Korak za korakom merim: stopinja na predpražnik iz pametnih umetnih vlaken, ki mu odgovorijo senzorska avtomatska vrata…Umetni veter smradu in preležanin iz ventilatorja nad mano- naprej moram, do recepcije. Trudoma, kot bi bilo hudo navkreber in bi bil obut v nerodne ostre dereze, prodiram skozi marmorni serak, naravnost v recepcijo. Iščem obraz: ravno prav zob mora imeti, ravno prav las, smehljaj, in tri prste na levi, ter dva na desni roki.
Frenka Dolinarja iščem, ja hvala, gospa. V dnevni sobi, na desno, aha.
Pol leta ga že nisem obiskal. Mogoče se je tako postaral, pootročil, da me sploh ne bo več prepoznal? Mogoče me noče več videti, ko sem ga pustil pol leta čakati?
Ko sem še živel v mestu, sem ga lahko obiskal vsak mesec. Zdaj pridem bolj poredko, ker tudi vedno težje prenašam to stavbo- dom starostnikov, dom sline, ki teče iz pol odprtih ust, dom sester, ki govorijo s starci kot s polulančki iz vrtca.
Ah, krivico jim delam: tamle čez šank visi ena naličena in čisto lepo urejena starostnica- prijatelj jo mehko treplja po odkritih ramenih in zdi se, kot bi zdaj zdaj lahko smuknila v skriven kotiček po sladkih stranpoteh…
Domišljam si, navaden prasec sem.
Zavijem desno, kamera lovi vsak moj gib. Nove vonjave, nov piš umetnega tajfuna mi pod nos prinese mešanico popoldanske sadne pite iz jabolk in klorove tekočine, s katero so ravnokar očistili nekaj odvečnih telesnih tekočin.
Cona smrti: brez, da sem osem tisoč dvesto metrov visoko,ni treba, da iz šotora preplašen štejem bučne snežne plazove,pa vseeno vem, da sem v območju smrti.
In končno, tole mora biti Frenk.
» Dober dan! »
Ni čisto prepričan, od kod prihaja zvok, ki se je vsilil med škripanje starih in zasluzenih glasilk. Obrača se sem in tja, nazadnje pogleda za sabo, kjer se glasno odkašljujem.
» Mare, glej ga… saj ne morem verjeti…»
Uf, zelo je vesel, stiska me, grabi za roke, tolče po hrbtu in spet- te njegove vroče solze, ki se jih že naprej bojim.
» Sem že mislil, da te ne bo več. Kam pa si izginil? »
»Preselil sem se iz mesta- nazaj domov, na kmetijo. Ločil sem se, saj veš, da je že dolgo tako kazalo.«
» Ah, jebemti. Nisem vedel, ne. »
Za kakšno minuto čisto utihne. Vem, da prežvekuje, obrača besedo ločil. Potem jo preskoči hitro in drzno, kot nepovratno razpoko v Ledenem slapu pod Everestom:
»Mare, tukaj je drug svet. Nimam mobitela, ne gledam poročil, ne vem, kaj delajo alpinisti, politiki, zunaj pa tako ali tako nimam nikogar. No- tebe, pa nečakinjo, ki pride še bolj poredko, kot ti. »
Ogledal sem si ga bolj natančno in videl, da je v pol leta shujšal, na usta se mu je še bolj zarezal nekakšen spominski smehljaj objestne norosti, ki ga je včasih peljala na osemtisočak po prvenstveni smeri in mu pripela v življenjepis blesteče vzpone.
Zdaj je tog in gubast govoril o preteklosti in še to samo tistim, ki so ga poznali. Sicer je bil samo še en bebav smehljaj v domu več. Ni mi ušlo, da tista gmota pod zadrgo verjetno pomeni plenico- plenico polno vode, ki je bila sodeč po vonju, za zamenjat.
» Poglej, novo sestro imamo. Blondinko- naravno! »
Pomahal je sestri čez dnevno sobo s svojo štrcljasto roko in se oblizal okoli ust, ter z jezičkom nagajivo švigal sem ter tja. Sestra se je nasmehnila.
» Frenk, Frenk! Kdaj te bo pamet srečala? « sem hitro pristavil, da bi slučajno ne pustila preslabega vtisa na prijazno novo blondinko.
Ženskam je vedno samo nagajal. Nekako si jih ni znal predstavljati kot bitja, ki gredo s teboj do konca, zares. Tako bitje je možakar v navezi, pa kakšna gora, s katero se stepeš za svoje prste, za svoje življenje. Ženska pa… Seks in to. Seks in konec, mislim, da je v glavnem poznal.
