Tudi sove jočejo
Kaplja, prilepljena na čelo,
spolzi na brado.
Zreš k vejevju —
prhutánje,
obarvanega perja,
preseneti.
S peto obdrsaš kepo puha —
kljun šele v zasnovi,
nožice vznak.
Previdno se umakneš.
Vibranje ogrinjala
skozi koprenasto sivino,
še lahko ujameš —
ravnokar zapušča krošnjo.
Spreleti te —
pogledaš h grudi
in zaznavaš gomazenje mravelj.
Ali bi odprl parazol,
ali izkopál gomilo.
Sol starosti
Oseka pobere težo —
prinese sol življenja.
Žareče sonce v solinah —
bel kristal.
Sol te strezni —
uzreš prezrto pravšnjost —
škrbinast mozaik
in krvavenje v zavesti.
Kapnik koketira z resnico.
Antigona sedi ob mizi —
neomajna v iskanju.
Don Kihot in Candide
Ne ve,
ali je sonce nad obzorjem,
ali za zapahi.
Ne ve,
ali je v raju,
ali tulijo volkovi.
Ne ve,
ali je na poti,
ali sedi ob oknu.
V svojem svetu
tiho čobodra,
se valja v puhu —
postava na bregovih vode
in se pomenkuje s slavci.
Zase ima ves čas.
Še tega od življa
v vodah,
mavricah
in oblakih nad vrhovi.
Nihče ničesar ne sprašuje.
Odgovor je poznan —
puščobno pust.
Romeo in Julija
(Tristan in Izolda)
Omet pada
po laseh,
žametu na zofi,
naoljenem parketu —
svet je spiralasto sesut.
Sega po očalih in čeladi —
očala so volhko zamegljena.
Ne razume rušenja
tako vešče sestavljenih
poti, razpotij in križišč.
Še sova bi se spotakníla.
Plimni kamen duše
in njegova golobica,
plujeta v globinah.
Čeri zarišejo grafite —
klokotanje
in potop.
Vsa lepila odpovejo —
le plamen vode
in sol v krvi,
lahko pokrpa razcefranost.
Prepleteni prsti so poskriti —
krilate sanje objemajo cvetočo nežnost.
Volk v mlaju
Srce se utaplja —
samota ga ubija.
Pohajkuje —
srečuje svojo senco.
Ne prepozna je —
kakor dva neznanca,
vsak po svoji poti.
Koraki donijo po sobanah.
Pogreša
šatulje z ličili,
garderobo v omarah,
čevlje pod stolom na hodniku.
Rad bi razvezal mrežo,
izstresel
objeme in crkljanja,
njeno besedenje,
po krivici izbruhan žolč.
Prepozno —
samo vetrc in šelestenje listja
ob odprtem oknu.
Hermes, izgubljeni sandal
Ob volhkih skalnih stenah
počasi padaš k brzicam brez odsevov.
Zobje režijo med močvirnato trstiko.
Plavuti so v pretepu —
valovi niso vsi enaki.
Težko razpoznaš
poznane slike in prizore —
kolut pada z osi.
Spomini se krivijo
kakor čas v črvinah.
Skušaš se ujeti.
Zaman stikaš za klini in vrvmi —
odpihne jih zakrpani tajfun.
Tik pred nosom zabliska zatični klin.
Ob polici,
porasli z mahom,
dvojna vrv v nihajih mahedra.
Zagrabiš bliskovito —
vrv se ovija okoli roke.
Baudelaire, rože zla
V levem delu glave
nekdo kriči,
v desnem poje,
spodaj špika —
Jago.
Sediš.
Poskušaš vstati —
zgoraj megla,
roke,
noge
mahedrajo.
Tresneš ob kamniti pod —
obležiš vznak.
Jazz na trgu privlači trume.
V prahu čakaš in izginjaš.
V levem delu glave
nékdo poje,
v desnem kriči,
zgoraj špika —
Jago.
