo 75 pesmi od Dekleve do Peratove (Založba Litera, 2013) in nominiranka za kritiško sito lanskega leta. Kakšno potrditev vam dajejo nagrade?
Šlo je za 6. ljubljanski pesniški slem, ki se je takrat vsako leto enkrat odvijal v KUD-u France Prešeren. Prvi ljubljanski slem je dobil Pižama, če se ne motim. Enega poznejših Katja Plut. Organizirala sta ga najprej Gregor Podlogar, nato Petra Koršič (če se ne motim), pri zadnji ediciji, deveti sem sodelovala kot soorganizator, potem je slem žal ugasnil. Takrat, leta 2008, je bil v žiriji Gregor Podlogar, v finalu sem se pomerila z Rado Kikelj. Izkušnja slema je bila zame izredno zanimiva, ker tega prej nisem nikoli počela. Nikoli prej nisem na odru v živo improvizirala nečesa, kar naj bi bila pesem. Bilo je strašljivo in izjemno hkrati. Adrenalin. Občutek, da lahko vsak hip padeš na nos, in hkrati čudovit občutek, da ti publika sledi. Občutek, da ne govoriš, pišeš v prazno, je dragocen. Nagrade so prav tako del tega. Čeprav so tekmovanja vedno malo tuja poeziji. In presoje so vedno odvisne od žirantov in številnih okoliščin. Seveda sem vsake nagrade vesela, ne poznam dosti ljudi, ki jih nagrade ne razveselijo. Ampak potrditev se zgodi prej. In ne pride naenkrat, temveč po malem: ko se odločim, da je pesem dokončana in da sem zadovoljna z njo, ko jo preberem na glas in se mi zdi, da deluje; potem ko jo prebere moj prvi bralec in prikima; pa ko jo preberem prvič v živo pred publiko in začutim njen odziv v temi, kako pozorno posluša; in tudi ko jo berem dolgo po tistem, ko je bila napisana in menim, da še vedno deluje. Odzivi kritikov so informacija o tem, kaj berejo drugi v tistem, kar sem napisala. Delna, ampak dragocena. Tudi kadar berejo mimo besedila.
Vaša prva pesniška zbirka Rumeno gori grm forzicij (LUD Literatura, 2008) je kot žarenje lirskega subjekta v različnih situacijah – od ljubezni, potovanj do vprašanj smrti. Kljub temu, da so pesmi resnobne, pa iz njih preseva nenehna energija, radoživost biti. Kaj vas je pri tem usmerjalo?
Pojma nimam. Seveda lahko naredim določene analize za nazaj, ampak ne vem, če ima to kakšen pomen za bralca. Mogoče gre za izhodiščno nekoliko drugačno naravnanost, ki ne zagovarja dualizma med življenjem in smrtjo, resnostjo in radostjo, ampak izhaja iz premise, da je vse del celote. Glas pesmi tudi v prvi knjigi ni tako enovit, kot se zdi, včasih izgine, včasih je vrabec, včasih mož po infarktu. Mi pa je všeč, da jo dojemate kot žarenje; čeprav je bil zavesten cilj odsoten, ko sem jo pisala, bi lahko rekla, da je bil natanko to moj cilj. Za hip zadržati svetlobo.
Vaša poezija je kot ustvarjanje vidnih pokrajin, potovanj, čeprav mogoče lirski subjekt samo sedi v sobi: »Opoldne, na varnem / med vrsticami pisma, neka druga pokrajina«, iz pesmi Redči se. Kako torej doživljate kibernetiko, miselna in fizična potovanja, ki se pojavljajo v vaši poeziji? Če se navežem na gornje vprašanje – prav tako lahko iz te kibernetike izpeljem, da imajo vaše pesmi tudi zaradi tega opisovanja gibanja prav posebno ritmiko?
Življenje je potovanje, miselno, fizično, tudi če ne gremo nikamor, potujemo ne nazadnje v času. Potujemo skozi svoje notranje pokrajine. Mogoče bi lahko razumeli pesmi tudi kot potopis, poročilo o izkušnjah z nekega potovanja. V večino izkušenj (spominskih ali virtualnih) vstopam skozi čutne zaznave, vid je seveda dominanten med čuti, ni pa še zdaleč edini, v citirani pesmi se pojavita še vonj in dotik. Rilke zapiše, da verzi niso, kot ljudje mislijo, občutja; izkušnje so. In nadaljuje, da tudi izkušnje še niso dovolj, pozabiti moraš vse izkušnje, jih potopiti v svoje nezavedno, da nato iz njih včasih (Rilke pravi poredkoma!) vzniknejo besede. Besede pa so vedno vezane na ritem, ki izvira iz telesa. Kibernetika kot preučevanje tehničnih, socio-tehničnih in družbenih sistemov? Ja, mogoče z manj poudarka na tehničnem, mehanskem, in več na organskem – očitno me je vedno bolj zanimal živi svet.