» U, tale je vroča, Mare. Vedno se suka okoli mene.«
Nisem vedel, s kakšnim nasmeškom naj pospremim novo opolzkost, pa me je kmalu rešil:
» Po mojem mi hoče zamenjat plenico, haha…«
Oba sva z olajšanjem in škrbastim hehetanjem pristala v realnosti starajočih moških.
Frenk je bil videti z obema nogama, s plenico vred, z rakom, ki ga je sicer pregnal s prostate, ves žilav in borben. Zataknilo se mu je, ko je tako padel v smeh in težko se je odkašljal. Po zraku so leteli mehurčki njegove sline in ponudil sem mu čist robec, ki sem ga našel na mizi zraven šahovskih figur, časopisa in knjige…
» Frenk, a spet bereš Izgubljene sledi? »
»Vsak večer, Mare. Na pamet jih znam, izgubljene sledi: iščem jih v nočeh brez spanca. Vse se vrača in ponavlja… Tebi ne?»
Poslušam soplezalca, s katerim sva skupaj jemala abecedo plezarije v Julijcih in Kamniških, stala na Anapurni. Soplezalca, s katerim sva junaškega koraka štartala na Gangkhar Puensum in se vrnila brez Jureta. Listam prežvečeno knjigo Izgubljene sledi, ki jo je napisal novinar, ki je bil leta 1986 z nami na odpravi in pustim, da se mi ustavi sama od sebe- tam, kjer je najbolj rumena, najbolj posvaljkana. Berem: … Jure in njegova naveza so opravili ogromno dela na gori, pripravljen je tabor 5 in če bo jutri vreme, gredo s šerpo Ang Dawa na vrh…Frenk se javi iz tabora 5, kjer so pripravljeni, samo še Jureta prepričajo, da mu bo ušel avtobus, če takoj ne vstane. Ang Dawa se smeje mladeniču, ki menda ponoči recitira cele pesnitve …
Napis pod sliko: od leve proti desni: Mare Bric, Jure Orel, Frenk Dolinar in šerpa Ang Dawa: prva postava alpinistov, ki so 29.8. 1986 osvojili vrh Anapurne.
In potem najbolj pomečkan in zamazan delček knjige:… Frenk je povedal, da kar naenkrat ni več slišal rožljanja Ang Dawove opreme in obrnil se je, da bi preveril, kaj se s šerpo dogaja. Obrnil se je v prazno. Po pol urnem iskanju so trije Slovenci našli samo izgubljene sledi višje pod steno, kjer je na robu veter napihal snežen rob. Kaj se je zgodilo z Ang Dawom- ga je preprosto odpihnilo?…
To je torej Frenkovo čtivo. Ni čudno, da je izgubil stik z zunanjim svetom.
»Ne, meni se nič ne vrača, nič ne ponavlja, » se zlažem in upam, da bo to pogovor dveh pozabljivih starcev.
V resnici dobro vem, kako pokliče Frenk med skalami: Jure! znova in znova, skoraj vsako noč brez spanca poslušam odmev Ju- Ju -Ju- re- re- re, v gluhi himalajski steni.
Gledam mokre Frenkove oči, a jih ne znam več brati. Tu, v domu sline in klorovega razkužila, jemljejo meni nepoznane lekcije in aksiome. Zadnje pol leta sem reševal zgolj enačbo delitve premoženja in mračnih pogledov otrok, ki govorijo: a na stara leta, na stara leta se gresta ločit?
Na silo preženem misel in začnem pogovor:
»Jutri grem v Cankarja gledat en gorniški film. »
»Kako je naslov? »
» K2, divja gora, ali kako že? Ne vem točno.«
»Aha. Poglej Storžič, kako je lep.»
Pristopim k oknu in Storžič- ja, solzen je ves, in sveti se po dolini, kot Frenkove oči.
» Lep, je. Lej- kako je špičast.«
Gledava v tišini, kot gleda alpinist v špico, v vrh- brez razlage, s koprnenjem, ki je nerazložljivo. Frenk zavzdihne:
»Ja, pa ne tako, kot Gangkhar Puensum.«
Potrdim: »Takšnega vrha ni! »
Na njem sva pustila objestno norost mladostniških alpinističnih sanj. In Jureta.
*
Z Juretom sem se dodobra spoznal in zbratil na odpravi na Anapurno, ki je bila za vse tri prva velika odprava. Že takrat me je odbijala masovka, ki se je v italijansko- poljsko – slovenski odpravi odvijala leta 1986. Kilometri fiksnih vrvi, nadelanih poti, kup denarja in neko prisiljeno poslanstvo na gori, ki se mi je od vsega začetka zdelo zlagano.
