Sestavek je odmev na prebrano delo Adriane Kući, nastal v okviru delavnic kreativnega pisanja.
V časopis zavije zadnjo sliko in jo položi v škatlo.
Polna je.
Jo zapre in oblepi s selotejpom.
Jo odrine h kupu prtljage, ki stoji v kotu in čaka na odvoz, jutri zjutraj.
Roki obriše v kavbojke, rada bi se znebila občutka, da so povoščene od prahu.
Drgne, drgne, a priokus po postanem ne odide.
Usede se na tla in glavo nasloni na zid.
Svoje življenje že cel teden spravlja v velike in malo manjše škatle.
Koliko reči se je nabralo.
Čeprav je znana po tem, da brez pomislekov meče stran vso navlako.
Vsaj tisto fizično.
Seli se namreč že devetič.
Prve štirikrat je sentimentalno obračala vse figurice, skodelice in broške, ki jih je dobila od tet, babic in prijateljev, in jih previdno ovila, da se ne bi poškodovale.
Nekaj teh škatel še danes samuje v kleti njene mame, ostale je zmetala stran petič in šestič, ko je menjala bivališče.
Se je naučila, da se je najbolje sproti znebiti stvari, ki jih ne rabiš.
Ali ti niso všeč.
Ker nikoli ne veš, kdaj bo spet napočil čas za novo selitev.
In pakiranje je res sitna reč, ki jo je dobro čim bolj poenostaviti.
Ko se je odpravljala sedmič, je vsem, ki so jo bili pripravljeni poslušati, obrazložila, da so minila tradicionalna tri leta, ki jih lahko prebije na enem mestu.
Takrat jo pričnejo srbeti podplati in zahtevajo premik.
K nečemu novemu.
Ker se je ta ritem pričel že v otroštvu, jo pogosto vprašajo, če so bili njeni starši diplomati.
Pa niso bili.
Sprva so se selili zaradi očetove službe, mama je ravno dobro našla delo, že so praznili omare.
Nekega dne, ko je prišla iz šole, je oče stal sam z dvema kovčkoma na verandi.
In se preselil k drugi ženski.
Od takrat dalje sta se z mamo selili sami.
Prekriža nogi, se rahlo nagne naprej in lahkotno vstane.
Udarja z dlanjo v dlan.
Da se znebi vsaj onega prahu, ki ga je pobrisala s parketa.
Čaka jo še nekaj polic knjig.
Vedno si jih pusti za konec, ko je že vsega sita.
So njeno zatočišče.
Vsakič, ko se je znašla v novem razredu nove šole v drugem kraju ali drugi državi, je pobegnila v zgodbe.
Še posebej rada je brala fantazijske knjige, iz drugih svetov in realnosti.
S srečnim koncem, seveda.
Ki je v resnici bil le začetek druge pripovedi, morda ne tako lepe.
A tista je ni zanimala.
Iskala je toplino, propadlih odnosov je imela doma dovolj.
Ko sta ostali z mamo sami, je knjige začela požirati.
Da je ubežala občutku zapuščenosti.
Ne samo od očeta, tudi od mame, ki je za pogoste počitnice in lagodje res morala trdo delati.
A Ivane nikoli ni vprašala, koliko udobje pomeni njej.
Ko je ubežala nasilnemu odnosu, knjig ni izpustila iz rok.
Z njo so hodile na avtobus, v službo, na klopco, kjer je jedla solato za kosilo, na domači kavč, na stranišče, v posteljo.
Izgubljala se je v serijah knjig.
Z najmanj štirimi deli, petsto stranmi in trdimi platnicami.
Da so trajale in trajale, zunanjost pa je prenehala obstajati.
Po enem letu si je končno upala pogledati v ogledalo.
In si oprostiti.
Da je za maltretiranje krivila sebe.
Ker je živela v iluziji, da se močnim ženskam kaj takega ne more zgoditi.