Pesnik in esejist Uroš Zupan je v spremni besedi vaš prvenec primerjal z Izidorjem Cankarjem in njegovim pionirskim delom s področja umetnostne zgodovine, S poti. S tem se absolutno strinjam. Kako razvijate pesniško podobo skozi pesem je kot vaša specifična arhitektura poezije, če se izrazim. Lahko poveste kaj več o tem?
Ne vem, če bi postavila podobo kot temelj pesmi; lahko je. Se pa strinjam, da imajo pesmi neko arhitektoniko. Stanley Kunitz je rekel, da iz pesmi, ki niso dobro narejene, energija čez čas izteče, izgine. Pesem mora imeti neko notranjo kohezivnost. Neko svoje vesolje, svojo lastno težnost. Kako to napravi, pa ni pravila. Različno gibanje, ritem notranje in znanje oblike – mislim, da mora biti pesem dobro narejena, pa četudi je njena strategija ujeti kaos, divji ritem, poln prelomov ali premolkov, zamolkov.
V vaši drugi zbirki V suhem doku (LUD Literatura, 2016) ste v jeziku in samem razvijanju podob še bolj suvereni in izraziti. To je bil čas izrednega zorenja pesmi. Kako je nastajala druga zbirka, na katero smo čakali sorazmerno dolgo?
Včasih, ko poslušam o tem dolgem vmesnem času, se sliši, kot da sem dolgih sedem let samo pilila in brusila teh nekaj pesmi. Pravzaprav je bilo časa namenjenega poeziji relativno malo. Odštejte 250 do 300 ur na mesec, ki sem jih redno preživljala v službi, pa čas za druge literarne aktivnosti ob tem, vštejte čas za spanje itd., − ne ostane dosti časa, ne? Pa da ne bo pomote: se ne pritožujem, to sem si izbrala. Toda, če že sprašujete: nobena odločitev ni brez svoje cene. Vendar prav odločitve oblikujejo to, kdo smo. Da odgovorim: bile so predvsem dolge tišine, ko nisem pisala. In občasne pesmi. In potem, ko sem si vzela nekaj časa tudi za poezijo, več pesmi, in nato še več pesmi, in nato knjiga. Najmlajša pesem je bila ob izidu knjige stara nekaj mesecev, najstarejša več kot sedem let. Čas je v resnici nepomemben. Če je pesem dobro narejena, bo zdržala tudi nekaj let v predalu.
V tej zbirki so tudi portreti vsakdanjih ljudi, pretresljiva poročila dogodkov, ki z določenimi posledicami vplivajo na življenje ljudi, pogosto predvsem negativno. Kakšen odnos imate do aktualnosti, ki jih prenesete v pesmi?
Televizije nimam in jo zato zelo redko gledam. Včasih si ogledam novice ali jih preberem na spletu. Včasih me ujezijo. Večinoma se trudim, da me ne bi preveč potrle. Pred leti sem pisala apele za Amnesty International, podpisovala peticije. Tudi zdaj jih še, čeprav manj pogosto. Nemogoče je ostati neprizadet ob vsem, kar se dogaja. Hkrati pa je težko vztrajati v občutku nemoči. Da se ne da nič narediti, nič spremeniti – kar ni povsem res. Na veliko večino dogodkov nimamo vpliva. Lahko pa delamo majhne reči, ki se sicer zdijo nepomembne, ampak če se jih sešteje, niso.
Demitizacija antičnih junakov lirskega subjekta je v tej zbirki izjemno zgovorna. Predrugačite Penelopo, Odiseja, Telemaha; kako vi doživljate to nenehno primerjanje z miti, legendami, zgodbami v vsakdanjem življenju?
Ne vem, ali gre za demitizacijo. Miti niso nikoli enoznačni, niso bili 4. stoletja pred našim štetjem in niso zdaj. Vzemiva pesem o Medeji. Če odstraniva naslov, je to pesem, ki jo izgovarja starejša ženska, ki ima dva odrasla sinova, ki pa ju je (tako lahko slutimo) čustveno navezala nase. Precej vsakdanja situacija zlasti v Sloveniji. Pesem ne bi bila nič posebnega. Če pa je pesmi naslov Medeja, potem je v ozadju grozljiv podatek, da je umorila svoje otroke. Pesem dobi drugačno širino, ne govori več o namišljeni posameznici, temveč govori o arhetipskem, govori širše, govori družbeno. Ne gre več za osebno travmo, temveč za nekaj, kar se vpisuje v tkivo družbe. Govori o nasilju, sistemskem in zasebnem. Miti ali kar bolj natančno tragedija so tudi v atiški dobi imeli dvojno funkcijo tako za polis kot za posameznika.
Po kakšnem ključu se odločate za prevajanje pesnikov in pesnic, npr. Louise Glück, Denise Levertov, irske in kitajske poezije?
Najbrž je tako, da se moram zaljubiti v poezijo, ki jo berem. Izjemoma redko prevajam po naročilu ali ker prevod praktično potrebujem. Pri naštetih, Levertov, Gluck, je šlo za popolno navdušenje nad njuno poezijo.
Kateri svoji literarni vlogi dajete prednost?
Pisanju. Vedno bolj pisanju.
Najlepša hvala za vaš čas in sodelovanje.
Bilo mi je v veselje.