Prve tedne sem hlinil nekaj, kar naj bi poosebljal, saj sem bil neznansko počaščen, da so me sploh sprejeli medse, sami stari mački: Ridley, Verdelli, Ostasiewski. Prepričan sem bil, da so moji plezalni uspehi ostali neopaženi, a sem se motil. Še več- prosili so me, naj predlagam še dva gornika, s katerima bi se podal v navezo. Izstrelil sem Frenka in takoj so bili za, saj so poznali njegovo žilavost in predanost vrhovom. Frenk mi je pa predlagal Jureta.
»Dojenček…« sem rekel, »tega dojenčka naj jemljeva s sabo?«
Fant jih je imel enaindvajset, za božjo voljo- ravnokar priplezal iz zibke, se mi je zdelo. Frenk pa ni odnehal. Kako da je perspektiven, nadarjen, bister, da je gorski poet in te bedarije…In potem ga je kar pripeljal na nekakšno spoznavno plezarijo in smrkavec se je prismejal na svojih paličnjakastih nogah, ki jim že na prvi pogled nisem zaupal! Kakšno angelsko bitje je zdaj to? Dolgi lasje so mu med smejanjem plesali okrog glave in se mu lepili na zobe, medtem, ko je v petih stavkih razložil, kaj predlaga za našo spoznavno alpsko turo, kako se je lotimo, in kje so zanke in uganke stene, ki se je dvigovala pred nami. Smrkavec predrzni, bo meni določal smer! Privolil sem samo zato, da se bom v južni steni Rušice, ki sem jo poznal kot svoj lasten žep, jasno in glasno lahko smejal njegovi zmoti in dokazal, da je bolje, da ostane doma, v vrtcu.
Pa me je milimeter za milimetrom, kot je požiral steno pred sabo, potiskal tja, kjer je bil Frenk že dolgo časa. Med častilce njegovega sloga, čistega in skoraj baletnega alpinizma, ki je bil tako unikaten, tako izpopolnjen in tako športno nedoumljiv, da je v trenutku, ko je izskočil iz stene ali priplezal na vrh, utišal vsak dvom, ki ga je rojeval njegov nenavaden videz plesalca in ne gornika!
Skratka- opravil je vse preizkuse, ki sem si jih lahko umislil in Jure je bil v enem mesecu nepogrešljiv član naše alpske trojke. Na Anapurni smo padli v zanko treh karakterjev, ki so se ujeli, zapletli, drug drugega vlekli in izloščili do sijaja, ki je bil do takrat nepredstavljiv cilj vsakega posebej. Uživali smo v surovosti alpinistične igre, Himalaja nas je pritegovala kot podivjana ljubica, a hkrati smo ugotavljali, da spone težke ekspedicijske miselnosti dušijo našo željo po pristnejšem, alpskem slogu.
Kmalu nam je postalo jasno, da bo to naša zadnja velika ekspedicija in mora naša pot naprej v svobodnejših pogledih: brez kisika, brez fiksnih vrvi. Jaz sem bil garancija za izkušnje in prodornost, Jure je bil vrelec idej in Frenk- neomajno žilav in vztrajen!
To so bili časi novih smeri, drznih poskusov brez kisika, Himalaja je v sebi še skrivala osamljene in neprehodne zaklade. Jure je od prihoda domov skušal živeti normalno življenje mladega fanta, a ga je Himalaja povsem zastrupila. Vse proste popoldneve je prebil v knjižnici, navezal je stike s svetovnimi alpinisti, počasi in vztrajno si je pridobival notranji pogled na Himalajo, ki je postala njegova prva ljubica, kot se je v tistih časih rada pritoževala Tamara, njegova punca.
Ganghkar Puensum je bilo ime gore, ki je Jureta obsedla. Kako se je lotiti, pristop, baza, ekipa, pobočja, slike…Dve leti je tekal od urada, na zvezo, pa nazaj k nama in govoril samo o Ganghkarju P.- Belemu vrhu, ki je bil od prvega kartiranja 1922 že tako narobe postavljen in narisan v zemljevid, da odprava, ki je leta 1983 bojda segala po vrhu, sploh ni vedela, kje je. Angleži so se nekaj trudili 1985, potem pa smo tri leta za njimi prišli trije nori Slovenci. Takoj po našem vzponu pa se je v Butanu že začela procedura zapiranja svete gore in leta 1994 je bilo planinarjenje na njej prepovedano. Japonci so zopet napadli vrh 1998 iz Tibetanske smeri in odnehali, ker je bil politični pritisk prevelik. Gora ostaja veličastna uganka.