Ker je slišala glasove bližnjih: »Ja kako pa si lahko kaj takega dopustila. Ti?«
In njeno tišino, ki je sledila.
Vedela je, da ni bila kriva, ko jo je zmerjal z egoistično pičko, ki misli samo nase, njemu pa želi samo slabo.
Ko se ji je z globokim renčajočim glasom in razprtimi ramami počasi približeval in jo stiskal vedno bolj v kot.
Ko ji je očital, da ga vara, ampak da je prebutasta, da bi znala to prikriti, in da on že ve, ker ji je sledil.
In ko je ne le vedela, temveč tudi verjela, si je lahko oprostila, da je sebe krivila.
Takrat se je preselila osmič.
Zamenjala službo in državo.
Celo kontinent.
Stran je pometala več kot polovico svojega imetja in tako privarčevala veliko denarja.
Medcelinski prevozi blaga niso poceni.
Poslovila se je tudi od beležke, v katero si je zapisovala zlorabe.
Brez nje ji verjetno ne bi uspelo uiti.
Se rešiti.
Prepričana bi bila, da si psihične pritiske in manipulacije samo domišlja.
Da ni tako hudo.
Da mora le malo potrpeti, pa bo bolje.
Toda črno na belem ne laže.
Sprazniti mora še dve polici.
Ob prelaganju knjig v škatlo se za trenutek pojavi zatohel vonj, a izgine enako hitro kot se je prikradel.
Previdno pregleda vsako knjigo preden jo odloži.
Vse so v brezhibnem stanju.
Kar ne velja za zadnjih šest let njenega življenja.
Tokrat je na eni lokaciji zdržala tri leta več kot ponavadi.
Za mnoge nepomemben podatek, zanjo skorajda revolucija.
Po preteku dveh let je postala nemirna.
Ostajala je dlje v službi.
Vedno redkeje je tekla in kolesarila.
Prijateljem je nehala odgovarjati na telefon.
Nato še na maile.
Po dolgih delavnikih se je s knjigo v roki zvalila na udoben fotelj in se zavila v mehek plet.
Z izjemo Zolinih občasnih klicev ni bilo več nobenih motečih faktorjev med njo in njeno osamo.
Ko se je v njej razkomotila in se počutila čisto domače, je začela oddajati še prijave za zaposlitev.
V drugi državi, seveda.
In potem je nekega dne zazvonilo.
Pred vhodnimi vrati, ne spodaj na ulici.
Tega ni pričakovala, zato ji je iz pljuč ušel čuden zvok.
Morda izdihljaj.
Kot bi ji v prsni koš priletela težka medicinka.
Žoga, ne ženska.
Upala je, da so vrata zadušila zvok.
Da se ne bi izdala, je nehala dihati.
In zato popolnoma razločno razbrala: »Vem, da si doma. Ne samo, da sem te slišala, ampak tudi diši po kosilu.«
Kaj je hotela, odprla je.
Ko je Zola zagledala Ivanin brezbarven in upadel obraz, so se okoli njenih toplih, rjavih oči zarisale gubice skrbi.
A že naslednji trenutek se je v njih naselila dobro poznana iskrica.
Iztegnila je roki in pred Ivanin nos pomolila list papirja: »Obleci se, greva.«
Ivana jo je debelo pogledala: »Tole pa ne bo šlo. Saj veš, da nikoli ne grem od doma nenaličena. Pravzaprav bi te morala ubiti, ker si me sploh videla v takem stanju« se je trudila hecati, v upanju, da bo kmalu za njo zaprla vrata.
»Ne, ne, draga moja« se je zasmejala Zola, »raje poglej, kaj piše na papirju.«
Ivana je spustila pogled.
Tečaj risanja, je prebrala.
Pod naslovom sta bili dve imeni: njeno in Zolino.
