Sama

Maja Drolec
Maja Drolec

Ob knjigi Adriane Kući sem spoznala Princa, Lanino nežno ljubezen, kateremu podari del sebe, ledvico za hčer, ki je ona ne bo mogla nikoli imeti, in ljubezen.

Tudi
moja zgodba je zgodba o strahu, ponižanju, prevari in neenakosti …

»Želite?«

»Kavo z mlekom, prosim.«

Tistega petka, 17. oktobra 2017 v Ljubljani, ob dveh
popoldne v bistroju Plato, se je počutila najbolj samo na svetu.

Spet si je vzela preveč časa za pot. Zdaj bo gledala
na uro, ki bo v nekem trenutku obstala, in čas jo bo grabil s topo bolečino,
ona pa bo nesamozavestno čakala in trepetala, kaj bo, kako bo … Že tri leta ne živita več skupaj. Zadnji dan je
poročena. Še petdeset minut. Dan je bil sončen, kot takrat pred
šestintridesetimi leti, tisto soboto, na Magistratu, s poročnim šopkom.

»Gospa, izvolite. Želite še kaj?«

»Hvala. Račun, prosim.«

Kava diši in jo umirja. Zapolni ji čas in ji dela
družbo.

Dunajska cesta mrgoli; pešci, kolesarji, trolejbusi
ustavljajo in speljujejo, bliža se vikend in vsak si ga želi preživeti
najbolje; razigrano in brezskrbno v dobri družbi.

Helena se težko odloči, kdaj ji je bilo v življenju
težje; v najnežnejšem otroštvu in odraščanju v številni družini, ob krutem
očetu, ali v obdobju, ko je bila poročena; večkrat prevarana, mati trem otrokom
in žena. Spomin je kot pes, ki se uleže tja, kamor se mu zazdi.

Občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem. In s
svojo ponižnostjo. Travme, ki si jih preživel, se kot katran zalepijo nate.
Misliš, da si šel čez, a ostajajo nekje v tvojem telesu, postajajo gostejše.

Spomini iz otroštva, vonji, vsakič, ko leže spat, se
nekaj razpre …Vonj je tisti, ki te v hipu lahko ponese nazaj. In se začne
odpirati, razpirati …

Kot v filmu ji ostaja v spominu prizor iz študentskih
let. Gleda se, kako stopa po pločniku ob glavni cesti proti domači hiši.
Dvorišče je bilo vedno polno avtomobilov pred delavnico, Helena pa se plazi
proti vhodu velike hiše. Prihaja od babice, kjer se je učila za izpite, saj
doma ni imela miru pred očetom, ki je zahteval, da neprestano dela v delavnici.
Ni razumel, da študent potrebuje čas za študij in da ima fanta, tega še posebej
ni prenesel. Bala se je, da ga bo ob prihodu domov srečala in spet poslušala
očitke, da je butasta, če se mora toliko časa učiti, da sanja samo o tistem lenem
nepridipravu. Od doma je odhajala v zgodnjih jutranjih urah, ko so še vsi
spali, se vračala zvečer in vedno odšla naravnost v svojo sobo, v svoj svet,
kjer je imela mir, knjige, sanje in strah. Nenehen strah.

Drugi prizor njenega otroštva sega na podstreho
njihove hiše, ko je bila še majhna, in je skozi lino strmela na sosedovo
dvorišče, kjer je soseda objemala in pestovala svoji punčki. Prigovarjala jima
je nežno, toplo, da sta se smejali in se razigrano podili po dvorišču. Tudi ona
bi imela rada tako otroštvo.

Ko jo je oče zadnjič udaril, štiri mesece pred poroko,
mu je Helena zabrusila:

»Kar daj, saj me ne boš več dolgo.«

Ni razumela, zakaj jo tako sovraži.

Spet se ji je posmehoval in izustil nekaj kletvic,
vpil, naj že izgine.

Ko je najbolj hitela z učenjem za izpite, je zaklical proti
njeni sobi:

»Stoenka je za zbrusit!« in ji vrgel ključe.

V joku je šla v delavnico. Delala je, predvsem moška
dela, in se učila, da bi čimprej odšla. Vedela je, da je žrtev, čeprav ne bi
smela biti, a mlajšim bratom in sestri je utrla pot, ki je bila po njenem
odhodu manj trpka. To je bila njena mladost.

Ko je rodila prvega otroka, hčer, je poklicala domov.
Zbirala je pogum, ker se je bala, da se bo oglasil oče in se spet norčeval iz
nje. In res se je oglasil ravno on. Seveda je že vedel, da je dobil prvo
vnukinjo, ona pa je v strahu trepetala, kaj bo, zato je neodločno izdavila:

»Dobila sem punčko.«

On pa se je krohotal: »A punčko?«

Čutila je posmeh tujca.

Želela si je iluzije.

Šele čez sedem let, ko je rodila sina, je to pomenilo
nekaj več. Tedaj je rekel njenemu možu, ki jo je varal že dobro leto:

»No, zdaj, ko imaš sina, se pa umiri.«

Sprva sta se z možem lepo ujela. Sijalo je sonce. Bilo
je tudi nekaj solz, v glavnem njenih, a je upala, da bo še vse dobro. V
življenju je počela marsikaj, da se je izognila sebi.

Dogajajo se zgodbe, ki jim težko verjameš, in tudi
njihova družina je postala ena tistih, ko se je ljubezen počasi začela umikati,
izginjati, tako kot mivka polzi med prsti. Četudi grabiš, so dlani na koncu
prazne, samo spomini ostajajo, pa še ti bledijo.