*
»Takšne gore ni,« pritrdi po dolgem premoru Frenk- tudi on se zaveda, da se nam je pravzaprav od samega začetka dogajal nemogoč scenarij. Na glas razmišljam:
»A veš, kaj se mi zdi vsak dan bolj čudno? Da so nam Butanci sploh odprli vrh. Že to, da je Jure našel edini še nepreplezan sedemtisočak v Himalaji, se mi je zdelo kot pravljica in nekako sem mislil, da bi se pod njo morali podpisati Angleži ali Italijani. Ampak njemu je uspelo! Je našel nekakšno časovno zanko? A ti veš, Frenk, kako je bilo s tem dovoljenjem? To je vendar njihova sveta gora…«
» Sveta gora, ja. V našem jeziku pomeni Gangkhar Puensum Beli vrh treh duhovnih bratov. Si vedel ?«
» Ne.« Vedel nisem, sem pa doživel. Beli vrh treh duhovnih bratov…
Skoraj hkrati oba odplujeva, se prekristalizirava na sveto goro, ki je zdaj popolnoma zaprta za planinarjenje. Tam gor se ne sprehaja človeška noga. Na sveti gori Butancev mogoče še kar odmeva ju- ju- re- re, a to je tudi vse. Veter, led in skale, so rekli mali temni ljudje, to bomo imeli gor, nobenih alpinistov s kisikovimi bombami in šotori, nobenih helikopterjev ne bo v bazo in nikogar ne bomo hodili iskat pod našo sveto goro. Mi trije smo bili zadnji, ki so jim iz butanske smeri, verjetno pomotoma, omogočili, da se spogledajo z Belim vrhom. In jaz sem bil zagotovo prvi in edini, ki je nanj stopil. Vrh je osvojen, zgodba o vrhu pa ostaja uganka in le redkokatera študija navaja slovenski vzpon na vrh kot zmagovit. Jaz pa vem, da je gor naša zastavica. Vem, da sem pojahal vrh, da sem ga naskočil od zadaj in se počutil kot prekanjen vsiljivec, saj sem goro osvojil s čisto balkanskim šarmom: najprej sem se vročekrvno lotil njenih sijočih ledenih prostranstev, potem sem se šel gentlemana v Angleškem stebru in še pravi čas po kranjsko izstopil v Juretovo prečko, ki te na tej gori edina lahko pripelje živega na vrh.
»Torej še kar ostaja naša gora! To je neverjetno. Povej, kako je bilo na vrhu, Mare. Še enkrat povej, prosim.«
Vsakič me je prosil, da mu povem, kako sem dosegel vrh Gangkhar Puensuma.
On ga ni. Ostal je bivaku, sedemsto metrov nižje, ozebel in polomljen. Sam. Takrat je že vedel, da Jureta ni.
» No, povej mi našo zgodbo.« Ob teh njegovih besedah, izrečenih kot molitev, me je živo spreletelo, zakaj ga nočem obiskovati. Ne, ker bi ga pozabil. Nikakor, ker bi ga sovražil. Ampak, ker je vsakič, vedno znova, hotel priti gor. Na vrh.
»Našo zgodbo. A zdaj je pa že naša? » …postajam osoren.
» Mare, a ne vidiš, da je vsak dan bolj naša? Razlezla se je kot meglen oblak in rosi po naših življenjih. To je naša zgodba Mare in ne boš ji ušel, četudi se preseliš, ločiš…Povej jo, no.«
»… mater, Frenk, a ti postajaš dementen? Petdesetkrat sem ti jo ponovil! Jaz tebi, ti meni, oba Tamari. Kdaj bo dovolj? »
Na živce mi je šel. Zakaj sili v to zgodbo, v moj zakon, v moje življenje?
Frenka ne moreš ustavit, ne da se mu dopovedati, da z rakom na prostati ni mogoče v Himalajo. On bo našel pot. Nasloni se nazaj in gre po prečki:
» A se spomniš, kdo je vedno kuhal čaj? »
»Ti! Vedno ti, Frenk. Jaz sem pripravljal opremo. Jureta sva morala pa vedno dolgo buditi… » Delam se, da ne vem, kako me spelje na ledeno prečko.
Frenk opogumljen nadaljuje: » Ja, madonca: Jure je zaspal tako trdno, da hudič sploh ni vedel, kje je! Vsako jutro v Himalaji je mislil, da ga fotr budi za avtobus, a?»
Zasmejem se, obema se zasolzi pogled, ki nosi s seboj odsev zaspanega fanta, ki na pol priseben momlja sredi Himalaje, misleč, da bo spet zamudil šihtarski avtobus.