Trznila je in hitela razlagati: »Res nisem za nikamor. Las si nisem umila že dva tedna, pa nekaj se me loteva, nisem ta prava, za med ljudi« in nič kaj spontano zakašljala, »pa še Piškota, saj se ga spomniš, mojega morskega prašička, bom mogoče morala peljati k veterinarju. Zadnjih nekaj dni tako smrdljivo kaka, kako izgledajo njegovi nekoč bobki, ti raje ne …«
»Pozabi« jo je prekinila Zola, »Imaš točno petnajst minut, lase si spni v čop, prosim malo se umij, sicer naju bodo napodili s tačaja, nariši si tisto črto nad očmi, pa greva.«
Pol ure kasneje sta korakali proti podzemni železnici.
Zola nadležno hihitajočih in lahkih nog.
Za Ivano pa se je vlekel nevihtni oblak.
In tako je začela risati.
No, nadaljevala.
Kot otrok, med drugo in peto selitvijo, je veliko risala.
Hodila na tečaje in če se ne bi bili preselili, bi jo učitelj prijavil na državno tekmovanje.
Bila je tako jezna na mamo in očeta, ker so ponovno menjali kraj bivanja, da je vse slike strgala, barvice polomila, vse skupaj mimo njiju demonstrativno odnesla v smetnjak pred hišo in kategorično zanikala vse nadaljnje poizkuse vpisa na tečaje risanja.
Do dne, ko je vztrajnemu Zolinemu žarku le uspelo prebiti debele stene njene trdnjave.
Zolino risanje je bilo – kako povedati čim lepše – no, ne tako prodorno kot ona.
Zato je vztrajala le toliko časa, da je vedela, da bo Ivana tudi brez nje našla pot do risalnice.
Seže po zadnji knjigi in prebere naslov: »Vrnitev domov (Homegoing)«.
Lahkoten krohot odmeva po zdaj praznem stanovanju.
Ni močno vraževerna.
Ampak (in pravijo, da vse, kar pride za »ampak« izniči prvi del stavka) vseeno pomisli, da morda le ni čisto vse v življenju prepuščeno naključjem.
Ko je umrla babica, ji je zapustila hiško.
Ne v najboljšem stanju.
Nikoli ni bila navezana na fizičen prostor.
Stanovanje, hišo, kraj, državo.
Zato je bila presenečena, da ni pustila, da se hiška sesuje sama vase.
Kar bi se, če bi jo pustila pri miru.
In kar je pomenilo, da jo čaka res veliko dela z obnovo.
Ni znala razložiti, zakaj je vedno pogosteje letela v rodne kraje.
Kaj jo vleče v vasico z dvajsetimi hišami.
Če bi vse postavili drugo na drugo, bi morda bile tako visoke kot blok, ki ga bo jutri zapustila.
Od soseda z nagajivim nasmehom in neukrotljivimi lasmi si vedno rada izposodi kakšno orodje.
Ko je bilo na primer treba popraviti streho, da ni zamakala.
In nato plast za plastjo lupiti notranjost.
Ko ni sanirala spraksanih tal in popravljala zlomljenega pohištva, je risala.
Ko je risala, jo je vedno pogosteje preveval občutek, ki se pojavi na avionu.
Ko ima že skoraj dovolj visoko hitrost, da se bo odlepil od tal.
Ko ti usta razteguje v nasmešek.
Zola je enega teh trenutkov ujela in jo pregovorila, da se prijavi na natečaj.
Še vedno ne more verjeti, da je bila izbrana in bo kmalu začela risati svoj prvi strip.
Ob zadnjem obisku je do konca zbrusila in prepleskala še preostale kose pohištva.
Utrujena, a zadovoljna je sedela na vrtu za hiško.
Vročino je razbil rahel vetrič in listi stare češnje, ki je metala senco na vrt, so zašelesteli.
Topla sapica je s seboj prinesla omamen vonj cvetočega jasmina, ki je dokončno pregnal vse spomine na plesnivo notranjost.
Od hiške in Ivane.
Kar je slutila že dlje časa, je v tistem trenutku vedela.
Pred njo je deveta selitev.
Toda prva, ki si jo je želela.
Želela, ne morala.