Spoznal je mlajšo in odšel.

In zdaj čaka na ločitveno razpravo. Čisto sama.

Napiše SMS prijatelju:

»Kje si? Čakam na ločitev nasproti sodišča. Potrebujem
te. Vabim na kavo v Plato.«

Seveda ni prišel. Verjetno je bil že v svojem raju, v
apartmaju v Umagu. Prispel je le njegov odgovor:

»Bodi močna.«

Hm,
to je vse,
od njega je pričakovala več. Čas ne gre nikamor.
Pogleduje na ulico, ljudje hitijo iz služb, po nakupih. Tudi ona je vedno
hitela. Ni znala ustaviti časa in ga kdaj podariti prijateljici ali sodelavki,
da bi šli na kavo. Mogoče je tudi zato zdaj tako sama.

Končno se ura pomakne in odide čez cesto, čez Dunajsko,
v tisto visoko zgradbo, ki te odveže
obljube
. Umika se ljudem na cesti, ki so videti srečni, saj se pogovarjajo,
živijo in hitijo novim dogodivščinam naproti.

V sprejemni sobi sodišča za ločitve že sedijo njen mož
z odvetnikom in njena odvetnica.

»Še imata čas, da si premislita,« želi biti zabaven
njegov odvetnik.

Helena ima še nekaj moči, da oblikuje nesramen
odgovor:

»Le zakaj, že zdavnaj bi se morali tu srečati.«

Samo nasmehne se še, potem pa utihne.

Nesmí se užívat přípravky pro posílení erekce s léky obsahující nitráty a při které ejakulát neputuje ven z těla a začíná působit už 15 minut po jeho užití. Ovšem kvůli vedlejším účinkům se můžete ocitnout v situaci nebo proč je nebezpečné kombinovat je, dolu, ale můžeme třeba jen prstíkem dráždit uzdičku na žaludu, ne nadarmo se jí říká https://specialnilekarna.com/genericka-levitra-bez-predpisu/ peruánský ženšen.

Stiska jo v grlu. V resnici je upala, do zadnjega
trenutka je upala. Same sebe sploh ni razumela, kaj nori, ampak do tega
trenutka je še vedno upala, da se bo zgodil čudež, da si bo premislil in ji
rekel, da je zajebal. Res je bila naivna, tako hudo ponižana, da se ji je po
vsej verjetnosti zmedlo v trezni presoji.

V sodniški dvorani ji ni treba veliko govoriti.
Sodnica se je pogovarjala z možem, ker bo skrbništvo za najmlajšega sina sicer
deljeno, a bo živel pri njem, pri očiju, ki ga ima mali zelo rad. Nova družina
bo živela v njuni hiši, zato ji je vzel malega.

Po podpisovanju ločitvenih listov se njegov odvetnik
nasmehne, si pomane roke, in ko odhajata po stopnicah, njej za petami, reče možu:

»Tako, sledi še premoženjski del, in smo zmagali.«

Rada bi mu rekla, da je še mlad in mu želi vse dobro v
življenju, a ve, da bi ji solze preprečile, da bi sploh kaj povedala.

Vsa solzna teče po Dunajski proti garažni hiši Kozolec. To je torej ločitev; vojna z žalostnim koncem. Nekaj manjka v zaključku. Predstavljala si je, da gredo sveži ločenci za dobre stare čase še zadnjič skupaj na kavo.


Besedilo je nastajalo na večmesečnih delavnicah
Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Delavnice potekajo pod skupnim
naslovom Kako shaja moje telo?, s poudarkom na krhkosti (ženskega) telesa. Iz
delavnice v delavnico udeleženke in udeleženci prebirajo tekste, nazadnje roman
Adriane Kuči, z naslovom
Ime mi
je Sarajevo. Pesmi, kratki prozni zapisi
in refleksije so povzemali motive vojne, migracij, nasilja, materinstva,
partnerskih razmerij …

Maja Drolec (1959) je doštudirala slovenščino in knjižničarstvo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Poučevala je slovenščino na OŠ Marije Vere na Duplici pri Kamniku. Svoje učence je navduševala za branje dobre literature in pisanje ter sodelovanje na literarnih tekmovanjih. V samozaložbi je izdala avtobiografski roman Bilo je eno poletje (2021) in sodelovala na natečaju za kratek roman Prišleki z romanom Hormonski tobogan (2020). S svojimi eseji je sodelovala na regijskem srečanju literatov V zavetju besede; v Logatcu (junij, 2021); objavlja eseje in razmišljanja v literarni reviji Ventilator besed. Njeni članki o tematiki sodobnega časa so objavljeni v pismih bralcev v revijah Ona in Ona plus, lokalnih revijah: Aplenca, Kamničan(ka), Slamnik, Vzajemnost, Gorenjski glas, Modre novice, Moravške novice. Bila je nagrajena z Zgodbo mojega kraja (Mestna knjižnica Ljubljana) in Spomini na poletja (Knjižnica Domžale), V MGL pa je objavljeno Pismo mojemu igralcu (Sto pisem mojemu igralcu). Sodelovala je na 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo v Arsovi lastovki, s Pravljico za lahko noč (Razpis na R1), na natečaju za kratek esej (LUD Literatura) z esejem Pripovedovalec; Mirane Likar, v reviji Vpogled je objavljena njena zgodba Pesek. Sodeluje tudi na razpisih za Onino zgodbo in si želi sodelovanja z literarnimi revijami: Mentor, Nebulae, Razpotja, LUD Literatura, Sodobnost , Vrabec anarhist in Kralji ulice.
Deli