Spomin na dolgolasega nerodneža v vedno premajhnem šotoru me dokončno potisne na pot pripovedovalca in v duhu se vidim, kako dam Frenku roko, da se me kot otrok lahko oprime s preostanki njegovih porezanih prstov. Odkašljam se in tiho začnem. Frenk se nagne naprej, gleda me strmo v oči in niti drobne črke noče preslišati:
» No, štartali smo ob treh in vse je lepo kazalo. Jasno nebo, za mano vidva, ti si varoval Jureta, zmenili smo se, da grem naprej. Tako približno kakšni dve uri. Nič posebnega. Vmes malo vetra, razdalja med nami se je večala: hiter sem bil, saj sem bil sam. Pred mano se je kar naenkrat razbohotil ledeni slap, ki je pomenil napornejši del vzpona. Zaradi lednega plezanja je bila naša smer tudi tako posebna: Jure jo je načrtoval, Jure je s svinčnikom pokazal: klele, fanta, bomo pa gor prišli. Klele, ja – sem rekel: čez ledeni slap? Ja, je rekel, točno to. A se ga bojiš? Seveda se ga nisem. Oboževal sem jih, zimske vzpone, ledene skulpture, ki so nevarno vabile v svoje grafološke zanke. Takrat je bilo ledno plezanje še precej v povojih in Jure je rekel, da bo to naš podpis na goro- naš ledeni podpis. Komaj sem parkrat zasadil cepin in dereze v stekleno lepotico, sem precej nižje spodaj zaslišal udaren kovinski zven, kolobocijo človeških zvokov in pok: počilo je, enkrat, dvakrat. Potem pa vsa tista imena: Jure, Frenk, ki so se izmenjavala v steni kot perpetum mobile v trdi in neizprosni himalajski akustiki. Jasno mi je postalo, da se nekaj dogaja. Čutil sem, v trebuhu sem čutil, da so se stvari v sekundi zapeljale proti oni strani življenja. Dvakrat sem te poklical in razumel, da si živ in da kličeš Jureta, se pogovarjaš z njim. Kako naj bi vedel, da je prek vrvi ostal pripet nate s tenko nitko življenja, ti pa si treščil z vso težo v skale, si polomil ključnico in nisi mogel več držati Jureta? »
» Ampak nisem ga izpustil.«
»Vem. Držal si ga s svojimi polomljenimi kostmi in kazalo je, da boš skupaj z njim odletel v prepad. Saj mi je jasno. Vsem je to jasno, Frenk.«
Iz Frenkovih oči leze hvaležnost. Mokra, sijoča kot himalajski izvir.
»Še preden sem sploh ocenil, kaj bi lahko v razmajanem sidrišču z eno roko rešil, sem ga kakšnih dvajset metrov pod seboj videl, kako nekaj išče v žepih svoje hlačnice. »
» Pipec. »
» Ja, tisti vsemogočni pipec, s katerim nama je rezal kruh v baznem šotoru.«
» Frenk, rešil je oba. »
» No, sebe bolj slabo, Mare. Odrezal je varovalno vrv in pristal v prepadu sto metrov pod mestom, kjer sem potem še eno uro visel, preklinjal in reševal svojo rit nazaj na polico.«
Hočem si predstavljati, kako sta kot s popkovino povezana bingljala, oba ranjena, prestrašena, kako so jima trepetale roke, kako so mišice trzale v boju s smrtjo. Hočem si naslikati Juretovih enaindvajset let življenja, ki je zmožno potegniti tako odločitev, kot jo je sprejel v tistem delcu sekunde. Pipec, popkovnica, rez in smrt.
Ga je zagrabila panika, je narobe ocenil globino prepada, je preprosto hotel obdržati vsaj Frenka varno v sidrišču? Jaz sem bil takrat že vsaj tri raztežaje nad njima in kar naenkrat tudi sam v težavah:
»Čisto sem bil prevzet in potopljen v ledeno melodijo cepina in derez, ko je iznenada iz stene priletel srednje velik poledenel kamen. Sploh se mu nisem posebno umikal. Kaj vem, kaj mi je bilo. Sem prepočasi mislil na tisti višini? Se mi je zdel premajhen, da bi sploh lahko naredil škodo moji trdi buči? No, vsekakor sem se pošteno zmotil, saj me je v trenutku, ko me je zadel, zmanjkalo. Obvisel sem v ozkem kuloarju in samo nahrbtnik je kot zagozda pritiskal ob steno, sicer bog ve, koliko časa bi brez zdrsa in brez zavesti sploh ostal na ozki polici. Ko sem se zbudil, nisem vedel, kje sem. Samo neznansko žejen sem bil in sem za silo stopil nekaj ledu v roki, ter ga počasi, kot popotnik v puščavi, hvaležno lizal. Zraven sem se skušal spomniti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kje je sonce? Kje sta Frenk in Jure? Vsi ste šli. Sonce za skalni previs, s tabo in Juretom pa sem vedel, da se je moralo nekaj dogajati, pa nisem točno vedel, kaj. Potem pa kar naenkrat, preobrat: Jure je prisopihal do mene, me prehitel in kar naenkrat začel hiter vzpon, kot bi smrkavec postal gibka vidra v poledeneli strugi.
