Stari spomini prodrejo iz globin,
z jeklenimi kavlji se zasidrajo
v tukaj in zdaj.
Pozabljeni otoki se dvignejo
iz potopljenih skrivališč,
z železnimi sidri se pritrdijo
na moje telo.
Iz dneva,
ki še pride, se gledam,
in iz noči, ki je že minila.
Rahlo razdejana si videti te dni,
si rečem hkrati
iz preteklega in prihodnjega.
Res je, ne gre mi najbolje,
se strinjam iz zdaja;
ali naj začnem jokat že v tej pesmi
ali naj počakam na kakšno drugo?
Na razsežnostni lestvi časa so prečke,
kjer preteklo, sedanje in prihodnje
pripada istemu redu stvari,
jaz pa ne vem,
če naj bom zaradi tega mirna,
obupana ali zgolj zaskrbljena.
Kajti ni razlike
med popolno determiniranostjo
in popolno svobodo.
Ni razlike, če si, kdor si,
ali če zgolj
uprizarjaš samega sebe.
Ni razlike med organskim in anorganskim,
vsaj po določenem času ne,
vsaj sub specie aeternitatis ne,
saj si vse minljivo
najema življenje
samo za določen čas.
Ni razlike,
če se ogenj v tebi pretvori v pesem,
ljubezenski akt,
trikrat pečene skutine rezine
ali dvesto trebušnjakov.
Ni razlike
med zanko molka
in zanko besed,
oboje nama stiska goltanec
z enako silo.
Zavalim se v naslanjač;
naučiti se moram
minevati brez pridržkov.
Zavalim se v naslanjač;
postati moram neobčutljiva
za raznoterost istega.
Zavalim se v naslanjač;
rahlo razdejana,
obvladana.
Iz dneva,
ki še pride, se gledam,
in iz noči, ki je že minila.
