VSA OKNA SO BILA ODPRTA
nobenih vrat, zasilnega izhoda,
teči, teči
dvakrat desno in spet si na zahodu.
Prispeš na otok v podpalubju,
kjer čas teče v valovih, ujeti
trenutek.
Toliko oken je obviselo v zraku,
morala so se pregreti.
Metal, svetloba,
svetleča zvezda, Cape Caneveral.
Evropa bi podarila vse svoje parke za en sam pok.
Razdalje na karti niso resnične,
a so vseeno pregledne.
Laž pada hitreje pod zemljo,
popačeni obrazi so jasni.
Vsak tujec razume kam mora,
ker je ena zastava dovolj za vse.
KAJ KO ENKRAT NE BI OMENJAL NEBA
ki bo padlo v jutro.
V večeru se prižgejo kometi,
veter obrača plitvine južnega toka.
Prevali v postelji ljudi poniknejo v sanje.
Ne bom tratil obratov jezika,
telo je naše domovanje.
Ptice so naselile kosti, besede iz bakra.
Topimo kolute iz stavkov
z odpiranjem grla,
ko vadimo
dihanje,
okušanje časa.
UTIHNILO JE ČRNO MORJE,
večer na ulice naplavi jogerje in pse,
razlijejo se kot plankton z nebom.
Letala upočasnijo goreča telesa
in rišejo jeguljaste srage po obzorju.
Na Long Islandu hrumijo vlačilci.
Podtonska glasba nosi lastovke v vzburjeno stanje.
Sosed pospravi zastavo z okna in
z nje pobriše prah.
Prodajalci olja ob polnoči dvignejo cene,
ljudje jedo raje sladoled.
V parku se pari oklepajo teles
in arabski konji trznejo,
ko bič neslišno poči v vročem zraku.
Gasilci igrajo poker v pripravljenosti.
Nočni ljudje s kanalov, ulic, škatel, od vsepovsod,
volišča so zaprta.
Taksisti vozijo dobro naličena dekleta
v downtown na pijačo in sproščen klepet.
Majhne ribe se mešajo z velikimi.
V pristanišču se polnijo konzerve,
Ure kažejo dobro in veliko,
budilke so navite.
Motorist v bližini zbije pešca,
šepa, kmalu bo odšel domov.
Mačke se gonijo in ptice se selijo na sever.
Mesec vzide v Newarku,
jutro.