Glej ga- Jure, kod pa hodiš? Poglej, koliko je ura, sonce je že za steno. Brž- premik, sicer ne bo vrha danes. Kje je Frenk?
Spodaj, je rekel in mi z dvignjenim palcem nakazal, da se morava hitro dvigniti. Smrkavec, saj sem vedel. Komandirati je pa znal! Pohitel sem za njim, vedel sem, da je za vrh skrajni čas, če ni že prepozno. Je imel čisto prav. Jure je imel toliko kondicije, da sem ga komaj dohajal. Pot je pa obvladal, v to sem bil prepričan. Dokler, dokler ni začel riniti levo v Angleškem stebru, v katerega sva vstopila po ledenem slapu. Zgrešil je smer, ki mu je plesala pred nosom in je vodila naravnost na vrh. Desno, sem vpil in mu mahal po zraku, da bi ja opazil pravi žleb in pravi raztežaj za vstop v steno.
Jure pa ne. Trmasto, po levi, kot bi hotel še na ono stran gore, na Kitajsko, preden prideva na vrh- tako, malo iz firbca. Vpil mi je nekaj o krušljivi steni, nekaj o pasti, ki je na naju tičala desno. Če bi bil blizu, če bi mu lahko dihal za ovratnik s svojo avtoriteto in trmo, bi mogoče uspel. Tako se nisem hotel raziti tik pod vrhom, ker je vsaka sekunda v tisti skali bila bliže smrti. Vsako sekundo so možgani počasneje mleli, čudno tehtali stopinje, in noge so postajale vse težje, dihal sem tri na eno. Trije vdihi na en korak. Moreče. Torej sem šel za njim. Se počutil za umreti utrujenega in neumnega. Ker tvegam, ker poslušam mladiča. Ker grem k hudiču na Kitajsko, pizda, namesto na vrh.
Tako sem razmišljal in rdeč odsev Juretove jakne mi je kot markacija poplesaval pred očmi, ki so bile že vse pekoče in motne od mraza in nekaj me je žgalo do kosti. Utrujenost, bolečina, jeza, ker sem capljal za tem smrkavcem, seveda.
Matram se kot žival v tisti steni. Tu ni nobenega sprehoda do vrha, kot smo mislili. Tu je ena sama jeba, eno samo spraševanje, kaj hudiča je domači kavč slabši od te preklete krute gore. In zakaj vedno znova hočemo gor. Ko sem mislil, da bom podelal, tam med tistim sivo črnim granitom in rdečim odsevom Juretove jakne, sem se skoraj zabil v vrh. S severne strani sem lahko dobesedno skoraj pojahal osvojen vrh. Neverjetno- nikoli si ne bi mislil, da se bo tik pod vrhom dalo iz angleške smeri izstopiti v Juretovo prečko in verjetno bi me vsaka druga stala življenja. Javim se v bazo, iščem zastavico. Rokavice. Iščem, diham, slikam, jočem. Jure, pridi, ena skupna. Pizda, smrkavec je spizdil. Ma nima odnosa niti do vrha. A veš, Frenk, kaj smo včasih radi naredili na vrhu, a? »
Frenk se zasmeje. Spomnil se je, kaj smo počeli na vrhu- uscali smo se, kot žrebci, ki so ravno izpraznili svoja jajca in zdaj bodo izpraznili še svoje mehurje. Popolna zmaga, popolna oblast nad naravo.
»Ma, smrkavec nima pojma. Grem za njim, da ne bo tragedije. Da ne bo tragedije. Grem za njim. Rdeča Juretova jakna se sveti zdaj že v polmraku, kot alpska markacija v mojih kamniških, jaz pa sem pod sveto butansko goro lovil smrkavca. Kot sem rekel- meni se je vedno zdel kot kakšen baletnik in točno tako je sestopal. S konicami prstkov je šlatal črno skalo in zasadil cepin v plavi ledeni slap, kot bi igral na marimbo v filharmoniji, jebemti. Jaz sem pa klel. Kam bezljaš ? Zakaj se ti pa zjutraj ni mudilo? Komaj sva te iz spalke zbezala! Ne drajsaj se po riti cepec!
Saj ne vem točno, mogoče sva še enkrat celo treščila eden v drugega, a ko sem zagledal zeleno ponjavo tvojega šotora v taboru 3, sem si oddahnil. Odprl sem šotor, ti si spal. Kot mrtev. Zelo si me prestrašil.«
» Ja, dal sem si injekcijo, vedel sem, da sem v riti. Zlomljena kost, gosta kri, cona smrti. Še čudno, da nisem podelal. »
Gledam Frenka: ogleduje svoje štrclje na desni, pa na levi roki. Pa srečen je, osel, kot Kekec, ki ga ni popapala Pehta. Frenk je srečen, ker ga njegova ljubezen, gora, žre. Kot pravi zakonski mož, ki je srečen, kadar baba udari po mizi in pove ta svoje. Ok, prav. Saj sem vedel, da je tak.
» Čudno, da nismo vsi podelali. Malo smo se precenili, ane?» Danes sem to prvič lahko glasno povedal. Kot bi osemindvajset let v tišini, momljajoč treniral ta stavek. Malo smo se precenili.
» Ja, prevelike plane smo naredili. Gora pa svoje.« Frenk se je zdel, kot bi ga prepihal in izčistil fen izpod Storžiča, ki se je prikradel v najino zgodbo in igral na okenska polkna kot Morriconejeva glasbena spremljava v Misiji.
Nadaljujem in čutim, kako zgodba postaja lažja in lažja, od nje odpada silovitost tesnobnih let.
» No, ko sem te v taboru 3 videl, si nisem upal pogledati v tvoje rokavice, zdelo se mi je, kaj me tam čaka. Na tvojem zaraščenem in mrzlem vratu sem komaj zaznal malo utripa- kot majcena, drobna sveča v orkanu je plalo po tvojih žilah nekaj podobnega življenju. Naprej se pa spomniš, kaj, Frenk? »
» No, vem, da si me zbudil, napojil, dal še eno injekcijo in ugotovil si, da nisem čisto pri sebi.«
» Ja, da nisi čisto pri sebi in da imaš poškodbe prsnega koša. Menil sem, da imaš počena rebra ali kaj takega. Vprašal sem te po Juretu in si rekel dol. Ja saj, fantu se je neizmerno mudilo dol. Nisem te hotel v takšnem stanju še bolj vznemirjati, ampak bil sem jezen na Juretovo ihtavo obnašanje. Kakšen spust za vraga je to bil? Brez slike na vrhu, brez trepljanja, vriskanja, scanja, brez vseh ta pravih stvari, mater. In sedaj ? Je to kamerad? Spizdil bo naravnost v bazni tabor in se pofočkal- bil sem gor, prvi dol? In onadva, kaj boš rekel, smrkavec? Betežna ležita v taboru 3? Pripravil sem se na spanje in zjutraj sem pozabil na jezo, saj sva na najtežji možni način štartala s sestopom, ki ga ne bom pozabil vse svoje življenje. Ti si pihal skozi zobe kot ranjen ris, včasih si zarjul, kotalil si se za menoj, da me je spreletelo, kako bi bilo, če bi se zaletel vame, s svojimi okončinami, ki te niso več ubogale. Ne roke, niti noge. V obraz te pa sploh nisem več hotel pogledati, ker si zjutraj, ko si odprl oči, nosil v pogledu smrt in sem ti nataknil očala in te gnal ko živino, samo, da preženem tisto smrt iz tvojih oči.«
» Mare, saj sem ti skušal dopovedati, da je smrt že pobrala davek in da se sama vračava. Ti si bil gluh in slep- kar nekaj si fantaziral o Juretu…»
» Ja, nič fantaziral. Saj sem ti povedal. Z mano je bil, pot mi je kazal. Prav do vrha. Zame je bil bolj živ kot ti. Čakal sem, da mogoče pride naproti, da mi pomaga tvojo težko rit spravit v bazni tabor… Tako ali tako sem ga klel celo pot. Kurc, pa tak alpinist. To ni alpinizem, v to sem bil prepričan. Alpinist je ljubitelj gora in ljudi. Ta smrkavec je pa spizdil in naju pustil, s polomljenimi kostmi. Zadnjič, sem se zaklel, zadnjič je z nama na gori. In zadnjič je bil. To sem zvedel šele v baznem taboru. Po dveh dneh spanca. »
Frenk si obriše solze. Smeje se, starec. Srečen je ? Gleda proti Storžiču, ki ga je večerno sonce roza obarvalo in počasi pove:
» Meni je butanski ranocelnik v bolnišnici v Layi porezal prste. Sredinca najprej, pa levi prstanec, in oba mezinca. Še zdaj slišim, kako poči, ko padejo v kovinsko posodico. Petkrat: plenk, plenk, plenk, plenk…plenk. Šele potem sem poslušal posnetke, ki sva jih opravila z baznim taborom in sem jih zaman skušal povezati v smiselno celoto. Najprej moj klic na pomoč: Jure v prepadu pod T3! Reševalna ekipa v akcijo: pred očmi jim je izdihnil, pravijo, da je uspel reči samo: Tamara bo mami, potem je preminul. Vedeli so, da si je Jure sam izbral, odrezal samo sebi svoj kos smrti. Meni je ni privoščil. Nato pa nov šok: tvoja sporočila iz vrha: sama dvojina- prečiva, se vzpenjava, na vrhu sva, se bova spustila… Menili so, da si nekam padel in imaš predsmrtne blodnje, a si vsakič tako natančno opisal pot in vreme, da so te pustili v miru, saj sta z Juretom tako prepričljivo napadala vrh. Zdravnica Judita je utišala Tineta v bazi na radijski povezavi, ki ti je začel razlagati, da je Jure umrl v prepadu pod taborom 3. Ocenila je, da se na gori dogajajo stvari, ki jih je treba prepustiti Belemu vrhu in nam trem. Trem duhovnim bratom. Pametna, Judita. No, ti si potem vsekakor dolgo potreboval, da si nam verjel, da Jureta ni moglo biti na vrhu, ker je bil že drugje: s šerpami, z zdravnico, s Tinetom- na nosilih, razbit in z zadnjo besedo na ustih: Tamara bo mami.«
Kako se ne bi spomnil? Hoteli so mi dopovedati, da sem sam prišel na vrh. Sam? Nikoli- zagotovo bi se v Angleškem stebru zaplezal v desno, ujela bi me noč in težko, da bi se še kdaj varno spravil na vrh ali v dolino. Končati hočem zgodbo:
»Hotel sem dopovedati vsem v bazi, naj raje poiščejo Jureta, preden kje zmrzne. Potem so me peljali k grobu. K tisti skladovnici kamenja. Takšno kamenje najdeš na Špiku, sem pomislil, ko so Šerpe obešali zastavice nad imenom JURE OREL. Vrhovi prekrasne Himalaje so me motrili naravnost v prezeblo in pretreseno dušo in čustvo domotožja me je prevzelo do bolesti. Osvojen vrh ene čudne, začarane gore me je na smrt prestrašil in skoraj sem obžaloval, da sem ga pojahal, saj sem bil prepričan, da bom zato kaznovan. Počutil sem se, kot bi se zjutraj namesto lepe dolgolaske zbudil med nogami grde in stare čarovnice. Bil sem izgubljen in nihče mi ni znal razložiti, kaj se je zgodilo tam gori, v tisti špici. »
V dnevni sobi Doma ostarelih se je počasi nakapljalo nekaj šahistov, pa zadišalo je po kavi. Prižigali so luči in nekaj strežnic in medicinskih bratov je z zatiči utišalo bobnečo glasbo pokvarjenih okenskih polknic. Sedela sva na udobnem dvosedu in nič več se nisva trudila z glasovi, nič več se nisva pritajeno obračala eden k drugemu. Frenk je z robcem brisal vlažne oči in delal: Ja, ja. Tako je bilo. Točno tako.
Na vratih dnevne sobe se je pojavila visoka dama v poznih petdesetih. Podatki o hoji, barvi in dolžini las, način, kako bitje obrača in nosi glavo, so se seštevali v neizogiben rezultat- na oni strani je stala Tamara, moja bivša žena, Juretova bivša punca in mati enega Juretovega in enega mojega otroka. Frenkova nečakinja.
Frenk ni ničesar videl. Obtičal je v zgodbi in bog ve, kakšen dvogovor z Juretom je tolkel, ko je mešal sladkor v kavo.
Meni je začelo srce hitreje biti, čutil sem val razjarjene krvi, ki je hotela v vsako najmanjšo kapilaro in nisem si upal prijeti skodelice kave, za katero bi kamufliral svoje razburjenje, saj bi me tresavica razkrinkala. Tako sem obsedel, kot bebec, ki že celo življenje hodi Tamari na pot. S Frenkom ob boku.
Frenk zdaj opazi, da se je zrak zgostil, da je sedanjost potegnila niti pretekle zgodbe pred najino obličje, da so osebe iz pravljice zadobile korak markantne gospe, ki se je sedaj skoraj obotavljajoče bližala starcema na dvosedu.
Deus ex machina, prav tako je vstopila v zgodbo- takrat in danes. Prisedla je nasproti, na obrazu sem videl, da je ravno izstopila iz Belega vrha, verjetno je prišla peš in je nosila glavo visoko, tako kot je znala le ona, ko je z mislimi blodila po meglenih globinah svoje zapletene duše. Bila je boginja Ganghkar Puensuma, v sebi je donosila bitje, ki je čarobno lahko preživelo pomor na poti navzgor, bila je žena, ki jo je Beli vrh zasužnjil, da je nosila in redila seme tistih, ki so se drznili jahati njegovo prostrano višavje.
V polkna se je zagnal veter s tako silo, da bi lahko samo timpani v Morriconejevemu grande finalu podobno naznanili tisto osladno filmsko resnico. Konec je, konca ni.
